Kultura / Razpoke in anomalije

V Mestni galeriji v Ljubljani bodo v četrtek, 17. septembra, odprli pregledno razstavo legendarnega fotografa in fotoreporterja Boruta Krajnca z naslovom Preobrat. Ja, prav tistega Boruta Krajnca, ki Mladino že od leta 1991 soustvarja in bogati z reportažno in dokumentarno fotografijo, ob tem pa skozi svoje samostojne fotografske serije že več desetletij vztrajno beleži, secira in pod vprašaj postavlja svet, v katerem živimo; bolje rečeno, (pogosto skrite) mehanizme, ki ta svet oblikujejo.

Ne spektakli, zanima ga tisto, skrito pod površjem: razpoke v sistemu, anomalije vsakdana, trenutki, ko se običajni red stvari za hip zamaje in pokaže svojo drugo plat. Podobe, v katerih prepoznava širše družbene procese, odnose moči, interese kapitala in politične igre, pri čemer ni nikoli pridigarski ali didaktičen, pač pa svojo angažiranost in družbeno kritičnost vselej s subtilnostjo brezšivno spleta v vprašanja, na katera si mora odgovoriti sam gledalec. Velika pregledna razstava v Mestni galeriji tako združuje dobro poznane serije, kot so Praznine, Pot, Politika – Koledar, Pritisk in Prehajanje, in fotografske premisleke, ki bodo ob tej priložnosti razstavljeni prvič. Razstava bo na ogled do 15. novembra 2026.

Gotovo se spominjate Boruta Pahorja v mesnici. Pa Boruta Pahorja pri polnjenju plastenke z mlekom, odnašanju smeti v opravi komunalnega delavca, pri vživljanju v peka za pultom lokalne pekarne. Pahorja, ki v frizerskem salonu z zagrizenim in fokusiranim izrazom svetlolaski dela fen frizuro, pa z gumo v roki v avtomehanični delavnici in med šepetanjem konju na jahalni stezi. Težko bi si zamislili bolj nazoren prikaz političnega populizma. Borut Krajnc je našega nekdanjega predsednika in kralja Instagrama ovekovečil v odmevni fotografski seriji Politika (2012–2014), natisnjeni kot večni koledar, v času predvolilne kampanje.

Zanima ga skrito pod površjem: razpoke v sistemu, anomalije vsakdana. Podobe, v katerih prepoznava širše družbene procese, odnose moči, interese kapitala in politične igre.

Ta se na fotografijah pojavlja v vlogah, ki so namenjene ustvarjanju vtisa sproščenosti, dostopnosti, prizemljenosti in bližine »običajnemu« človeku, v prvi vrsti pa gre za politični performans – performans, ki je bil učinkovit, saj je Pahorju prinesel zanesljivo zmago. Fotograf Borut Krajnc pa je s svojo serijo razgalil premik od politike kot prostora idej, programov in političnih odločitev k politiki kot uprizarjanju osebnosti, kot blagovni znamki, kot režirani predstavi. Fotografije so na prvi pogled humorne, vendar njihova komičnost razkriva precej resnejši pojav: vse večji pomen spektakla, populizma, poenostavljene in poneumljene komunikacije ter osebnega marketinga v sodobni politiki, čemur smo v zadnjem desetletju in pol priča na vsakem koraku.

Eden izmed razstavnih prostorov je posvečen tudi znameniti seriji Praznine (2005–2008). Na fotografiji vidimo zasneženo megličasto pokrajino, v ozadju katere je mogoče opaziti le kakšen ducat ogolelih krošenj prezeblih dreves. V ospredju pa kot vkopan v sneg stoji mogočen oglasni pano, obsijan z oglušujočo belo svetlobo, na katerem vidimo: nič. Prazen nič. Kako nenavadno, da ničesar ne oglašuje, ničesar ne sporoča, ničesar nam ne poskuša prodati. Borut Krajnc je v ciklu Praznine namreč beležil oglasne površine v trenutkih, ko so se za kratek čas znašle brez svoje običajne vsebine.

Sprožilec serije je bila podoba s preprostim naslovom Samova ulica, Ljubljana, 7. avgust 2005. Ulico na fotografiji vidimo v poznovečerni strupeno zelenkasti, skoraj surrealistični svetlobi, sredi ograje ob stanovanjskem poslopju pa se bohoti ogromen oglasni pano. Toda pano je popolnoma prazen, bel, njegova belina je tako zaslepljujoča, tako nenavadna in nenaravna, da učinkuje skoraj distopično. Ta fantastična svetloba, ta praznina oglasne konstrukcije, anomalija v času in prostoru je fotografa tako pritegnila, da je odhitel domov in se vrnil s fotoaparatom, nato pa naslednjih nekaj let lovil trenutke, ko je na oglasnih panojih vsaj za hip zazevala praznina.

