V središču / Vojna brez konca

Hamid Hayat, 43-letni ameriški državljan, ki se je nedolžen znašel za rešetkami, je svojo zgodbo pripovedoval na dišečem vrtu blizu San Francisca in skoraj vsak stavek začel z: »Iskreno povedano.« Pripovedoval je o starših, o očetu, ki je vozil sladoledni tovornjak, o otroštvu v Pakistanu in zaporniških letih. Lažno priznanje nečesa, česar ni storil, ga je stalo leta življenja in odtlej je previden pri vsaki besedi.

Po 11. septembru so ga tako kot številne muslimane aretirali zaradi neoprijemljivih sumov v zvezi s terorizmom. Izpostavil se je s pozivi k džihadu in zato v zaporu prebil skoraj 14 let. Še danes se ne počuti povsem svobodnega. Delodajalci poznajo njegovo zgodbo, oblasti so mu brez utemeljitve zavrnile prošnjo za izdajo potnega lista. Prepričan je, da mu FBI še vedno prisluškuje in ga zasleduje. Če bi želel potovati z letalom, bi moral privoliti v izredno temeljit pregled in nenehno mora odgovarjati na enaka vprašanja: kam, zakaj, kako dolgo, s kom? Znašel se je »na seznamu«, so mu rekli, niso pa pojasnili, na kakšnem. »Še danes trpim zaradi občasne tesnobnosti,« je pripovedoval. Najhuje je na začetku avgusta, ko je obletnica njegove izpustitve na prostost. »Zunaj sem resda že več kot sedem let, a ko se približuje ta datum, bi se najraje skril pred vsemi.« Dolgo je le stežka spregovoril o tem, kaj vse je prestal. »Včasih imam preblisk, da se še vedno dogaja.« Šele pred nekaj leti se je lahko odprl, zdaj, na 25. obletnico dogodka, ki je za vedno spremenil tudi njegovo življenje, pa lahko poroča celo o najmanjših podrobnostih.

Napadi 11. septembra 2001 so pretresli celotno generacijo. Devetnajst pripadnikov teroristične organizacije Al Kaida Osame bin Ladna je zajelo štiri ameriška potniška letala in dve od njih preusmerilo v stolpiča Svetovnega trgovinskega središča v New Yorku, tretjega v Pentagon pri Washingtonu, četrto pa je zaradi uporniških potnikov strmoglavilo v Pensilvaniji, preden je doseglo Belo hišo oziroma Kapitol. Umrlo je 2977 ljudi, večina od njih med zrušenjem stolpičev v New Yorku.

Četrt stoletja pozneje je kraj tragedije že zdavnaj spet pozidan. Turisti pozirajo za fotografije ob spomeniku, pred sosednjim trgovinskim centrom poleg njega in na štiri milijarde dolarjev vredni postaji podzemne železnice pod njim. Več kot tretjina Američanov se je rodila po 11. septembru ali pa je premlada, da bi se ga spominjala. Zanje je takratni bojni klic »Nikoli ne pozabite!« na skodelicah in magnetih, ki jih je mogoče kupiti, le spominek.

Kljub temu tisto, kar se je začelo po napadih, občutimo še danes. Velike vojne, ki so jih ZDA začele v imenu boja proti terorizmu, so večinoma končane, izredne razmere, ki so jih takrat uvedli, pa vztrajajo.

Velike vojne, ki so jih ZDA začele v imenu boja proti terorizmu, so večinoma končane, izredne razmere, ki so jih takrat uvedli, pa vztrajajo.

Kongres je 14. septembra 2001 sprejel pomembno pooblastilo s komaj 60 besedami. Velja še danes in predsedniku podeljuje vojaške pristojnosti proti vsem, ki so sodelovali v napadih ali so storilcem omogočili pobeg. V okviru projekta Brownove univerze Cena vojne (Cost of War Project) so doslej našteli okrog 940 tisoč mrtvih v tej vojni, stroške posledic pa ocenjujejo na približno osem bilijonov dolarjev.

