V središču / Poravnava brez priznanja krivde

Konec prejšnjega meseca so v Oaklandu pričakovali pomemben sodni proces, na katerem naj bi korporacija Meta odgovarjala za škodo, ki jo je povzročila mladim uporabnikom vodilnih družbenih omrežij Facebook in Instagram. Predvidoma dolg, šesttedenski sodni spektakel, med katerim bi moral pričati tudi ustanovitelj in izvršni direktor podjetja Mark Zuckerberg, se je skorajda v hipu končal s poravnavo.

Megakorporacije, katere vrednost je ocenjena na več kot bilijon dolarjev, dogovorjena odškodnina ne bo resno udarila po žepu, saj znaša manj, kot Meta zasluži v enem mesecu.

Tožba, ki jo je proti tehnološkemu velikanu vložila koalicija 29 ameriških zveznih držav, se je osredotočala na očitke, da je Meta kršila zakone o varovanju zasebnosti otrok in varstvu potrošnikov, saj je brez privolitve staršev zbirala podatke otrok, mlajših od 13 let. Sočasno so tožniki Meti očitali, da prikriva izsledke internih raziskav, ki naj bi razkrivale, da Instagram povzroča odvisnost: korporacija naj bi se bila torej zavedala škodljivih učinkov – ne le odvisnosti, temveč tudi duševnih stisk, od tesnobe do depresije in celo samomorilnih nagnjenj –, ki jih imajo njeni produkti na mlade uporabnike, a je te ugotovitve načrtno prikrivala. Izkoriščevalsko naravo Metine ugrabitve pozornosti mladih in plenjenja njihovih podatkov je tožilka Megan O’Neill, ki je zastopala zvezno državo Kalifornija, povzela v štirih besedah: »Privabi, zadrži, iztrži in prikrij.« Poudarila je, da je Meta »načrtno razvila in izpopolnila nabor psihološko manipulativnih funkcij, katerih namen je maksimiranje časa, ki ga ljudje preživijo v njenih aplikacijah.« Meta vse obtožbe odločno zanika, a je kljub temu privolila v izplačilo vrtoglave odškodnine, ki pove več kot tisoč besed kesanja: izplačala bo 18 milijard ameriških dolarjev, poleg tega pa bo morala za mlade ameriške uporabnike Facebooka in Instagrama uvesti nove varovalne mehanizme, ki naj bi jih zaščitili pred škodljivimi vsebinami in kompulzivno, pretirano uporabo družbenih omrežij. Med drugim bo na njihovih napravah samodejno vključena časovna omejitev, zaradi katere bodo lahko Instagram uporabljali največ dve uri na dan, po omrežju ne bodo več mogli doomscrollati ponoči, ko bi morali spati, v času pouka pa bodo izklopljena obvestila (angl. notifications, op. p.). Števci všečkov, ki so družbena omrežja spremenili v platforme za tekmovanje v priljubljenosti, bodo skriti, onemogočena bo tudi uporaba filtrov, ki prikazujejo učinke lepotnih posegov, morda najpomembnejša sprememba pa bo izklop algoritma, ki dotok vsebin prikroji posameznemu uporabniku glede na njegovo zanimanje in vedenje. Bistveno je tudi, da ti varnostni mehanizmi in tako imenovani starševski nadzor nad aplikacijo ne bodo več stvar izbire, temveč bodo postali privzeta nastavitev. Doslej so bili namreč ti mehanizmi, kot je na oaklandskem sojenju poudaril žvižgač Arturo Béjar, nekdanji Metin svetovalec in inženir za varnost, »zasnovani tako, da jim spodleti«. Trditev je ponazoril z zgovorno primerjavo: »To je, kot bi kupili avtomobil z zavorami, ki so skrite v prtljažniku. Vsakič, preden avto vžgete, pa jih morate najprej poiskati in namestiti.« Prvič se je zgodilo, da je Meta pod prisilo sodišča primorana spreminjati arhitekturo svojih omrežij v prid uporabnikov, a to še zdaleč ne pomeni, da se je zgodil temeljni preobrat v njenem poslovnem modelu. Čeprav se zadeva zaradi vrtoglave vsote na prvi pogled zdi kot velika zmaga v boju proti nedotakljivemu tehnološkemu velikanu, se Zuckerbergu verjetno sladko smeji, saj jo je pravzaprav odnesel precej dobro, in to z več vidikov: na zatožni klopi mu ne bo treba pod prisego odgovarjati na neprijetna vprašanja, izsledki Metinih internih raziskav ne bodo v celoti razkriti javnosti, prav tako pa poravnava formalno ne pomeni priznanja krivde, zato se tožniki na prihajajočih sojenjih – proti Meti so vložene številne druge tožbe – nanjo ne bodo smeli sklicevati. Meta se je iz zagate gladko izvila tudi v finančnem pogledu: generalni državni tožilci so pred poravnavo trdili, da bi lahko odškodnina, če bo podjetje spoznano za odgovorno, znašala kar 200 milijard ameriških dolarjev, torej približno toliko, kolikor je zaslužilo vse lansko leto. Megakorporacije, katere vrednost je ocenjena na več kot bilijon dolarjev, letos pa naj bi v razvoj sistemov umetne inteligence vložila vsaj 130 milijard dolarjev, dogovorjena odškodnina torej ne bo resno udarila po žepu. Navidezno vrtoglava poravnava znaša manj, kot zasluži v enem mesecu. Zgovorna je karikatura v časniku The Guardian, v kateri Zuckerberg razmišlja, da bo moral zaradi poravnave morda odpustiti enega od služabnikov na eni izmed superjaht v svoji floti luksuznih plovil.

