Film / Zvezde nad tišino

proti

Sve će to, o mila moja, prekriti ruzmarin, snjegovi i šaš. Ko Ridley Scott film postavi v distopično prihodnost, se vam zasvetijo oči – v distopični prihodnosti sta se dogajala Osmi potnik in Iztrebljevalec, totalni, absolutni, popolni klasiki. Tudi Zvezde nad tišino, posnete po romanu Petra Hellerja, se dogajajo v distopični prihodnosti, a oči se vam ne svetijo. Pa vendar je Scott verjetno hotel, da bi se vam svetile – svet namreč utihne. Umre. Apokaliptična pandemija, bolj gripa kot kovid, je človeštvo praktično izničila. Ko Hig (Jacob Elordi), sicer mehanik in pilot, ki z Bangleyjem (Josh Brolin), stoičnim, ciničnim vojnim veteranom (dvajset let prej bi ga igral Tommy Lee Jones), hladnokrvnim in brezhibnim ostrostrelcem (no, morda bi ga dvajset let prej igral Clint Eastwood), in svojim zvestim psom Ksevtom (okej, Jasperjem) živi v predelanem letališkem hangarju, s cessno preletava Denver, ni tam žive duše. Mesto je zaraščeno. Prekrili so ga, kot bi rekel bend Bijelo dugme, »ruzmarin, snjegovi i šaš«. Ti posnetki – sanjavi, sublimni, imaxovski – veliko obetajo, toda ko Hig pristane in ko začnejo hangar oblegati stekli, kužni, požrešni, agresivni »zombiji« ( ja, nečloveški neljudje, in ja, Bangley naredi bang bang, pa jih ni več!), vse skupaj zadiši po filmu Jaz, legenda (s pridihom serije The Last of Us), česar ne spremeni niti to, da s cessno odleti za skrivnostnim signalom, ki pokaže, da ni edini lep, privlačen, seksi človek, ki je preživel – po zasilnem pristanku na neki kmetiji odkrije, da je z očetom preživela tudi lepa, privlačna, seksi Cima (Margaret Qualley). Apokalipsa – pandemični, armagedonski virus – ima očitno evgenične oči: lepi ljudje preživijo! Takoj veste, da bosta Hig in Cima perfekten par – nova Adam in Eva. A kot se izkaže, niso preživeli le lepi ljudje, ampak tudi menoniti, originalni božji otroci, privrženci zelo konservativne, zaprte, pravoverne protestantske skupnosti, ki se ji, kot veste, sodobnost tako upira, da živi v večnem 19. stoletju (konjske vprege ipd.). Prihodnost postapokaliptičnega sveta, ki ga tako ljubeče orisuje Ridley Scott, je menonitsko večno 19. stoletje. Živela apokalipsa! Apokalipsa ti omogoči, da za vedno živiš v 19. stoletju! Film Zvezde nad tišino, antipod Projekta zadnje upanje, ki ga uokvirja Hozierov štikel Like Real People Do, je konservativen, prežet z iluzijami nostalgije – in Scott to konservativnost, to regresivnost na vse pretege sentimentalizira. Hig, zelo osamljen fant, nekje celo pravi, kako lepo je bilo nekoč, ko je »poljubljal ženo in se igral s psom«. In sodobni populisti, ki prodajajo mitologijo o dobrih, starih, velikih časih, bi dodali, da so nekoč – ko je Hig poljubljal ženo in se igral s psom – sosedje poznali sosede, otroci so se igrali na dvorišču in nikomur ni bilo treba zaklepati vrat. In tudi bizonov je bilo še na pretek – niso jih še iztrebili. Apokalipsa je dobra in nujna, saj obljublja vrnitev v te zlate čase, kjer lahko živiš tako kot nekoč (in kjer čudežno preživi tudi kak roman, recimo Infinite Jest Davida Fosterja Wallacea, ki ga lahko bereš celo 19. stoletje). A dobra in nujna je tudi konservativnost – greš med menonite in nisi več osamljen. (kino)