Država je svoje pristojnosti razširila na račun državljanov. Šest tednov po napadih je sledilo sprejetje zakona o domovinski varnosti (Patriot Act), s katerim so občutno okrepili možnosti državnega nadzora. Ustanovili so ministrstvo za domovinsko varnost, na katerem je danes zaposlenih približno 260 tisoč ljudi. Varnostne oblasti so prisluškovale telefonskim pogovorom milijonov Američanov. V taborišču Guantanamo na Kubi je bilo nekaj časa zaprtih skoraj 800 moških in fantov, Cia je mučila zapornike v tajnih zaporih.

Marsičesa ne izvajajo več ali so omejili, ostaja pa nekaj pomembnega: državni organi in razširjene pristojnosti, ki že zdavnaj niso več potrebni za odpravljanje krize, zaradi katere so nastali, in ki danes koristijo avtoritarnim projektom ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Zavzema se za množične izgone, varnostne organe izkorišča v politične namene in skuša v čim večjem obsegu prevzeti pristojnosti sodišč in parlamenta.

Trumpa na vrh ni ponesel 11. september, razlogi za njegovo predsedovanje so drugačni: deindustrializacija, finančna kriza, strah pred priseljenci. A zaradi odziva na napade je prevzel državo, ki v imenu vedno novih nevarnosti lahko nadzira, aretira in brutalizira.

Trump ni izumil tega aparata, vseeno pa ga s pridom uporablja proti novim nasprotnikom.

Tudi novinar Spencer Ackerman se ni nehal ukvarjati z 11. septembrom. Takrat je imel 21 let in je študiral filozofijo na Rutgersovi univerzi v New Jerseyju, uro vožnje od Manhattna, kjer se je rodil. Strahote je spremljal po televiziji, ni mogel do domačih, ker so vse ceste v mesto zaprli. »Mislil sem, da vsi, ki jih imam rad, zrejo smrti v oči,« se spominja. »Bilo je grozno, pretresljivo, srhljivo.« V trenutku se je odločil, da se želi ukvarjati le z eno temo – državno varnostjo. »Nič drugega se mi ni zdelo pomembnejše.«

Odtlej res skoraj ni poročal o drugem kot o vojnah, za katere je bil povod ta dan, o nadzoru in širjenju pristojnosti varnostnih organov. Kot novinar je pisal za medije The New Republic, Wired in Guardian. Njegova knjiga Reign of Terror (Vladavina terorizma) iz leta 2021 velja za standardno delo o vojni proti terorizmu. Ackerman je povezal dogodke od 11. septembra do danes, ne da bi za vse okrivil le ta datum. V ZDA namreč že od nekdaj obstajajo tihi, vendar razširjeni predsodki, da so ljudje, ki niso bele polti, plenilci, če ne celo zavojevalci iz sovražnih, tujih civilizacij. Ackerman vojno proti terorizmu primerja z epidemijo, ki naj bi prodrla tudi čez zaščitne jarke v Afganistanu in Iraku ter je odtlej preprosto sestavni del javnega življenja Američanov.

Povedal je: »Vojne proti terorizmu nikoli nisem videl kot vojne, ki jo bijemo samo nekje drugje. Kajti večinoma vendar poteka na ameriških tleh.« Hamid Hayat je na lastni koži občutil, kaj to pomeni.

Usodnega septembra je imel le 19 let. Naslednje jutro je sedel pred televizorjem v Lodiju v kalifornijski Osrednji dolini in gledal, kako sta se zrušila stolpiča Svetovnega trgovinskega središča. Zdelo se mu je grozno, ker je pri tem na strašen način umrlo toliko nedolžnih ljudi.

Kmalu pa je začutil še nekaj drugega. »Kot bi se ves svet obrnil proti nam, muslimanom.« Zvečer, ko so izstopili iz mošeje, jih je nekdo nadrl: »Jebite se, prekleti Iračani.« Šest dni po napadih je takratni predsednik George W. Bush obiskal islamsko središče v Washingtonu in dejal: »Islam se zavzema za mir.« Muslimani naj bi po njegovih besedah ZDA ljubili enako kot on. To so bile primerne besede, vendar jih Bush ni znal izkoristiti.

