Žive meje / N'toko: Veliki odklop

Za milenijsko generacijo, ki se je idejno oblikovala v obdobju zgodnjega interneta, so bile nove tehnologije povezane z občutkom optimizma. Svet se zbližuje in informacije postajajo dostopnejše. Še danes se spomnim šusa, ki sem ga doživel ob prvih komentarjih pod objavami na svojem profilu na MySpaceu. YouTube nam je omogočil dostop do videov in glasbe, ki sem jih pred tem naročal iz Amerike in Japonske na dragih devedejih. Prvi pametni telefon je pomenil novo obliko interakcije s svetom – vse sem hotel dokumentirati, vse predelati in deliti. V tem doživljanju nisem bil sam. Družbeni komentatorji so vsi v en glas pridigali o novi dobi demokracije, v katero nas bodo pripeljala spletna orodja. Internet naj bi bil nehierarhični prostor, kjer so vse informacije dostopne in kjer smo osvobojeni tiranij starih režimov. Te prerokbe so se na videz udejanjale v seriji ljudskih gibanj z vrhuncem v arabski pomladi. Zahodni propagandisti so nam hiteli razlagati, da je Twitter omogočil spontano horizontalno organiziranje množic in da bodo zaradi tega slej ko prej padli vsi diktatorji. Ni bilo družbenega problema, na katerega ne bi bilo mogoče odgovoriti s ključnikom. Elon Musk, Jack Dorsey in Mark Zuckerberg so veljali za ekscentrične genije, ki rešujejo človeštvo.

Danes bi moral biti res idiot, da bi še vedno verjel karkoli od tega. Po vsakem ciklu optimizma in bridkega razočaranja se nam je Silicijeva dolina očitneje kazala v svoji pravi podobi – kot laboratorij svetovnega fašizma. Danes vsi doživljamo pametno tehnologijo kot orodje za nadzor, družbena omrežja kot prostor družbenega inženiringa, umetno inteligenco kot vzvod za uničenje delovnih mest. Korespondenco med prijatelji na Facebooku so zamenjali agresivne reklame in politično trženje, novice so večkrat umetno generirane kot resnične, skoraj vsa spletna komunikacija je neka oblika prevare. Najprijaznejši upokojenci zdaj verjamejo v »veliko zamenjavo« in volijo penaste fašiste, sodelavci nam promovirajo kriptotrgovanje, najstniki so zasvojeni s športnimi stavami ali naročanjem prek Temuja. Ne le da internet ni prostor svobode, več kot očitno je mehanizem, ki poskuša manipulirati z nami, nas zasvojiti, nas poneumiti in peljati v blaznost. In kot da ne bi bilo vse to dovolj hudo, ta popačena navidezna resničnost ves čas beži iz spletnega okolja in se manifestira v resničnem političnem in materialnem svetu. Bedni tviti Aleša Štrancarja so zdaj jumbo plakati, ki zaznamujejo vso slovensko pokrajino. Neokusni dizajni, ustvarjeni z umetno inteligenco, so natisnjeni na pročeljih trgovin in naslovnicah časopisov. Diletantsko urejeno slovensko ustavo, za oblikovanje katere je verjetno neki uslužbenec ministrstva uporabil ChatGPT, so razdelili med šolarje po vsej državi.

Tehnoutopizem izpred dveh desetletij je tako popolnoma zamenjal tehnopesimizem, skupinsko zavedanje, da nas nadaljnji razvoj vodi v uničenje. Zares noro pri tem pa je, da nam lastniki največjih tehnoloških koncernov tega niti ne prikrivajo – tudi sami so pesimisti. Sam Altman in kolegi ves čas svarijo pred potencialno katastrofalnimi posledicami razvoja umetne inteligence. Vsak mesec kdo iz Silicijeve doline objavi nov pretenciozen manifest o apokalipsi, ki je menda pred vrati. Podjetja nam dobesedno sporočajo, da bodo njihovi izdelki uničili človeštvo! Ta sporočila očitno niso namenjena nam, potrošnikom in delavcem – v nasprotju s kapitalističnimi dogmami potrošniki že zdavnaj ne odločamo o ničemer. Sporočila o uničujoči moči novih tehnologij so v prvi vrsti namenjena investitorjem, državam in velikim kapitalistom, da še naprej mečejo denar v megalomansko infrastrukturo umetne inteligence. Le v kaj drugega pa naj bi vlagali presežke kot v vsemogočni aparat uničenja? Le kaj drugega bo prineslo večje donose kot stroj, ki je zmožen pokončati človeštvo samo? In drugače od vseh drugih napadov kapitala ima tehnološki razvoj videz neizogibnosti – ljudje bi se enostavno morali sprijazniti, da nas bodo stroji, ki jih razvijajo milijarderji, slej ko prej ubili.

Toda vse to je daleč od samoumevnega. Nekaj res spodbudnega je v valu protestov proti podatkovnim središčem, ki jih širom po ZDA in drugod gradijo tehnološke korporacije. Zdaj, ko nove tehnologije tako očitno onesnažujejo, izčrpavajo in dražijo lokalna okolja, so ljudje imeli končno dovolj. In s tem ko so se uprli do zdaj nedotakljivim dogmam tehnološkega napredka, so tudi odprli vrata čisto drugačnemu političnemu gibanju. Oblasti enostavno ne vedo, kako ravnati s protestniki, ki so večinoma gospodje in gospe v poznih srednjih letih s podeželja. Gibanja jim ne uspe stlačiti v enega izmed kulturnobojnih taborov in ga izolirati, saj ga sestavljajo volivci levice in desnice. Nekdanji Trumpovi feni so se spremenili v okoljske aktiviste, zapriseženi liberalci pa v nasprotnike prostega trga. In kar je ključno: gibanje se je dotaknilo jedra kapitalske moči, ki že desetletja razdira naše skupnosti in nas spreminja v atomizirane sužnje njenih algoritmov.

Dobe tehnološkega optimizma je nepreklicno konec. Nihče ni več očaran nad prihodnostjo, ki nam jo ponujajo tehnomilijarderji. Zdaj ostaja nerešeno le vprašanje, ali jim bomo dopustili, da bodo dokončno uničili planet, ali nam bom uspelo, da jim odvzamemo moč. Naj bo tako ali drugače, zdi se, da bodo družbeni boji prihodnjih desetletij morali imeti naravo upora proti nebrzdanemu, privatiziranemu tehnološkemu razvoju. Brez odklopa od monstruoznega aparata, v katerega so nas zagradili, politika sploh ne bo mogoča.