Portret / Julija Brajnik Volčič 

V ospredju slikarskega dela vidimo snežno bela pitbulla z rjavimi uhlji, s povodcem tesno privezana na drog javne razsvetljave. V sivem, megličastem ozadju lahko izluščimo cesto z nekaj mimobežečimi avtomobili, zamolklo zelenimi krošnjami dreves in grmičevja ter električnih drogov, pa obcestni smerokaz z logotipi podjetij. Morda smo sredi nekakšne industrijske cone, morda na parkirišču ob prometni cesti. Psa sta videti neučakana, nemirna, eden izmed njiju zre v nam nevidno točko na svoji levi, drugi je, z odprtim gobcem, ki razkriva spodnjo vrsto čekanov, obrnjen naravnost proti nam. Se želita osvoboditi, iztrgati? Bi planila proti nam, sta nevarna? Je nevarna njuna okolica?

Gre za olje na platno z naslovom Nemočna perspektivne slikarke in vizualne umetnice mlajše generacije Julije Brajnik Volčič (2002), za katero je na lanski mednarodni slikarski prireditvi Ex-tempore Piran prejela nagrado za najboljše delo avtorja, starega do 35 let. Nagrada pa je pomenila tudi samostojno razstavo v piranski galeriji Herman Pečarič, ki je odprla letošnji, 61. Ex-tempore in si jo bo mogoče ogledati še vse do 9. novembra. Njen naslov je Ugriz je tudi dotik, z njo pa je nadaljevala in razširila motiviko, ki prežema zmagovalno platno.

Motiviko psov, konjev, motornih vozil, ki so tradicionalno precej moško zaznamovani in povezani z močjo, zaščito, nebrzdanostjo in svobodo, sama pa jih preslika v simbole ujetosti, strahu, nemoči in jeze. Pa motive poškodovanega ali zvezanega ženskega telesa, ki skozi njeno očišče postane platno za izražanje uklenjenosti, travm, fizične in psihološke bolečine. Na razstavi tako lahko vidimo platna s pitbulloma, ki sta z odprtimi gobci planila eden proti drugemu, s parom črnih psov, ki laja ali pa renči iz črne teme, bledo rožnati tank in razbit avto sredi nedoločljive oglušujoče beline. Pa izrez golega ženskega telesa, z belim trakom zvezanega okrog gležnjev in zapestij, ter izrez vratu svetlolasega dekleta, na katerem se razrašča rdečkasta modrica, posledica ugriza.

Od tod tudi naslov razstave Ugriz je tudi dotik. Dotik je namreč lahko nežen, lahko je znak bližine, naklonjenosti, varnosti, lahko pa, kot pravi umetnica, tudi boli, rani in škodi. Ta paradoks namreč dobro povzame njeno delo, ki raziskuje napetosti med bližino in bolečino, grobostjo in lepoto, željo po stiku in strahom pred njim. Njene podobe so zato pogosto (namenoma) hkrati privlačne in neprijetne ter nelagodje zbujajoče: nenavadni izrezi in kompozicije, mehki toni, umirjena, pastelna barvna paleta v belorožnatih, kožnih odtenkih in nežnejša, zamegljena poteza ublažijo grobe, nasilne, agresivne prizore. Ravno zato je od njih težko odvrniti pogled. Prav to je namreč njen namen: s svojimi deli želi pritegniti pogled, nato pa v gledalcu ali gledalki vzbuditi občutke nelagodja – občutke, ki jih doživlja sama, pa tudi številne druge ženske, ki so v tej patriarhalni družbi tako ali drugače ujete v nasilne, toksične, neproduktivne odnose in podrejene položaje. Uporaba mehkejšega, nežnejšega, prefinjenega kolorita je na neki način tudi del njenega procesa katarze: svoja intimna, a hkrati univerzalna doživljanja in izkušnje ženske jeze, strahu, nemoči in bolečine najprej spravi na platno, nato pa podobo z barvami in potezo umiri, očisti.

Slikanje in risanje sta bili njen način predelovanja sveta in lastnih občutkov, že odkar se je zavedala same sebe; in tudi v najstniških letih je ustvarjanje zanjo ostalo nekaj samoumevnega, skoraj instinktivnega – način, kako je dajala obliko tistemu, česar ni znala izraziti drugače. In če je njen naglas nekoliko nedoločljiv, to gotovo pritiče dejstvu, da se je rodila v Kranju, za tem nekaj časa živela na Obali, nato pa se z družino preselila v Ljubljano. V prestolnici je vpisala tudi študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, kjer je letos zaključila 3. letnik. Vse bolj pa se ozira po nadaljevanju študija v tujini, kjer bi svojo umetniško prakso lahko razvijala v novem okolju in jo soočila z drugačnimi umetniškimi konteksti ter predvsem večjim umetniškim trgom. Ne glede na vse pa bo umetnost zanjo ostala način življenja, morda tudi način upora proti pogledu, ki žensko telo omejuje, nadzoruje in si ga prisvaja, način, da si ga skozi svoje slike znova prisvoji sama.