Leta 2002 se je v Hayatov domači kraj Lodi priselil moški po imenu Naseem Khan, deset let starejši od njega. Vozil je dober avto in nosil draga oblačila. Devetnajstletnik ga je občudoval kot starejšega brata, in da bi nanj naredil vtis, se je širokoustil. Izmišljeval si je, da obožuje džihad, in se pretvarjal, da soglaša s smrtjo judovskega novinarja Daniela Pearla, ki so ga v Pakistanu umorili teroristi. »Bil sem popolnoma nerazgledan,« priznava danes. »Žal mi je, da sem tako govoril. To iskreno obžalujem.« Khan je bil v resnici ovaduh FBI, pogovore je snemal s skritim mikrofonom in Hayata je spodbujal k pripovedovanju. Zvezna policija je po napadih v mošeje povsod po državi iz strahu pred skritimi celicami vtihotapila svoje obveščevalce.

Hayat je obdobje med letoma 2003 in 2005 preživel v Pakistanu zaradi dogovorjene poroke; povedal je, da so ga tam vedno spremljali sorodniki ali prijatelji. Khan ga je po telefonu poskušal pripraviti do nadaljnjih obremenilnih izjav. Temu se je uprl in po tistem nista nikoli več govorila.

Med povratnim poletom so letalo preusmerili v Tokio. Hayata, njegovo mamo in sestro so pospremili z letala in zaslišal jih je pripadnik FBI. Smeli so nadaljevati pot, tri dni po vrnitvi domov pa so se pred vrati pojavili agenti FBI.

V Sacramentu so ga zasliševali več kot 14 ur skupaj, brez odvetnika, v prostoru brez oken. V sosednjem prostoru so pritiskali na njegovega očeta. »Uslužbenci so se sprevrgli v pošasti,« je pripovedoval Hayat. Ponavljali so vprašanje, ali se je uril v Al Kaidinem vadbenem taboru. »Vztrajno sem ponavljal, da nikoli nisem bil član teroristične organizacije ali se udeležil usposabljanja.« Tega zanikanja niso posneli, je povedala njegova odvetnica Layli Shirani. Snemati so začeli šele, ko se je Hayat v obupu zlomil in priznal.

Posnetek so predvajali tudi med sodnim postopkom. Na njem je izčrpan mladenič, sključen na stolu, nasproti pa sedita uradnika, ki mu razlagata o neobstoječih satelitskih posnetkih. Hayat jeclja o vadbenih taborih, v katerih nikoli ni bil. Razlaga, da je tako slabo streljal, da so ga raje premestili v kuhinjo. Nič v zgodbi se ne ujema. »Ko sem prvič videl posnetek, nisem mogel verjeti svojim očem. Pomislil sem, ali sem to res jaz. Bil sem izčrpan in glava me je

bolela. Zgodbe sem napletel le, da bi me spustili domov,« je razložil.

Na podlagi obtožb so začeli proces zaradi terorizma, očitali pa so mu podpiranje teroristične organizacije, usposabljanje v džihadističnem taboru, pripravljenost na boj na ameriških tleh. Med najpomembnejšimi dokazi sta bila priznanje in nekakšen amulet z molitvijo, ki so ga našli v njegovi prtljagi. Neki izvedenec je besede tolmačil kot poziv k boju, v resnici pa je šlo za molitev za popotnikovo varnost.

Hamida Hayata so spoznali za krivega in leta 2007 obsodili na 24 let zapora. »Sploh se nisem odzval. Obsedel sem, kot da se ni nič zgodilo. Prav, pa naj bo po vašem,« je povedal.

Star je bil 25 let.

Še danes ni točnih podatkov, koliko ljudi so aretirali v mesecih po 11. septembru. Ameriško pravosodno ministrstvo je leta 2003 omenjalo več kot 1200 oseb, ki so jih prva dva meseca prijeli in zaslišali, večinoma muslimane iz arabskega sveta. Le v peščici primerov je obstajal utemeljen sum terorizma.

