Skrajna desnica / Vse je mogoče

Nemški kancler Friedrich Merz je prepričljivo zmago Alternative za Nemčijo (AfD) na deželnih volitvah v Saški - Anhaltu in obenem najhujši poraz krščanskih demokratov v zadnjih letih, če ne desetletjih, pospremil z besedami, da so v stranki »globoko šokirani«. Skrajno desna stranka je na nedeljskih volitvah ob rekordni, skoraj 80-odstotni volilni udeležbi prepričala kar 43,8 odstotka volivcev in za vsega tri mandate zgrešila absolutno večino v deželnem parlamentu. A uspeh AfD v tej majhni zvezni deželi, kjer živi okoli 2,5 odstotka nemškega prebivalstva, kljub temu ni prišel kot presenečenje: že ankete so ji napovedovale več kot 40-odstotno podporo, njen vzpon pa sovpada z vse globljimi težavami Merzeve zvezne vlade. Podpora kanclerju in njegovi vladi je močno upadla, AfD pa se je v tem času, tako kažejo meritve javnega mnenja, uspelo utrditi kot najmočnejši politični sili v državi.

Skrajna desnica govori jezik, ki ga ljudje razumejo. Namesto o razredih govori o narodih, namesto o politiki o kulturi in namesto o kapitalistih o priseljencih.

Ali bo AfD volilni uspeh uspelo pretvoriti tudi v oblast, ostaja odprto vprašanje. Krščanski demokrati, socialdemokrati, Zeleni in Levica so sodelovanje z njo v vladi izključili in tako še naprej vztrajajo pri tako imenovanem požarnem zidu (Brandmauer), s katerim se skuša AfD držati zunaj izvršne oblasti. Največja neznanka pri tem ostaja populistično Zavezništvo Sahre Wagenknecht, ki je osvojilo pet sedežev v deželnem parlamentu. Koalicijo z AfD je za zdaj prav tako zavrnilo, a v nasprotju z drugimi strankami nasprotuje njeni popolni politični izolaciji in dopušča vsebinsko sodelovanje z njo pri posameznih vprašanjih.

Ob negotovosti glede oblikovanja prihodnje oblasti pa se je pozornost spet usmerila tudi k vprašanju, kako pojasniti tako izrazit, v povojni zgodovini Nemčije praktično brezprimeren vzpon skrajne desnice. Eden od odgovorov se gotovo ponuja v gospodarskem in zgodovinskem položaju vzhodne Nemčije. Prav v vzhodnih deželah, med njimi tudi v Saški - Anhaltu, AfD že vrsto let uživa precej večjo podporo kot na zahodu. Saška - Anhalt je po bruto domačem proizvodu na prebivalca gospodarsko najšibkejša od vseh 16 zveznih dežel, tudi vzhod Nemčije pa kljub občutnemu napredku po združitvi še vedno gospodarsko zaostaja za zahodom.

Na ta globlji občutek neizpolnjenih obljub združitve je lani v pogovoru za Mladino opozoril tudi nemški filozof Dirk Quadflieg z Univerze v Leipzigu. »Številni ljudje v vzhodni Nemčiji so se po padcu Berlinskega zidu zagotovo počutili, kot da se je zgodila revolucija. Zanje je to pomenilo obet nove prihodnosti – v zameno pa so dobili samo staro zahodno ureditev, kar je bilo zagotovo neke vrste razočaranje,« je povedal. »Na tej razmejitvi ostaja večni konflikt: Nemci iz zahodnega dela države si mislijo, da so dobrohotno pomagali tistim iz vzhodnega, ti pa opazujejo, kako so njihove plače še zmeraj nižje in gospodarstvo šibkejše. To je morebiti eden od pomembnih dejavnikov, zakaj volijo stranke, ki obljubljajo radikalne spremembe. Če nam uspe spregledati fašistoidne vsebine AfD, se ta stranka predstavlja predvsem kot sila nečesa ’novega’. Njeni obljubi radikalnih sprememb uspe pritegniti tiste, ki upajo na drugačno prihodnost.« Navsezadnje je prav to občutek, na katerega so na deželnih volitvah v Saški - Anhaltu stavili tudi v AfD. Njen vodilni kandidat Ulrich Siegmund je kampanjo zasnoval izrazito osebno, z močno prisotnostjo na družbenih omrežjih, obenem pa posegel tudi po socialnopolitičnih obljubah, tradicionalno povezanih predvsem z levico, denimo o brezplačnih vrtcih in šolski prehrani. Junija je stranka kampanjo postavila še pod optimistični slogan Alles ist möglich (Vse je mogoče). Politično jedro AfD je ob tem ostalo nespremenjeno: odpor do Bruslja, protimigrantska politika in obljuba radikalnega preloma z dosedanjim redom. Sopredsednica stranke Alice Weidel je tako v nedavnem intervjuju za ZDF govorila o izstopu Nemčije iz schengenskega območja in evra ter zagovarjala zapiranje meja in bistveno ostrejšo migracijsko politiko. Alles ist möglich, torej.

