V središču / Kriminalna preteklost

Od časa do časa izvemo za novo pravnomočno kazensko obsodbo predsednika državnega zbora Zorana Stevanovića. To se je zgodilo tudi pred dnevi, ko je na dan prišla še ena obsodba za kaznivo dejanje goljufije iz leta 2011. To je zdaj že tretja pravnomočna obsodba in vprašanje je, ali zadnja. Stevanović je za portal 24ur zgolj ponovil, da »starih, zaključenih in izbrisanih zadev, ki niso povezane z mojim političnim delovanjem, ne nameravam komentirati«. A to ni tako enostavno. In to niti za povsem navadnega človeka, ki ni javna oseba, torej za človeka, kakršen je Stevanović bil, dokler ni začel delovati v (lokalni) politiki. Sploh pa ne za absolutno javno osebo, kot je predsednik državnega zbora. Kriminalna preteklost političnega funkcionarja pač ni zgolj osebna stvar iz politikovega zasebnega življenja.

Izbris iz kazenske evidence se pri veliki večini kaznivih dejanj zgodi zelo hitro, v letu, dveh ali treh po pravnomočni obsodbi. Celo po obsodbi na zaporno kazen se to pogosto zgodi že pet let po prestani kazni. Toda ta izbris je namenjen pravni, formalni rehabilitaciji in prinaša odpravo formalnih ovir, ki so bile posledica pravnomočne kazenske obsodbe. Država za službe v javnem sektorju in funkcionarske položaje pogosto zahteva potrdilo o nekaznovanosti. Tega je po izbrisu iz kazenske evidence tudi mogoče pridobiti, pri čemer sklicevanje na izbris sploh ni potrebno. Iz uradnih evidenc namreč izhaja pravna fikcija, da posameznik nikoli ni bil obsojen za kaznivo dejanje.

Pri večkratnih obsojencih, ljudeh, ki živijo življenje kriminala, so dejanja, za katera so obsojeni, praviloma le manjši del storjenih kaznivih dejanj.

Ko se na ta izbris javno sklicuje predsednik državnega zbora, torej izraža pričakovanje, da na njegovo vedno obsežnejšo kriminalno preteklost niso pozabili zgolj državni organi, pač pa tudi sosedje, sokrajani, volivke in volivci in ne nazadnje žrtve njegovih kaznivih dejanj. Takšno željo lahko v nekaterih primerih dejansko razumemo. Recimo kadar kdo v mladosti zaide v slabo družbo ali pa kako drugače naredi kaj nepremišljenega, kar se potem izkaže za kaznivo dejanje. Ali pa, če je bil kdo v hudi socialni ali drugi podobni stiski in je bil poulični kriminal zanj vir preživetja, pogosto celo dejansko – s krajo hrane in drugih osnovnih življenjskih potrebščin. In še bi lahko naštevali. A Stevanović ne sodi v nobeno od teh kategorij.

Sedanji predsednik državnega zbora je namreč leta 2000 zaključil tedanjo Srednjo policijsko šolo v Tacnu in se zaposlil kot policist. Pri rosnih 18 letih je torej že bil v rednem delovnem razmerju z redno (državno) plačo. Za mladostniško razuzdanost in tovrstno napako bi morda še lahko šteli incident popivanja in streljanja s službenim orožjem leto kasneje v Ljubljani, zaradi česar je bil potem premeščen na policijsko postajo Radovljica. Čeprav tovrstne »napake«

res ne stori veliko golobradih policistov.

Tri pravnomočne kazenske obsodbe za tri ločena kazniva dejanja pa segajo v njegova kasnejša leta v policiji, ki jo je bil leta 2011 prisiljen zapustiti prav zato, ker so se mu kopičile obsodbe za kazniva dejanja. Tistega leta je bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje goljufije, ker si je sposodil denar (in ga ni nikoli vrnil) ter kot jamstvo zastavil avtomobil, ki ni bil njegov. Leto pred tem je bil obsojen za poskus zavarovalniške goljufije v povezavi z avtomobilsko nesrečo. Še nekaj let prej (leta 2004) pa je bil obsojen za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti, ki je bilo v tedanjem zakonu določeno takole: »Kdor ogrozi varnost kakšne osebe z resno grožnjo, da bo napadel njeno življenje ali telo …« Iz sodbe izhaja, da je oškodovancu med drugim zagrozil, da ga bo »uničil«, »poskrbel, da ne bo več vozil,« ter da ga bo »ustrelil«. Stevanović je bil ves ta čas policist.

