Film / Želim seks

zadržan +

Generacija zamujenih seksualnih priložnosti. Želim seks je satirična moralka o spopadu civilizacij, le da se ne spopadeta civilizaciji, temveč generaciji, milenijska in Z. Elliot (Cooper Hoffman), diplomiranec, ki nima pojma, kaj točno bi počel, dobi službo asistenta pri Eriki Tracy (Olivia Wilde), odločni, fanatično samozavestni, plenilski, dvajset let starejši eksperimentalni umetnici, feministični »prebujenki«, ki pa mu da takoj vedeti, da bo moral fukati z njo, da torej seks s šefico tako rekoč sodi v opis njegovih delovnih nalog. In ker se film začne s truplom v bazenu, si rečete: aha, Bulvar somraka! Umetnica, milenijka, revizija ostarele dive Norme Desmond, ki jo je v Bulvarju somraka igrala Gloria Swanson, se do mlajšega moškega, pripadnika generacije Z, revizije izgubljenega, vodljivega scenarista Joeja Gillisa, ki ga je v Bulvarju somraka igral William Holden, obnaša tako, kot so se nekoč moški obnašali do žensk, posebej mlajših žensk, asistentk in pripravnic. Kar ni težko – Elliot je krotek, pohleven, ponižen, ima sicer dekle (Charli XCX), ki pa noče seksa. Vsaj z njim ne. Itak izgleda tako, kot da ni bil narejen za seks. Ali pa kot da vsaj ni bil ustvarjen za dominiranje pri seksu. A umetnica, dominatrix, samozvana »pretenciozna kurba iz pekla«, potrebuje natanko takšnega – submisivnega. Spolno igračko. Mravljinca Z. Da ga bo lahko šeškala in vezala, mu natikala žensko spodnje perilo. Erika hoče vse – Elliot pa le užitek v podrejenosti. Magari za ceno uničenega življenja. A submisivnost je kul: ko se ji prepušča, se mu vsaj kaj zgodi. Ko je submisiven, se čuti pomembnega, upoštevanega, videnega. Celo izpolnjenega, opolnomočenega. Elliot je primer ponižanega moškega, ki se mu nikoli nič več ne zgodi, Erika pa je primer ženske, ki ga je »zamenjala« in mu ukradla šov. Želim seks je film, v katerem se milenijska generacija, ki ji ni seksa nikoli dovolj, spravi nad generacijo Z, ki ji – kot stalno beremo – ni do seksa. Hej, odraščali so v času kovida – kužnosti, paranoje! Tako da so postali generacija zamujenih seksualnih priložnosti. Gregg Araki, ki je nekoč slovel po provokativnih filmih (The Living End, Totally F***ed Up, The Doom Generation, Nowhere, Mysterious Skin) in ki se kot filmar vrača po dvanajstih letih, a je očitno zgrožen nad seksualno apatičnostjo – nad prostovoljno abstinenco, samozatiranjem, avtorepresivnostjo – novih generacij (sam je kvir, ki je moral seksualno preživeti dobo aidsa in ki je seks – tako kot tedanja kvirovska skupnost – prelevil v orožje, simbol aktivizma in angažmaja), tako zelo moralizira, da je ton filma mučno didaktičen in vsiljivo pridigarski. (kino)