Da gospodarska negotovost ni le posebnost vzhodne Nemčije, kažejo tudi širše raziskave. V raziskavi inštituta Ipsos, opravljeni nekaj mesecev pred evropskimi volitvami leta 2024, je kar 89 odstotkov volivcev AfD dejalo, da so nekoliko ali zelo zaskrbljeni zaradi gospodarskih obetov svojega okrožja v prihodnjih petih letih. Ekonomska negotovost se kaže tudi na stanovanjskem trgu. Raziskovalci z univerz v Oxfordu, Mannheimu in Zürichu so pokazali, da rast lokalnih najemnin v Nemčiji, državi z največjim deležem prebivalcev v najemnih stanovanjih v Evropski uniji, povečuje podporo AfD med dolgoletnimi najemniki z nižjimi gospodinjskimi dohodki, predvsem v urbanih območjih.

Sodobna politika je hkrati intenzivna, a organizacijsko šibka. Polna je ogorčenja, mobilizacij in kratkotrajnih izbruhov, vendar brez trdne organizacijske strukture.

Gospodarska negotovost, čeprav očitno pomemben del zgodbe, pa sama po sebi še ne pojasni, zakaj se del volivcev odloča prav za AfD. Kot je na svojem spletnem blogu opozoril sociolog Tibor Rutar z mariborske Filozofske fakultete, raziskave obenem kažejo, da podpore skrajni desnici ne pojasnjuje toliko dejanska gospodarska ali socialna ogroženost kot subjektivna zaskrbljenost, predvsem v povezavi z migracijami. Analiza podatkov med letoma 2014 in 2024, ki jo je pripravil Martin Schröder z Univerze v Saarlandu s sodelavci, je namreč 

pokazala, da zaskrbljenost zaradi migracij ostaja daleč najmočnejši napovednik podpore AfD – tudi takrat, ko raziskovalci upoštevajo dohodek, zadovoljstvo z življenjem, strah pred prihodnjim socialnim nazadovanjem in oceno stanja gospodarstva. Še več: po njihovem modelu ima materialno dobro preskrbljen posameznik, ki ga migracije močno skrbijo, več kot dvakrat večjo verjetnost, da bo podprl AfD, kot izrazito prikrajšan posameznik, ki ga migracije ne skrbijo.

Podoben premik je mogoče opazovati drugod po Evropi. Kot je na MMC RTV Slovenija ta teden opozoril Janko Petrovec, nekdanji dolgoletni dopisnik iz Italije, so tudi pri sosedih pod Giorgio Meloni, katere vlada je postala najdlje trajajoča vlada v povojni zgodovini države, gospodarska vprašanja pri volivcih očitno izgubila primat pred identitetnimi. V Italiji, katere državljani so v zadnjih 30 letih edini v Evropi doživeli povprečno znižanje standarda, je julijska raziskava tržaškega inštituta SWG pokazala, da gospodarske teme med ključne prednostne naloge uvršča 39 odstotkov italijanskih volivcev, 47 odstotkov pa jih v ospredje postavlja obrambo identitete in vrednot. Pri čemer se desno usmerjeni volivci bojijo predvsem tako imenovane prebujenske ali woke ideologije, islama in priseljencev.

To so vprašanja, ki skrajne desnice ne povezujejo le znotraj posameznih držav, temveč vse bolj tudi čez njihove meje. Na to je že po evropskih volitvah leta 2019, na katerih je skrajna desnica dosegla odmevne uspehe zlasti v Italiji in Franciji ter dodatno okrepila svojo prisotnost v evropskem parlamentu, opozorila pisateljica in filozofinja Lea Ypi, sicer profesorica politične teorije na Londonski šoli za ekonomijo in politične vede. »Skrivnost napredovanja nove desnice je v tem, da udejanja tisto, kar je stara levica nekoč zagovarjala. Je nova internacionala s skupnim sporočilom, skupno vizijo družbenih sprememb, skupnimi nasprotniki in zdaj tudi skupno politično platformo,« je zapisala takrat v članku, ki ga je te dni, ob prelomnem uspehu AfD, znova delila na družbenih omrežjih. »Vse to počne, medtem ko goji lokalne korenine in govori jezik, ki ga ljudje razumejo. Namesto o razredih govori o narodih, namesto o politiki govori o kulturi in namesto o kapitalistih govori o priseljencih.« Kot je zapisala, je skrajni desnici uspelo oblikovati skupno nativistično 

vizijo Evrope, ki ni zgolj odzivna niti zgolj nostalgična, ob kateri levica težko tekmuje zgolj z dejstvi in podatki. Lahko opozarja, da priseljevanje državam gostiteljicam prinaša tudi koristi ali da enotne davčne stopnje povečujejo neenakost, vendar s tem še ne ponudi zgodbe, ki bi lahko izpodrinila veliko pripoved skrajne desnice. Medtem ko je desnica gradila skupno politično vizijo, je levica ostajala razdrobljena in brez primerljivega vseevropskega projekta, posameznih bojev za socialno pravičnost, delavske pravice, podnebje ali položaj priseljencev pa ni znala povezati v širšo in politično dovolj prepričljivo predstavo o prihodnosti.