To so pravnomočne kazenske obsodbe, za katere vemo. Ali bomo v prihodnje izvedeli še za druge, niti ni pomembno. Kriminološke raziskave brez izjem kažejo, da je pri večkratnih obsojencih, tako imenovanih povratnikih, tudi veliko sivo polje kriminalitete. Gre za kriminaliteto, ki je sistem ni zaznal ali ni bil sposoben dovolj dobro utemeljiti, da bi se kazenski postopek začel ali celo zaključil z obsodbo. Povedano preprosteje, pri ljudeh, ki živijo življenje kriminala, pravosodni sistem navadno ne zaobjame celote kaznivih dejanj. Ampak praviloma le manjši, če ne kar minoren del.

Morda bi tudi še šlo, če Stevanović ne bi bil politik in celo predsednik zakonodajne veje oblasti. Če ne bi zasedal enega izmed najvišjih državniških položajev z vso formalno in neformalno močjo, ki mu pritiče – nemara potem ljudi res ne bi zanimalo njegovo življenje kriminala. Morda bi celo lahko kdo trdil, da vsa ta kazniva dejanja – potem ko so bila izbrisana iz kazenske evidence – ljudi celo ne smejo pretirano zanimati. Mogoče. A v Stevanovićevem primeru je ta pomislek odveč. Ko gre za predsednika državnega zbora, ima javnost pravico (če ne celo kar državljansko dolžnost) poznati njegovo kriminalno preteklost.

Ko gre za predsednika državnega zbora, ima javnost pravico (če ne celo kar državljansko dolžnost) poznati njegovo kriminalno preteklost.

Sploh, ker se ta ne nanaša zgolj na kazniva dejanja kot najhujše prepovedano ravnanje. Na spletnem portalu Trma. si, kjer so razkrili najbolj svežo obsodbo za goljufijo, so ta teden objavili še eno pravnomočno obsodbo. Tokrat gre za odškodninsko tožbo in obsodbo na plačilo 2500 evrov odškodnine in opravičilo kranjskemu mestnemu svetniku in sedaj županskemu kandidatu Janezu Černetu. Ta je Stevanovića tožil zaradi zapisov na profilu na Facebooku, kjer je Stevanović Černetu očital korupcijo, diletantstvo in izvajanje pritiskov na zaposlene v občinski upravi in občinskih podjetjih. Sodba je postala pravnomočna leta 2020.

Toda prav konec tega leta so na občini Kranj ugotovili, da je Stevanović, ki je tudi dolgoletni kranjski mestni svetnik, dobrih 2000 evrov namenskih proračunskih sredstev za svetniško skupino Resnice porabil za plačilo zasebnih odvetniških storitev. Ker je zavračal povrnitev nezakonito pridobljenih sredstev, je občina, ki jo vodi Matjaž Rakovec iz SD, vložila tožbo in jo tudi dobila. A zadeva se ni končala z izterjavo, pač pa s poravnavo. Rakovec in Stevanović, nekoč srdita nasprotnika, sta zadnja leta na lokalni ravni zaveznika. Občina je leta 2024 Stevanoviću omogočila celo obročno odplačilo v 20 obrokih po dobrih 100 evrov.

Nima pa Stevanović težav zgolj z nezakonito porabo javnih sredstev. Ko se je leta 2014, še kot kandidat Slovenske nacionalne stranke, prvič potegoval za županski stolček v Kranju, je pri agenciji Ninamedia naročil javnomnenjsko anketo. Agencija je storitev opravila in mu izstavila račun za 2000 evrov, k čemur je bilo treba prišteti še 400 evrov davka na dodano vrednost. Stevanović je agenciji najprej sporočil, naj računa ne izstavi na njegov domači naslov, ampak na naslov Pivovarne Union, s katero naj bi bil za to dogovorjen. A v Pivovarni Union – pričakovano – računa niso plačali. Kot je pojasnil ustanovitelj agencije Nikola Damjanić, so Stevanovića nato večkrat opozorili na neplačani račun, vendar se je opravičeval in pritoževal, da nima denarja, in nazadnje obljubil, da bo dolg poravnal osebno. Toda ostalo je le pri obljubah, računa do danes ni plačal.

Vsa ta – vsa po vrsti protizakonita – dejanja, ki ne segajo zgolj v neko daljno preteklost, pač pa se raztezajo skozi celotno Stevanovićevo odraslo življenje, kažejo očiten modus operandi. Tak, ki ga družba načeloma šteje za neprimernega, celo zavržnega. Kaznovalna zakonodaja pa ga sankcionira.