Oblasti so marsikoga preprosto aretirale, se spominja ena od zagovornic po uradni dolžnosti iz New Yorka, ki je želela ostati neimenovana. »Če v nekem zgodovinskem trenutku dopustimo takšno razčlovečenje in ga javnost podpira ali ob njem zamiži na eno oko, sčasoma postane navada, ki je ni več mogoče odpraviti.« FBI je leta 2001 zaznal 481 antiislamističnih sovražnih kaznivih dejanj, leto prej pa le 28.

Podobna usoda kot Hamida Hayata 

je doletela tudi druge, na primer odvetnika Brandona Mayfielda iz Oregona. FBI mu je pripisal prstni odtis, ki so ga našli med preiskavo napadov na vlak v Madridu. Mayfield je bil ameriški državljan in nekdanji častnik v ameriški vojski, ki se je spreobrnil v islam in v devetdesetih letih delal v oporišču v Bitburgu. FBI je preiskal njegovo hišo in pisarno ter ga za dva tedna priprl. Nato je španska policija demantirala domnevno povezavo: prstni odtis je v resnici pripadal nekemu Alžircu. Mayfielda so izpustili in ameriška vlada mu je pozneje v poravnavi izplačala dva milijona dolarjev odškodnine in se mu opravičila.

Skrajna posledica te politike je Cijin mučilni program. Izvajali so ga na »črnih lokacijah«, kjer so zadrževali najmanj 119 moških in mladoletnikov. »Če kdo ni želel mučiti, so mu očitali kršenje delovnih obveznosti in moralno vzvišenost,« je pojasnil novinar Ackerman. Zaradi programa niso nikogar obtožili, edini pripadnik Cie, ki se je zaradi mučenja znašel v zaporu, je o tem spregovoril javno, zato so ga obsodili zaradi izdajanja skrivnosti.

Država nadzora se ni razgradila niti pod predsednikom Barackom Obamo, kar Ackerman prav tako opisuje in utemelji v svoji knjigi. Demokrati so Bushu pomagali pri ustanovitvi ministrstva za domovinsko varnost in službe za priseljevanje in carine ICE. Obama je pritiskal, naj se Guantanamo zapre in konča iraška vojna. Guantanamo je ostal. Obamova vlada ni odpravila vojne z brezpilotniki, nadzora in številnih pravil iz časa izrednih razmer, vojna z brezpilotniki se je pod njo celo še bolj razplamtela.

Ackerman ostro graja Obamo, ker bi po njegovih besedah vojno proti terorizmu izraziteje kot drugi lahko videl skozi oči tistega, ki je teroriziran. Obamove obljube, da bo zaprl Guantanamo, so počasi utonile v pozabo. »Njegova vlada je zame tragedija,« je odločen Ackerman. »Sklenil je številne kompromise z desničarji, da bi ga sprejemali.« Ni mu uspelo, dobili so le še večji vpliv nanj.

Pod Bushem so marsikaj utemeljevali kot izjemo. Pod Obamo je to postalo del upravnega vsakdanjika. In kar postane vsakdanjik, naslednik lahko preprosto prevzame. »Trump je v resničnem življenju mogoče resda klovn, politični občutek pa ga večinoma ne pusti na cedilu,« meni Ackerman. Trump je vojno proti terorizmu včasih grajal, včasih zagovarjal, vedno pa dobro vedel, kako lahko politično izkoristi svoje besede in razpoložljivo orodje.

Hayata so po razsodbi poslali v zapor Terre Haute v Indiani, v poseben oddelek, ki so ga imenovali mali Guantanamo.

Pravi Guantanamo, oddaljen 2500 kilometrov jugovzhodno na skrajnem jugovzhodu Kube, je najboljši simbol tega, kar se z ZDA dogaja po 11. septembru. To je zadnji relikt te vojne. V tem taborišču je bilo zaprtih okoli 780 moških in mladostnikov, velike večine niso nikoli obtožili in kljub temu so jih izpustili šele čez

leta. Devet zapornikov je umrlo. Danes jih je tam še 15, štirje od njih naj bi se od junija 2028 zagovarjali pred vojaško komisijo.