Poleg tega bo Meta odškodnino plačevala obročno, v desetih letih, pri čemer bo zajeten del zneska – pet milijard – izplačala zgolj pod preračunljivim pogojem, da tudi konkurenčni omrežji TikTok in YouTube izkašljata visoke odškodnine in uvedeta podobne spremembe za zaščito mladih uporabnikov. Meta je torej s poravnavo pokončala dve muhi na en mah: izognila se je sodnemu pogromu, sočasno pa je potencialno ohromila tudi glavne tekmece. Zaveda se namreč, da mladi uporabniki na Instagramu prebijejo manj časa kot na konkurenčnih platformah. Po podatkih, ki jih navaja podjetje samo, najstniki to omrežje v povprečju uporabljajo približno uro na dan, na TikToku in YouTubu pa preživijo bistveno več časa. Dveurna dnevna omejitev uporabe 

Instagrama za najstnike torej za Meto ni posebej boleča kazen, če jo bodo morali uvesti tudi tekmeci, pa ji bo pravzaprav koristila. Podjetje je pometanje s konkurenco prebrisano opravilo pod pretvezo skrbi za otroke.

Pa bodo varnostni mehanizmi, ki jih bo prihodnje mesece morala vsiliti mladoletnim uporabnikom v ZDA, sploh učinkoviti? Izkušnje z dosedanjimi poskusi omejevanja uporabe družbenih omrežij ne obetajo veliko. Digitalna pismenost mladih uporabnikov je pogosto kar nekaj korakov pred regulacijo: starostne omejitve lahko zaobidejo z lažnimi podatki, novimi računi ali uporabo lažne identitete, z uporabo VPN (virtualnih zasebnih omrežij) pa se lahko na primer njihova naprava pretvarja, da je na neki drugi lokaciji, in tako zaobide geografske blokade in omejitve dostopa. Neučinkovitost poskusov omejevanja omrežij in prohibicije je zelo očitna v Avstraliji, kjer je po novem letu začela veljati prepoved uporabe družbenih omrežij za mlajše od 16 let. Kljub ukrepu je po prvih raziskavah več kot 80 odstotkov anketiranih najstnikov še vedno uporabljalo platforme, ki naj bi jim bile nedostopne. Ob starostnem omejevanju družbenih omrežij se pojavi še ena težava: Meta bo morala v omrežja vgraditi sisteme za identifikacijo ali prepoznavanje obraza, pri uvedbi tovrstnih mehanizmov pa se postavljajo resna vprašanja o posegih v zasebnost. Ko enkrat prepustimo osebne podatke, izgubimo nadzor nad tem, kdo jih bo obdeloval, kako dolgo bodo shranjeni in komu bodo posredovani.

Meta je s poravnavo pokončala dve muhi na en mah: izognila se je sodnemu pogromu in potencialno ohromila glavne tekmece.

Četudi bi bili varovalni ukrepi učinkoviti, kar je malo verjetno, bodo veljali zgolj za mladoletne uporabnike v ZDA. K sreči bo Evropa najbrž zahtevala strožje ukrepe, saj tudi evropski regulatorji dvomijo o učinkovitosti mehanizmov, kot so časovne omejitve in starševski nadzor, zato od Mete zahtevajo spremembo zasnove platform, ne zgolj dodatne varnostne funkcije. Evropska komisija je namreč nedavno določila, da Meta krši evropski akt o digitalnih storitvah, saj njena družbena omrežja načrtno ugrabljajo pozornost uporabnikov. Posebej je problematizirala funkcije, kot so neskončno drsenje po zaslonu, samodejno predvajanje in algoritmi za priporočanje vsebin, ki – kot piše v uradni obtožnici – »možgane preklopijo na avtopilot, s čimer spodbujajo nezdrave navade in kompulzivno uporabo«. Gre za pomemben korak v boju proti tehnološkim imperialistom, ki javnost opozarja, da digitalna zasvojenost ni posledica osebne šibkosti uporabnika, temveč učinek namerno postavljenih pasti družbenih omrežij. A evropski regulatorji niso zares enotni v tem, kdo je dejansko kriv za epidemijo digitalne odvisnosti in z njo povezanih duševnih stisk – tehnološki velikani ali tudi mladi uporabniki. Komisija je Meti namreč ultimat postavila v času, ko intenzivno razmišlja o prepovedi družbenih omrežij za otroke, kakršna velja v Avstraliji. To zamisel podpira tudi predsednica komisije Ursula von der Leyen, ki pravi: »Vprašanje ni, ali naj imajo mladi dostop do družbenih omrežij, temveč ali naj imajo družbena omrežja dostop do mladih.«