Praznina, ki je, tako ujeta skozi njegov objektiv, postala presneto zgovorna; pokazala nam je, kako globoko je logika potrošnje vpisana v naš prostor in vsakdan. Prazni oglasni prostor je deloval kot napaka v sistemu, tehnična motnja, hipen zastoj sveta, ki mu brezkompromisno vlada kapital. Krajnc je tako iz bežnih anomalij, ki bi jih bržkone večina od nas spregledala, razgalil konstrukcijo, mehanizme, kolesje, ki temelji na nenehnem nagovarjanju in bombardiranju s podobami, kroženju blaga in ustvarjanju novih želja. Nežno nas je usmeril k trenutku, ko se ta tok prekine in lahko svet zgolj za hip zagledamo drugače.

Za praznine gre tudi pri fotografskem ciklu Prehajanje (2019–2020), ki ga naznanja fotografija, na kateri vidimo popolnoma prazno križišče Gosposvetske in Slovenske ceste v Ljubljani. Cesta je izpraznjena vozil, na avtobusni postaji ni enega samega človeka, eden najbolj prometnih in pretočnih prehodov za pešce v mestnem jedru sameva. Vse je tiho, nepremično, opustošeno, vse stoji, pravzaprav je prizor videti kot iz kakšnega ameriškega postapokaliptičnega filma.

Povod za serijo je bila, kakopak, pandemija koronavirusne bolezni, zaradi katere se je leta 2020 pri nas popolnoma ustavilo javno življenje. Toda Borut Krajnc se je – ob zavedanju, da gre za zgodovinsko prelomni družbeni trenutek –, odločil, da ne bo fotografiral (le) praznih ulic, pač pa je svoj objektiv usmeril v notranjost obratov, namenjenih gospodarski dejavnosti. Obratov, ki bi morali delati, poganjati svoja kolesja, brbotati od življenja, pa niso – ponovna anomalija, ponovna groza praznine.

V podobah cikla Krajnc tako svojo pozornost usmeri na prostore, ki so bili nekoč namenjeni vsakodnevnemu gibanju, delu, potrošnji in druženju. Skozi steklene izložbe opazuje prazne notranjosti trgovin, lokalov, salonov in drugih mestnih prostorov, pri tem pa v njihovih površinah lovi tudi odseve zunanjega sveta. Denimo notranjost brivnice, kjer v odsevu izložbe opazimo delček znamenite rdečkaste Vurnikove hiše, kar nam razkrije, da je prostor na Miklošičevi cesti v Ljubljani. Prav ta prehajanja ustvarjajo občutek dezorientacije in poudarjajo nenavadnost časa, v katerem so prostori, sicer namenjeni nenehnemu pretoku, ostali brez svojih uporabnikov.

Prazne prostore, toda zaradi popolnoma drugih vzrokov, najdemo tudi v fotografijah iz fotografskega cikla Preobrat, ki doslej javno še niso bile razstavljene.

Gre za serije Mura (2009–2014), Adria Airways (2019) in Mariborska livarna Maribor – MLM (2024), posnetih v slovenskih podjetjih, ki so ugasnila v stečajih. Zgovorna je denimo fotografija, v ospredju katere vidimo stoječi obešalnik, na njem pa obešen nebeško moder suknjič stevardesine uniforme, klobuček ujemajoče barve in črno krilo. V ozadju vidimo izpraznjeno, skoraj sterilno pisarno, katere edini kos pohištva je visoka srebrna omarica, vsenaokrog pa so ob stene položeni okvirji. Gre za uokvirjena umetniška dela, nekoč last letalske družbe, ki so zdaj pripravljena na prihajajočo dražbo, kjer bodo našle potencialne bodoče lastnike. Pa prizor šivalnice, polne mašinerije, v kateri so šivalni stroji zagrnjeni z nekakšno rožnato satenasto tkanino – kot trupla, zakrita pred radovednimi pogledi, kot zastor, ki je padel. Vidimo lahko tudi prazne hale mariborske livarne, čiste, pometene, osvetljene s skoraj caravaggievsko svetlobo, ki se preliva na mogočne obnemele črne stroje.

Te podobe nam pričajo o nevidnih življenjskih zgodbah, izgubljenih delovnih mestih, spominu in znanju, ki se je desetletja prenašalo med generacijami. Stroji, uniforme, delovni pripomočki in drugi predmeti niso zgolj inventar propadlih podjetij, pač pa materialni nosilci zgodb ljudi, ki so bili z njimi povezani. Vsak prazen prostor je hkrati prostor odsotnosti, praznine in prostor spomina. Ali kot je v spremnem besedilu napisal kustos razstave Sarival Sosič: »Fotografije iz tega cikla zato govorijo hkrati o preteklosti in sedanjosti. Dokumentirajo konkretne primere propadanja podjetij, obenem pa razkrivajo širši preobrat družbe, v kateri se je vrednost skupnega dela umaknila logiki kapitala, lastninjenja, prestrukturiranja in odgovornosti brez jasno določenega nosilca.« Marsikaj podobnega bi lahko rekli tudi o drugih, že poznanih fotografijah iz serije Pritisk. Borut Krajnc je leta 2020 fotografiral številne naslovnice največjih slovenskih časopisov. Toda na njih prostor, ki bi moral pripadati osrednji novici in s tem aktualni in relevantni družbeni refleksiji, zasedajo oglasi. Ena največjih trgovskih verig je denimo zakupila naslovnice vseh treh osrednjih slovenskih dnevnih časopisov. Že sam naslov serije je sicer premišljena besedna igra – serija zrcali pritisk kapitala, v tem primeru na medije, v korenu besede pritisk pa je tisk, posreči se tudi prevod v angleški jezik, kjer beseda pressure (pritisk) vsebuje besedo press (tisk). Naslovnice javnega medija se tako iz prostora obveščanja spremenijo v oglasno površino, ki ga lahko kapital zapolni s svojim sporočilom, z idejo, da ni več prostora, ki ne bi bil naprodaj.