Nastalo je ministrstvo za domovinsko varnost, na katerem danes dela približno 260 tisoč ljudi. Varnostne oblasti so prisluškovale telefonskim pogovorom milijonov Američanov.

Da se bo to res zgodilo, je po dveh desetletjih predhodnih pogajanj malo verjetno. To je že zdavnaj postal najzapletenejši, najdražji in najdaljši kazenski postopek v ZDA. Osrednje vprašanje je, ali so zaradi dolgoletnega Cijinega mučenja osumljencev njihova priznanja nična.

Terry Kay Rockefeller postopke spremlja že leta in je Guantanamo obiskala vsaj 15-krat. Njena sestra Laura je umrla v severnem stolpiču Svetovnega trgovinskega središča. »Zato je 25. obletnica zame mučna,« je priznala. Številni sorodniki so se sprijaznili s položajem, mnogi pa so prepričani, da so vsi postopki zaključeni.

Podpirala je poskuse pravosodnega dogovora, med katerimi so trije obtoženci priznali krivdo in se s tem izognili smrtni kazni. Bidnov obrambni minister Lloyd Austin je dogovor preklical in Rockefellerjeva mu je napisala dolgo pismo: dogovor bi pomenil konec pravnih vic, v katerih so živele ona in številne družine, ki so v napadu izgubile svoje najdražje. Austin ji ni odgovoril. »Bojujem se, ker se v moji domovini dogaja marsikaj, kar spodkopava pravno državo,« je pojasnila Rockefellerjeva. »Številne težave, s katerimi se spoprijemamo danes, izvirajo iz mentalitete dolgotrajne vojne po 11. septembru.« Ob 25. obletnici še vedno ni pravno veljavne obsodbe tistih, ki so domnevno vlekli niti med dejanjem, s katerim se je vse začelo. Izredne razmere so nazadnje spodkopale celo tisto, s čimer so jih upravičevali: poskuse, da bi odgovorne za 11. september spravili pred sodnike.

John Sandweg je od leta 2009 do 2014 delal na vodilnih položajih na ministrstvu za domovinsko varnost, nazadnje kot vršilec dolžnosti direktorja ICE. Je demokrat in še danes se mu ustanovitev ministrstva, ki jo je omogočil zakon o domovinski varnosti iz leta 2002, s katerim so združili 22 agencij in služb, načeloma ne zdi napaka. Priseljenska policija ICE je nastala leto pozneje kot podrejena agencija ministrstva. Obe ustanovi še danes pod Trumpom polnita naslovnice, ker enote ICE prečesavajo državo in pripirajo ljudi, v katerih prepoznajo priseljence brez dokumentov.

Enota, ki je pristojna za notranjo varnost, bi bila gotovo koristna, je prepričan Sandweg. Težavo vidi v njenem ustroju. »Ministrstvo za domovinsko varnost so ustanovili za boj proti terorizmu, a mu nikoli niso podelili nujnih pristojnosti in orodij za to,« meni. Cia, nacionalna varnostna agencija in FBI mu niso želeli prepustiti svojih »igračk«.

V taborišču Guantanamo na Kubi je bilo nekaj časa zaprtih skoraj 800 moških in fantov, Cia je mučila zapornike v tajnih zaporih.

Ko je Sandweg delal na ministrstvu za domovinsko varnost, priseljevanja niso mešali s terorizmom. Osredotočili so se na nasilne kriminalce, ne na varuške in vrtnarje. »Zagotavljam vam, da svojega dela nikoli nismo razumeli kot množičnega vračanja ljudi v imenu državne varnosti.« Šele s Trumpom je policija ICE postala paravojaška enota. »Prav dobro se zavedajo, da tisti iz skupine prebivalstva, na katero so se spravili, niso pravi kriminalci,« je poudaril Sandweg. »Vedo, da njihove akcije ne prispevajo k državni varnosti, to je množično izganjanje ljudi.« Med Trumpovim drugim mandatom je ICE deležen še velikodušnejšega financiranja kot prej. Julija 2025 mu je kongres odobril dodatnih 75 milijard dolarjev do leta 2029. Z njimi naj bi odprli nove pripore za priseljence in deset tisoč novih delovnih mest. Letos poleti so prijeli toliko ljudi kot še nikoli doslej – 43 tisoč junija in nadaljnjih 49 tisoč julija. Celo zaposlitveni oglasi za ICE zvenijo zelo vojaško in v internih dokumentih iskanje novih zaposlenih imenujejo rekrutiranje v vojnem času (wartime recuritment). Na oglasih so upodobljeni vojaška letala in maske z vojaškim vzorcem.

