Ekonomija / Dr. Bogomir Kovač: Prvo ogledalo

Blejski strateški forum (BSF 2026) v svoji enaindvajseti preobleki velja za vrhunski dogodek slovenske diplomacije. Letošnji BSF je z uvodnima nagovoroma predsednika vlade in zunanjega ministra poskušal vsem poprek pokazati, da so letos strateške usmeritve drugačne od poudarkov prejšnje Golobove vlade. Politični prelom kot diplomatska kontinuiteta pa učinkuje kot leseno železo, zunanja politika je tod vedno nadgradnja notranje. Pozornost je sedaj usmerjena bolj v srednjo kot zahodno Evropo, bližje je diskurzu vzhodnega nacionalnega suverenizma kot bolj federalistični agendi Bruslja. Varnost je tod ključni steber ekonomske odpornosti, demografsko pomlajevanje starajoče se družbe edini odgovor proti migracijam, zelena agenda pa je resna ovira želeni konkurenčnosti. Stare teme o geopolitičnem zatonu Evrope zahtevajo radikalnejši politični zasuk in veter sprememb po novem prihaja z njenega vzhoda. Vzporedni paneli o Latinski Ameriki in Indiji, ne pa o Kitajski ali Afriki, nakazujejo nekatere nove globalne premike BSF. Protesti z groteskno lutko Netanjahuja in Janševo marioneto pa tudi. Vedno prisotna balkanska širitvena agenda je tokrat ostala v zavetrju drugih tem, komisarka Kosova pač ni pogodu novim slovenskim oblastem. Moč soustvarjanja prihodnosti, letošnje vodilo BSF 2026, v razmerah globalne negotovosti in domačih preobratov prej kaže na nemoč razumevanja sedanjosti. Evropske in tudi slovenske.

BSF velja za nekakšen slovenski Davos, vsakoletno srečevanje političnih voditeljev, poslovnežev in akademskih strokovnjakov, tudi mladih razpravljavcev, ki razpravljajo o aktualnih globalnih in regionalnih vprašanjih. Janša in Rupel sta glede tega Slovenijo leta 2006 postavila na evropski zemljevid, ponudila sta preplet atraktivnih naravnih danosti in politične niše na presečišču jedrne in postsocialistične Evrope. Četica zagnanih strokovnih sodelavcev je z leti zgradila ugledno institucijo z lastno razvojno identiteto, ki je pridobila mednarodni politični kapital. Tudi 150 letošnjih govorcev iz 70 držav, dobro vodene plenarne diskusije in vrsta vzporednih panelov so dokaz teh pričakovanj. Evropskega vrha niso niti vabili, postsocialistično Srednjo Evropo so zastopali vsi razen Poljakov, z Balkana pa je bil viden osip najvišjih predstavnikov. Največja zvezda letošnjega BSF je bil nedvomno madžarski premier Peter Magyar, ki po Orbánovi »izvoljeni avtokraciji« simbolizira pozitivno možnost volilnega zmagoslavja demokratičnih sprememb. Vsekakor zanimiva lekcija za slovensko levico.

Letošnji BSF je glede krmarjenja držav v časih geopolitične negotovosti ostal na pol poti. Poudarjanje Srednje Evrope (Mitteleuropa) kot nekakšnega vmesnega prostora (Zwischeneuropa) v novem geostrateškem razmejevanju do ruskega sveta je ostalo nedorečeno. Zgodovinsko je bil to vedno prostor imperialnih delitev, preplet interesnih sfer in obrambnih pasov med jedrno Evropo in evroazijsko Rusijo. Železna zavesa je nekdaj potekala sredi Nemčije, danes naj bi bila Ukrajina prelomni branik evropske varnosti. Druga problematična politična fronta BSF pa je Balkan, kjer EU ne najde pravih rešitev za upor proti avtokratskim režimom v Srbiji in Albaniji, nerešene spore v Bosni in Makedoniji, za odprto sceno Kosova in Moldavije. Zato se tu križajo interesi drugih velesil, od ZDA do Kitajske, Rusije in Turčije, pa tudi arabskih držav. Balkanizacija EU je očitno hitrejša od evropeizacije Balkana, avtoritarnost in populizem danes prodirata v staro Evropo. Skrajno desne stranke napredujejo v Franciji in Nemčiji, demokracija se lomi tudi v drugih državah s trdnimi institucionalnimi temelji. Kriza demokratične legitimnosti je domala univerzalna in BSF bi jo moral jasneje obravnavati. Tudi zaradi domačih razmer. »Moč soustvarjanja prihodnosti« je kajpada mehka moč, toda za nacionalistični suverenizem ni uporabna. Če gre po novem za oblikovanje srednjeevropskega bloka pod vodstvom Madžarske, pomeni morda načrtna odsotnost Poljske ključni problem takšnega povezovanja. Zavezanost varnostni retoriki in Ukrajini je bila navzkriž z odsotnostjo Zelenskega, ki Slovenije še nikoli ni obiskal in ji očitno ne priznava velike teže. Redefiniranje pomena Srednje Evrope je letos očitno zasenčilo osrednjo usmeritev BSF kot zagovornika vključitve Zahodnega Balkana v EU. Tudi migracije kot ideološko jedro desnih političnih agend so ostale brez nujnega dialoga z arabskim svetom, ki ga na Bled pač niso vabili. Politična odprtost in vrednote vključenosti blejskega foruma so padle.

BSF 2026 odpira globlji zunanjepolitični zasuk, ki ga prinaša Janševa vlada. Pragmatični srednjeevropski suverenizem kot odmik od Bruslja je tvegana poteza, politično in ekonomsko. Če bo EU zaradi obnašanja srednjeevropskega bloka prešla na večinsko odločanje, bodo manjše države redno preglasovane. Nedavni slovenski veto na skupno izjavo o Izraelu je zato samomorilska Janševa politična poteza. Odmik Slovenije od liberalnega jedra EU pomeni izgubo položaja zgledne povezovalne države, ogrozi lahko tudi črpanje evropskih sredstev. Srednjeevropski politično balon in partnerstvo z nestabilnimi zavezniki pomenita marginalizacijo in ne afirmacije Slovenije v EU. Janševa retorika skrajne desnice in politika revolucionarnih obratov ogrožata Slovenijo in grozita tudi EU. BSF 2026 je zgolj prvo ogledalo teh sprememb.