Knjiga / Georgi Gospodinov: Vrtnar in smrt 

+ + + +

Mednarodno nagrajevani bolgarski literat je pod obetavnim naslovom napisal roman o pokojnem očetu. Avtor pristopi v acikličnem slogu, ki je ustrezen okvir glede na osrednjo temo agonije ponovljenega raka. Gospodinov v romanu kajpak nadaljuje s svojim najmočnejšim orožjem, kot je predstavljanje bizarnosti bolgarskega vsakodnevnega življenja v loku pol stoletja in več. Težave pa ima z osrednjim junakom, saj vztraja pri svoji perspektivi, iz katere sinovsko opisuje očeta. Temu uspeva prebroditi družbene in osebne udarce z močjo, ki mu jo daje druženje z vrtnicami, poljščinami in sadnim drevjem. Vendar se piscu ne uspe postaviti v njegovo kožo, njegov odnos do botanike je trivialen, našteva le imena rastlin in opravil, ne da bi razkril vrtnarjevo strast in zadovoljstva. Ostaja osredotočen na samega sebe v maniri sodobnih vzhodnoevropskih piscev, ki se sončijo v svojem svetovljanstvu; denimo: bil sem na sprejemu ob podelitvi nagrade X v Ženevi, ko sem po telefonu govoril z očetom, ali pa: ko sem bil v Helsinkih, sem se spomnil na očetovo edino pot na Zahod, ko je v tem mestu … Zgodba starega Gospodinova je sarkastično imenitna, mladi pa je tam le bil. Pisatelju se za povrhu pripeti zdrs, saj v novi roman vplete sicer koloritno peripetijo patriarhalnega moža, ki na skrivaj sredi noči obeša perilo, da ga sosedje ne bi videli, vendar pozabi, da je to zgodbo popisal že v enem prejšnjih romanov. Lavreat preprosto preveč producira, njegov sarkastični naboj ostaja le na površini: ko omenja staro krajevno navado, da s smrtjo gospodarja seznanijo tudi njegove živali, njegovega psa, s tem zaključi, ne da bi brskal po obredih ali invencijah, kako so to izvedli.

Še kar simpatično delo, a daleč pod njegovim doslej prevedenim opusom.