Organizacija za državljanske pravice ACLU spremlja, kaj takšno širjenje dejansko pomeni. Leta 2024 je v osmih zveznih državah dokumentirala 432 primerov zlorabe pristojnosti in skoraj tretjina prizadetih je imela ameriško državljanstvo.

Ena najbolj znanih žrtev je Renée Good, ki jo je 7. januarja letos v Minneapolisu, medtem ko je sedela v svojem avtu, ustrelil 37-letni Američan. Uradno naj bi se uslužbenec ICE le branil pred tem, da bi ga povozila, vendar zaradi posnetkov in izjav prič lahko upravičeno dvomimo o resničnosti te trditve. Preiskava še poteka.

Garrett Graff, zgodovinar in pisec vplivne knjige The Only Plane in the Sky: An Oral History of 9/11 (Edino letalo na nebu: Ustna zgodovina 11. septembra), ki govori o 11. septembru, že v sami zasnovi vidi konstrukcijsko napako, ki jo je zagrešilo osebje uradnih ustanov. Ustanovitev ministrstva za domovinsko varnost in policije ICE so predlagali dobronamerni politiki, vendar so že na samem začetku zaposlili napačne ljudi ter jih prehitro in preslabo izurili. Graff je dodal: »ICE je tako že dve desetletji najbrž najbolj smrtonosna, nedvomno pa najspornejša enota, ki spada pod ameriško pravosodje.« Graff je januarja kot priča pred preiskovalnim odborom, ki preiskuje ICE in sestrske agencije za obmejni nadzor, izpovedal, da gre za fašistično tajno policijo na poziv častihlepnega politika z avtokratskimi nagnjenji. Po njegovih besedah Amerika ne bo preživela kot svobodna družba, če bosta ICE in obmejni nadzor delovala kot v preteklem letu.

Julija 2019 je sodišče razveljavilo Hayatovo priznanje krivde. Skupina njegovih zagovornikov je leta poudarjala procesne napake in nazadnje so ji pritrdili, da ima prav, ker je bila njegova prvotna obramba pomanjkljiva. Na posnetku s telefonom je ovekovečeno njegovo

snidenje z mamo, ki mu je v solzah padla okrog vratu. »Počutil sem se kot v sanjah,« je rekel. »Sploh nisem mogel dojeti, da sem res na drugi strani ograje. Včasih se ponoči še vedno zbudim in ne vem, ali sem res zunaj ali v zaporu.«

Na prostosti je dobrih sedem let. Februarja 2020 je državno tožilstvo zavrglo vse točke obtožnice. V Lodiju ni nikoli obstajala teroristična celica. Pravno se je primer s tem zaključil, vendar sumničavost okolice kljub temu vztraja. Hayat vozi za Uber in Lyft, usposablja se za voznika tovornjaka. Rad bi spoznal domovino in to je najlaže z avtom. Leta 2023 se je odpeljal v New York, si ogledal Kip svobode in spominsko znamenje na Točki nič. Sam se je odločil za to potovanje in bilo je zelo osebno.

Layli Shirani, Hayatova zagovornica, je še študirala, ko se je pridružila njegovi zagovorniški skupini. Povedala je, da je bil sistem vedno neusmiljen, naravnan na zmago, na najhujše mogoče obtožbe in najvišjo kazen. Masko etičnosti in dostojnosti je medtem dokončno odložil, in to ne velja le v primeru njenega varovanca, temveč tudi pri ljudeh, ki jih preganja ICE.

Zakaj Hamid Hayat četrt stoletja pozneje vnovič pripoveduje svojo zgodbo? »Nočem, da se zgodi še komu,« je odgovoril.

© 2026 Der Spiegel