V središču / Uničevanje javne veterinarske mreže

Ko je inšpekcija uprave za varno hrano na kmetiji v Iljaševcih ugotovila dolgotrajno zlorabo rejnih živali – tam je našla trohneče goveje kadavre in okostja že povsem strohnelih živali – se je znova postavilo večno, pogosto neizgovorjeno vprašanje, kako resno, zavzeto, pošteno in zakonito delo na terenu opravljajo veterinarji. Se lahko zgodi, da ob rednih pregledih kmetije, obveznem testiranju živali za nalezljive bolezni ali cepljenju proti tem boleznim sploh ne stopijo na kmetijo, na pašnik ali v hlev? In da dela ne opravijo, čeprav v zapisnik in uradne evidence zapišejo, da so ga? Prav to se je namreč zgodilo v tem primeru in govori v prid krepitve javne veterinarske mreže. Medtem v ozadju poteka nasprotni proces, v katerem pomembno vlogo igra tudi sedanji kmetijski minister Janez Cigler Kralj.

Cepljene mrtve živali

Iz uradnih evidenc izhaja, da je bilo govedo na kmetiji Marjana Špura – strokovnjaka za govedorejo, univerzitetnega diplomiranega inženirja zootehnike, zaposlenega v Kmetijsko-gozdarskem zavodu Murska Sobota – cepljeno proti bolezni modrikastega jezika. In to z dvema predpisanima odmerkoma – 17. marca in 8. aprila letos. V resnici se to ni zgodilo, saj je bila tedaj vsaj polovica od osmih živali že mrtva, živali pa so pomrle zaradi skrajnega zanemarjanja, pomanjkanja hrane in osnovne higiene v hlevu. Veterinar torej sploh ni stopil na kmetijo, pač pa je rejcu na njegovo prigovarjanje izročil cepivo, češ da bo živali cepil sam, čeprav to lahko stori le veterinar. Ta je potem v uradne evidence vpisal, da so bile živali cepljene. Če bi delo dejansko opravil, bi na kmetiji ugotovil stanje, ki ga verjetno ne bi mogel prezreti.

V upravi so se odločili za takojšnje zmanjševanje škode, nastale zaradi zmanjšanja zaupanja javnosti v delo uprave, inšpekcij, javne veterinarske službe, rejcev in v nadzor nad prirejo in pridelavo hrane. Veterinarska inšpekcija uprave je v zgolj tednu dni opravila kar 511 nadzorov cepljenja in sočasnih pregledov kmetij in stanja rejnih živali, s poudarkom na Pomurju. Pri tem tempu bi kar sami inšpektorji uprave za varno hrano lahko prej kot v letu dni pregledali prav vse rejce goveda. Hkrati pa se z leti zmanjšujejo sredstva za javno veterinarsko mrežo. Redni letni pregledi kmetijskega gospodarstva, ki jih izvajajo iz proračuna financirani veterinarji s polno koncesijo za javno veterinarsko službo, se ne izvajajo več vsako leto, pač pa zgolj na dve, tri ali celo štiri leta.

Vseh 511 rejcev je inšpektorjem zagotovilo, da je veterinar cepljenje živali dejansko opravil. Temu podatku lahko vsi skupaj le zaupamo, kot smo lahko zaupali podatku, da je bilo cepljeno Špurovo govedo. Zloraba sistema veterinarskega nadzora, kakršna se je zgodila v Iljaševcih, se lahko zgodi le pod pogojem, da se s tem strinjata oba, veterinar in rejec. Celo Marjan Špur bi pravzaprav v normalnih okoliščinah lahko še danes trdil, da je bilo njegovo govedo letos spomladi cepljeno. In uradni organi ter javnost bi mu lahko zgolj verjeli na besedo. Da to ni res, je bil primoran priznati zgolj zato, ker je bilo več njegovih živali v času, ko naj bi bile cepljene, že davno mrtvih.

Komu je sploh do razgradnje javne veterinarske službe v korist nekaterih manjših, preračunljivih zasebnih veterinarjev brez osnovnega čuta za živa bitja?

Pomen javne veterinarske mreže V Sloveniji je veterinarstvo reguliran poklic – predvsem zato, ker je bistvenega pomena za prehransko varnost. Ogrodje je javna veterinarska mreža, to pa zdaj sestavlja 54 veterinarskih organizacij, ki jim je država podelila desetletno koncesijo za opravljanje dejavnosti javne veterinarske službe. Te naloge financira država, izvajajo se kot javna služba in vključujejo predvsem obvezno testiranje, cepljenje in redne letne preglede živinorejskih kmetij. Poleg tega na ozemlju Slovenije deluje še približno dvakrat toliko povsem zasebnih veterinarskih ambulant, ki se ukvarjajo tudi ali pa izključno s področjem malih živali.