Ta uvid je zagotovo pomemben, a enako pomemben je tudi okvir, v katerem danes levica deluje. Prav temu se v svoji knjigi Hyperpolitics (v prostem prevodu Hiperpolitika), ki je požela precej pozornosti, zlasti v intelektualnih razpravah na levici, podrobno posveča politični teoretik Anton Jäger z Univerze v Oxfordu. Lea Ypi je težavo videla v tem, da levica ni znala oblikovati dovolj močne politične pripovedi, Jäger pa pozornost preusmeri k vprašanju, na kakšni družbeni podlagi bi takšna pripoved danes sploh lahko zaživela.

Zdi se namreč, da je danes, v hiperpolitični dobi, kot jo imenuje, politika povsod. V tem, kaj kupujemo in jemo, kateri šport spremljamo, kako skrbimo za svoje zdravje, kaj objavljamo na družbenih omrežjih ... Politika je tako prodrla globoko v kulturo, gospodarstvo in zasebno življenje, javni prostor je postal izrazito politiziran. A tu se pokaže paradoks, ki je osrednja poanta njegove knjige: četudi se politično izražamo malodane na vsakem koraku, naj bo to z objavo na družbenih omrežjih ali z udeležbo na protestu, se ta angažiranost vse redkeje preliva v trajnejše oblike političnega organiziranja in še redkeje v konkretne politične posledice. Sodobna politika je zato po Jägerju hkrati intenzivna, a organizacijsko šibka. Polna je ogorčenja, mobilizacij in kratkotrajnih izbruhov, vendar brez trdne organizacijske strukture, ki bi takšno energijo povezala v trajnejšo kolektivno moč.

Rosa Luxemburg je pred več kot stoletjem svarila pred izbiro med socializmom in barbarstvom, danes pa se ta dilema vrača v novi preobleki.

Del pojasnila za ta paradoks je treba iskati v širši družbeni logiki sodobnega življenja. Zaveze so krajše, možnosti za izstop iz njih pa vse večje. Lažje menjamo ali opuščamo službe, partnerske odnose, stranke in družbene kroge – vse manj zavez razumemo kot trajne. Družbena omrežja te logike niso ustvarila, so ji pa ponudila skoraj idealno okolje, da v njem cveti. Omogočajo nam namreč, da se v trenutku politično opredelimo, povežemo in mobiliziramo, nato pa prav tako hitro odidemo ali se premaknemo k naslednji temi. Ljudje smo tako hkrati bolj povezani, a tudi bolj osamljeni, bolj razburjeni in bolj dezorientirani. Podoben proces je v zadnjih desetletjih potekal na kolektivni ravni. Množične stranke, sindikati in druga članska združenja, ki so nekoč povezovala posameznike in njihove interese, so izgubljala članstvo: nemška osrednja sindikalna zveza, denimo, je leta 1991 združevala skoraj 12 milijonov delavcev, tri desetletja pozneje pa le še 5,7 milijona.

Prav tu Jäger vidi pomembno asimetrijo med levico in desnico. Razkroj kolektivnih institucij je prizadel obe – oslabele so tudi tradicionalne opore desnice, kot so cerkve in kmečke organizacije –, a je bil za levico usodnejši. »Konservatizem je vedno organsko rasel iz kapitalistične družbe, povezan z običajnimi oblikami združevanja, ki jih ustvarja kapital,« je zapisal Jäger. Medtem ko se lahko premožnejši sloji povezujejo prek lastništva, poslovnih odnosov, elitnih šol in drugih omrežij, mora levica kolektivno moč organizirati. Prav zato ji bolj škodi tudi današnje, izrazito individualizirano politično okolje. Desni voditelji lahko atomizirane privržence prek družbenih omrežij hitro nagovorijo in mobilizirajo, ne da bi od njih zahtevali članstvo v stranki ali trajnejše sodelovanje. Levica pa je po Jägerju precej bolj odvisna prav od dolgotrajne mobilizacije in organiziranja. »Kriza civilne družbe zato za levico predstavlja večji problem, saj je prag za njen uspeh neizogibno višji.« To seveda ne pomeni, da je levica zaradi tega odrešena odgovornosti za prostor, ki ga je pustila zapolniti skrajni desnici. Prepogosto je delovala vzvišeno, lahko bi zapisali celo arogantno, in obrambno. Izgubila je stik z delom nekdanjega volilnega telesa ter ni znala zajeti novega političnega trenutka. Svojih idej, ki bi lahko ponudile odgovor na nekatera najzahtevnejša vprašanja našega časa, ji ni uspelo prevesti v sodobne oblike komuniciranja in mobilizacije. Da je mogoče tudi drugače, kažejo redke izjeme, kakršna je Zohran Mamdani. V tem pogledu vprašanje, ki ga je zastavila Lea Ypi že leta 2019, zveni danes še bolj aktualno: »Internacionala skrajne desnice je tukaj. Kdaj se bo prebudila levica?« Rosa Luxemburg je pred več kot stoletjem, sklicujoč se na Engelsa, svarila pred izbiro med socializmom in barbarstvom, danes pa se ta dilema vrača v novi preobleki. Toda njen izid ni vnaprej določen. Alles ist möglich.