TV komentar / Bravo, Igor E. Bergant!

Seveda smo nemudoma dobili cmok v grlu, ko smo zagledali, da bo Igor E. Bergant nedeljski večer posvetil antisemitizmu v Sloveniji. Trenutek je slabo izbran: ravno postajamo vazalska država izraelske vlade, vsi novi odločevalci se priklanjajo temu režimu ter sodelujejo v zanikanju genocida v Gazi in zločinov na Zahodnem bregu. Oddaja pa je bila na sporedu tik pred odprtjem izraelskega veleposlaništva. In ker se Igor E. Bergant rad hvali s svojimi judovskimi koreninami, smo sedli pred TV s spodobnim odporom.

Naj se najprej opredelimo do sestave gostov. V studiu so poleg Berganta sedeli Sara Božanić, predsednica odbora Judovskega združenja Slovenije – skupnosti tradicionalnih Judov, dr. Boris Hajdinjak, geograf, zgodovinar in direktor Sinagoge Maribor, ter dr. Marjan Cencen, diplomat in odposlanec za ohranjanje spomina na holokavst. Je to ok? Je. Bergant je namreč zelo jasno nakazal ločnico, prav to je bil namen, med obravnavanjem Judov, torej pripadnikov neke vere, ki danes živijo po vsem svetu, ter obravnavanjem izraelske oblasti in njenih dejanj, in prav zato pripeljal v studio tri pripadnike judovske skupnosti – da namreč vidimo, da so to najprej Slovenci, da jim ne pride na misel, da bi govorili v imenu izraelskih oblasti in njihovih dejanj, da imajo zelo razčiščeno, kaj je dejansko to, kar dela izraelska oblast (četudi se morda ne opredelijo), in da pomeni biti Jud zgolj identiteto človeka, celo eno od mnogih. Imajo pa seveda

Judje grozljivo zgodovino. In ta zgodovina jih zaznamuje. Briljiral je dr. Hajdinjak, njegova mnenja in podatki so dejansko naredili oddajo. A tudi prisotnost tradicionalistične Sare Božanić, navkljub izpadu z naslovnico Sobotne priloge ali pa prav zaradi njega, je bila dobrodošla, saj je pred nas Bergant pripeljal dušo, ki sicer ne razume niti ilustracij, a vseeno je bilo dobro, da javnost vidi neke stiske, ki pa so dejanske.

Slovenija je specifična država znotraj Evropske unije: Judov je bilo vedno malo, danes pa jih je še posebej malo. Slovenija tudi ne spada med predele Evrope, kjer bi bil odnos do Judov peklenski, kot je bil malodane povsod drugod. Zato na teh prostorih tudi ni slabe vesti, ki se vedno znova vklopi v Parizu, Bruslju, Berlinu itd., kjer pač vedo, kaj so počeli Judom. Nismo obremenjeni, ker pač nismo v tem sodelovali – ne zato, ker smo dobri ljudje, ampak ker smo bili sami zgolj zadnja provinca Avstro-Ogrske, podrejeni stoletja in stoletja. A zato tudi tako mirno genocidu rečemo genocid, suženjstvu suženjstvo in kolonializmu kolonializem.

Bo Bergant naredil korak še kam iz cone udobja? Dobra ideja je na primer »Zakaj Parada ponosa?«. Ker se je nad geji in lezbijkami stoletja izvajalo nasilje. Ker so bili geji in trans osebe poleg Judov najbolj množično pobiti v Dachauu. Ker so jih zapirali v umobolnice, tudi pri nas. Ker so še danes najpogostejše žrtve nasilja v šolah. Da, v slovenskih šolah. Vsak dan v skoraj vsakem razredu. Bi šlo?