Vlada Roberta Goloba je lani za potrebe letošnjega spomladanskega cepljenja goveda proti bolezni modrikastega jezika začasno dovolila, da sicer obvezno storitev javne veterinarske službe opravijo tudi zasebniki. Razlog je bila želja, da se govedo čim hitreje pocepi, a hkrati je bil to nevaren poseg v javno veterinarsko mrežo. Marjan Špur si je tako lahko prosto izbral veterinarja za spomladansko cepljenje in si je namesto koncesionarja na tistem območju (Veterinarska ambulanta Ljutomer) izbral Veterinario Murska Sobota. Ta je sicer koncesionar na severnem bregu Mure, na južnem je v tem primeru nastopala kot konkurent koncesionarju, torej dejansko kot zasebnik.

A poseg prejšnje vlade v javno veterinarsko službo, ki je omogočil sodelovanje veterinarskih zasebnikov, se je nanašal izključno na potrebe letošnjega spomladanskega cepljenja goveda. In ker kaže, da je ukrep povzročil nepotrebno zmedo in nezaupanje v sistem nadzora nad varno hrano, te napake prihodnje vlade verjetno ne bodo ponovile.

Razgradnja javne veterinarske službe

Precej večja težava je dejanski razkroj javne veterinarske mreže in očitno slabšanje veterinarske oskrbe rejnih in vseh drugih domačih živali, ki poteka pod sedanjo vlado. Poslanska skupina Resnice na čelu s prvopodpisano poslanko Katjo 

Kokot je na začetku junija v zakonodajni postopek vložila predlog sprememb zakona o veterinarstvu, ki bi pravzaprav pomenil kar manjšo reformo področja. Zakon, ki so ga zavrnile vse stanovske veterinarske organizacije, predvideva, da zasebnim veterinarskim ambulantam, ki ne delujejo v sklopu javne mreže, ne bi bilo več treba zagotavljati dežurstev. To bi dejansko pomenilo, da bi celotno breme dežurstev za rejne živali morala prevzeti javna veterinarska služba, za vse preostale domače živali, predvsem hišne ljubljenčke, pa nujna pomoč zunaj delovnega časa sploh ne bi bila več obvezna, pač pa le še dobra volja posameznih veterinarskih ambulant.

Zakon je sicer najprej obstal v zakonodajnem postopku, prejšnjo sredo pa ga je Resnica kar umaknila, saj je bil glavni cilj dosežen. Najspornejša novost – odprava dežurne službe – že velja. Kako to? Zasebne veterinarske ambulante je dolžnosti nujne veterinarske oskrbe v večernem in nočnem času na začetku julija razrešil kar minister za kmetijstvo Janez Cigler Kralj s spremembo pravilnika o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati veterinarske organizacije, in o postopku njihove verifikacije.

Iz pravilnika je minister črtal določbo, da morajo vse veterinarske ambulante zagotavljati veterinarsko oskrbo zunaj rednega delovnega časa z dežurstvom ali s stalno pripravljenostjo, pri čemer je pravilnik omogočal različne načine izvedbe. Dežurstvo je lahko zagotavljala veterinarska ambulanta sama (predvsem večje), manjše so to delo v zameno za manjši pavšal lahko prenesle na večje, lahko se je več ambulant povezalo in tako zagotavljalo dežurstvo, ne da bi to pomenilo večji strošek ali nevšečnost.

To nedvoumno obveznost veterinarskih ambulant, da zagotavljajo oskrbo živali tudi zunaj delovnega časa (zvečer in ponoči), je v pravilnik vnesla prejšnja ministrica za kmetijstvo Mateja Čalušić. Z razlogom. Nekatere zasebne veterinarske ambulante se zunaj delovnega časa enostavno niso več odzivale na klice in nujna veterinarska oskrba ni bila več dosegljiva. Zakonodaja sicer določa, da je veterinar vedno dolžan zagotoviti nujno veterinarsko pomoč, a če se veterinarska ambulanta oziroma veterinar zunaj delovnega časa ne odzove na klic, te svoje zakonske dolžnosti ne izpolni. Odkar je minister Cigler Kralj ukinil obvezna dežurstva, se ponekod (predvsem na Primorskem) že dogaja popolna odsotnost veterinarske oskrbe v nočnem času. Kjer pa je ta še na voljo, je to zgolj zaradi dobre volje oziroma etičnega in moralnega čuta posameznih veterinarjev oziroma njihovih ambulant.

Na kmetijskem ministrstvu so pred dnevi napovedali, da bodo kmalu objavili javni razpis za sofinanciranje stalne pripravljenosti veterinarjev. Dežurstva bodo po novem torej lahko zagotavljale le veterinarske ambulante, ki se bodo za to odločile, se prijavile na razpis in za dejavnost od države prejemale nadomestilo.

Zdesetkanje veterinarske dežurne službe pa pomeni zdesetkanje nujne veterinarske pomoči. Komu je sploh do razgradnje javne veterinarske službe v korist nekaterih manjših, preračunljivih zasebnih veterinarjev brez osnovnega čuta za živa bitja? S tem se namreč ne bo znižala le raven veterinarske oskrbe hišnih ljubljenčkov, ampak bo ogrožen tudi veljavni sistem nadzora nad prirejo in pridelavo mesa.