Knjiga / Vesna Lemaić: Obraz

+ + + +

Turistična razprodaja zgodovine. V filmu madžarskega cineasta Petra Bacsa Priča možaka nastavijo za vodjo lunaparka in ta hoče zabavo nategniti na socialistično kopito, zato naredi hišo socialističnih strahov in potem iz teme tolče pest proletariata, strašita pa Marx in Engels. Podobno je v romanu Vesne Lemaić (1981) Obraz: iz luknje v skvotu, za katero se nekateri pritožujejo, da v njej straši in da se v njej počutijo nelagodno, ker je prejšnja uporabnica sobo zažgala, naredijo hišo strahov, notri pa naselijo samega Tita.

Zamisel o vodeni turi po obskurnih ter z zgodovino in strašljivim napojenih mestnih predelih je padla že v romanu Andreja E. Skubica Popkorn (2006). Ta je pokazal in ironiziral, da sta postala mesto in preteklost razpoložljiva, na prodaj. Ne le najboljšemu ponudniku, temveč kar najširše nabranim in temu primerno vulgarnim in neukim množicam, hlastalcem za senzacijami. Zdaj, v romanu Obraz, v skvotu, ki mu je Vesna Lemaić posvetila že zbirko zgodb Dobrodošli, kjer je popisala druženje prostovoljcev in migrantov, zbirajo denar za obnovo strehe. Ob tem se, paradoksalno, borijo proti gentrifikaciji, med vodenimi ogledi po ožgani sobi, ki naj bi bila povezana z maršalom, pa si vsak od njih izmišlja različice pretekle zgodbe, saj pravo preteklost slabo poznajo.

Za amaterske vodnike s protagonistko Bruno na čelu je preteklost povod za projekcijo, vodeni ogledi pa so bolj ko ne avtoportretne narave. Eden govori o Titovi gejevski preteklosti in o na tovarno koles vezani ljubezenski zgodbi. Slikarka si izmišljuje o Titovem pozitivnem odnosu do neoavantgarde oziroma do konceptualne umetniške skupine OHO. Vendar se jim zadeva počasi maščuje in njihove projekcije začnejo delovati same zase, proti njim. Grozljivega ni treba priklicevati, kar naseli se, ne samo v vrzeli med preteklo resnico in njihovo (zlo)rabo. Bolj ko razprodajajo srhljivo, bolj se pogrezajo v okultno in izgubljajo stik s stvarnostjo, to seveda krha njihova razmerja, pa tudi samopodobo – ta se, predvsem pri Bruni, vse bolj drobi. Doživlja burno preobrazbo, že prej krhka in bolj od drugih izpostavljena notranjim viharjem, postane igrača lastnega kompulzivnega in nerazumljivega početja, že prej zabrazgotinjena se tudi na zunaj vse manj uspešno zadržuje pred samoskrunjenjem in zdi se ji, da jo poganja nekaj od zunaj.

Čeprav je v ospredju Bruna, je Obraz roman o usodi mesta – nekateri vse manj kredibilni bi rekli, da najlepšega na svetu – in njegovih mikroskupnostih. Tudi o prenovi mesta, zato v Obrazu ne manjka popisov gradbišč, novo izrinja dobro staro, kapital požira kulturo in dediščino in jo, tako kot skvoterji, razprodaja v uteho nizkim strastem turistov. Stiske preteklosti prekrivajo krivice na račun delavcev in novih stanovalcev tovarne koles. Obraz je tako fantastičen roman o zatočišču obstrancev in njihovem izginjanju, tudi v norih in delirantnih eskapadah, v luči urbanističnega pustošenja mesta.