Plošča / Erykah Badu & The Alchemist: Before the World Blows

+ + +

Erykah Badu in The Alchemist sta menda zamudila. Slišati je utemeljene teze, da je svet že »eksplodiral«, a še pomembneje – tale album se je napovedoval, pacal, izmikal in odlagal vse od prve skupne fotografije, ki jo je Al objavil pred slabima dvema letoma. Ko je nekaj mesecev kasneje nekoč kraljica novega soula potrdila, da pripravlja prvo pravo ploščo po desetletju in pol (vmes je resda izdala en mikstejp), zraven pa pristavila, da je producent projekta res morda kar najpomembnejši kovač sodobnosti ameriškega rapa, je zadeva postala resna.

Sledili so skupni koncerti in ravno, ko je bil čas pravi in smo pričakovali vpad albuma, so izid prestavili za točno eno leto. Potrpežljivo čakanje se je tako nadaljevalo. Sedaj, ko je Before the World Blows končno tu, je jasno nekaj: pravilo, da stvari, ki jih predolgo napovedujejo, navadno razočarajo, drži.

Po dveh albumih, ki sta definirala ameriško sceno R & B-ja in novega soula (Baduizm, 1997, in Mama’s Gun, 2000), se je Erykah Badu v novem tisočletju nekoliko iskala. Odločila se je za svobodnjaško samostojnost, relativno neodvisnost od založb velikank, učila se je glasbene produkcije. Njeni naslednji založniški projekti so premogli prepričljive vrhunce, a so bili hkrati nekonsistentni, včasih celo zmedeno sestavljeni. The Alchemist pa že vsaj petnajst let gradi niz, ki mu v zgodovini ameriškega rapa ni para. Je producent kar nekaj izvajalcev in albumov, ki so definirali to obdobje, njegov Midasov dotik se kar noče končati. Njegov pristavek k novemu projektu Erykah Badu je bil tako na prvi pogled pragmatična in dobrodošla poteza.

Before the World Blows se začne značilno za »čarovnico soula« – s sedemminutnim posnetkom, ki se kotali počasi in meditativno. Tudi glavnina nadaljevanja je psihedelično ohlapna, skratka, poslušamo še eno baduistično mantro, ki ji na trenutke manjka konkretnosti, sklenjenosti in zaokroženosti. Zadnji del albuma je kratek niz raperskih posnetkov – najprej nekaj verzov osvežujoče pristavi kar glasbenica, sledita gostovanji Westside Gunna in Earla Sweatshirta. Obe zvenita površno. Sklep je posnetek Blackbox v navezi s saksofonistom Kamasijem Washingtonom, ki je nedvomno eden od vrhuncev (pre)dolge plošče.

Sodelovanje Erykah Badu in The Alchemista še zdaleč ni ziheraško, je raziskovalno in pogumno. Toda Al ni spreten aranžer. Pravzaprav je pravo nasprotje tega – značilnost njegovih produkcij je monotoni perfekcionizem. Spili perfektno zanko in jo potem ponavlja v nedogled. Vendar soul ni rap in tako Before the World Blows zveni nedokončano. Nastavki so močni, a zdi se, da je tandem zadnjo fazo gradnje albuma preprost preskočil.