Borut Krajnc je vse te naslovnice iztrgal iz njihovega vsakdanjega konteksta in jih prestavil v galerijski prostor, kjer jih lahko ugledamo kot podobe in simbole samega medijskega sistema. Hkrati je v delu 

prisotna tudi določena mera samorefleksije: sam kot dolgoletni fotograf in fotoreporter deluje znotraj istega medijskega okolja, ki ga s serijo problematizira. Pritisk zato ni le kritika, usmerjena zgolj navzven, temveč tudi pogled na lastni položaj znotraj sistema, v katerem so novinarstvo, oglaševanje in kapital nenehno prepleteni; v katerem ekonomski interesi pogosto posredno ali neposredno narekujejo vsebino.

In ne nazadnje so tu še fotografije iz serije Pot (2015), kjer je Borut Krajnc dokumentiral begunski val skozi Slovenijo. Osrednja fotografija cikla je monumentalna podoba množice beguncev pri prečkanju zelene meje v Rigoncah 23. oktobra 2015. In sredi fotografije je podoba ženske z majhnim otrokom, ki spomni na svetopisemsko podobo Marije z malim Jezusom. Zato je bila ta fotografija leta 2018 v ogromnem formatu razstavljena na popolni lokaciji, v cerkvici Marije Zdravja na piranski Punti. Sicer pa se pred množico prezeblih, negotovih in preplašenih ljudi, ki prečkajo mejo, ne zastavlja le vprašanje, kam gredo, temveč tudi in predvsem, pred čim bežijo in kdo nosi odgovornost za svet, v katerem morajo bežati.

Filozof Mladen Dolar ga vidi kot »fotografa neizmerne subtilnosti«, človeka »zastojev in praznin, vrzeli in razpok«.

Krajnčeve fotografije tako presegajo zgolj dokumentarni kontekst in podajajo premislek o odnosu do drugega. V času, ko so begunci v evropskem javnem prostoru vse pogosteje postajali predvsem grožnja ali predmet strahu, Pot govori tudi o univerzalnosti izkušnje begunstva in o vrednotah sočutja, solidarnosti ter človekovega dostojanstva, na katerih naj bi temeljila povojna Evropa. Ob tem pa ne dopušča, da bi se Evropa postavila zgolj v vlogo opazovalke posledic kriz, saj je sama zgodovinsko in politično vpeta v procese, ki sooblikujejo razmere, zaradi katerih so ljudje prisiljeni zapuščati domov(in)e.

Ko na razstavi v Mestni galeriji uzremo vso to celoto in celovitost Krajnčevega fotografskega dela, se pred nami izriše opus izjemne natančnosti in senzibilnosti, pa tudi vztrajnega kronista slovenske zgodovine vse od osamosvojitve. Kronista, čigar pogled nenehno prevprašuje. Ob tem pa je, kot je v spremnem besedilu napisal filozof Mladen Dolar, »fotograf neizmerne subtilnosti«, človek »zastojev in praznin, vrzeli in razpok, ki vznikajo sredi vsega tega pogona in kažejo na njegovo krhkost, in to sredi vse njegove triumfalne premoči«.

Borut Krajnc je fotograf, ki nam s svojimi deli omogoči, kot priča že sam naslov razstave, preobrat v našem pogledu. Njegove podobe nas spodbudijo, da se še enkrat zazremo v vsakdanje podobe, pred njimi postojimo in morda v njih zagledamo kaj, česar prej nismo opazili. Kajti včasih se sprememba začne že zgolj s tem, da svet začnemo gledati drugače. 

Razstava: Borut Krajnc: Preobrat

Kje: Mestna galerija, Ljubljana

Kdaj: od 17. septembra do 15. novembra 2026

* V četrtek, 24. novembra, ob 17. uri se obeta tudi pogovor z umetnikom, kustosom in gosti (Sandra Bašić Hrvatin, Petja Grafenauer, Marcel Štefančič Jr.). Vodenja po razstavi pa bodo 1. oktobra (z umetnikom), 8. oktobra, 22. oktobra in 12. novembra (z umetnikom).