»V kapitalizmu središče izkorišča obrobje«

Na Filozofski fakulteti v Ljubljani bo od 16. do. 18. septembra mednarodna znanstvena konferenca Varnost v Evropi in svetovni mir. Organizirali jo bodo Pedagoški inštitut, Filozofska fakulteta in Inštitut za delavske študije iz Ljubljane ter Fakulteta za varnostne študije in Inštitut družbenih znanosti iz Beograda.

Analiza svetovnih sistemov

Namen srečanja je, da ponudi teoretske koncepte za analizo sedanje situacije v svetu in še posebej v Evropi. Ena najpomembnejših teorij je »analiza svetovnih sistemov«.

»Kapitalizem je svetovni sistem, v katerem središče izkorišča obrobje. Središče črpa z obrobja imperialistično rento – hkrati pa onemogoča obrobnim državam, da bi razvile organsko narodno gospodarstvo,« sta v predstavitvi zapisala sociologa Rastko Močnik in Igor Ž. Žagar.

Od srede 20. stoletja naprej je »teorija odvisnosti« podpirala latinskoameriške države, ki so si prizadevale, da bi se otresle imperializma ZDA in zagnale samostojen kapitalistični razvoj.

»Kapitalizem je svetovni sistem, v katerem središče izkorišča obrobje. Središče črpa z obrobja imperialistično rento – hkrati pa onemogoča obrobnim državam, da bi razvile organsko narodno gospodarstvo.«

»V tem okviru je revolucionarna marksistična teorija izdelala koncept presežnega izkoriščanja, ko mezda ne pokrije eksistenčnega minimuma. Kapital zdaj prakticira presežno izkoriščanje tudi pri nas, kakor nasploh na svetovnem Jugu, na notranjem in zunanjem obrobju EU in celo v središču EU,« sta še dodala omenjena avtorja.

Latinskoameriški marksisti so izdelali tudi koncept subimperializma. Lokalna buržoazija v odvisni deželi z »antagonistično kooperacijo« pomaga središčnemu kapitalu, da se širi po okoliški regiji in v transnacionalne produkcijske verige vlaga tudi svoj kapital.

Kakšno kooperacijo je prakticiral Viktor Orbán?

Žagar in Močnik sta v predstavitvenem besedilu poudarila, da je antagonistično kooperacijo prakticiral nekdanji madžarski premier Viktor Orbán: »Doma je z državnim nasiljem ustvaril lokalni kapitalistični razred in ga podredil transnacionalnemu kapitalu, hkrati pa je prevzel energetiko na Hrvaškem in bančni sistem v Sloveniji. Kdaj pa kdaj se je sprl z birokracijo EU, saj ta zastopa neokolonialne interese zahodnoevropskega kapitala in ne trpi lokalnih prisklednikov.«

Obrobne družbe v EU se umeščajo na križišče, kjer se kombinirajo raznorodni in neenakomerni zgodovinski procesi in konfliktne razredne prakse: »Vse so pod udarom neokolonialne politike EU; hkrati skupaj z EU drsijo na svetovno (pol)periferijo, pritiskata jih militaristični imperializem ZDA in konkurenca vzhodne Azije; birokracija EU jih je potisnila v posredniško vojno z Rusko federacijo in od njih zahteva še nadaljnjo militarizacijo – hkrati domače množice nočejo vojne, hočejo nazaj socialno državo in se organizirajo v boju za delavske pravice.«

To kombinacijo raznorodnih lokalnih in globalnih procesov analizira »geopolitična ekonomija« s konceptom neenakomernega in kombiniranega razvoja. Geopolitično ekonomsko analizo bo na konferenci predstavila uvodna predavateljica Radhika Desai, imenitna predstavnica te teorije.

Kdo ima v lasti Evropo?

Sedanji militarizem EU bolje razumemo, če upoštevamo sestavo kapitala v Evropi, sta izpostavila Žagar in Močnik: »Velik del, nemara celo polovica kapitala v EU je v lasti ameriških pokojninskih in investicijskih skladov. S tem se je v EU izoblikovala »evro-ameriška« ali »atlanticistična« frakcija buržoazije.«

»Velik del, nemara celo polovica kapitala v EU je v lasti ameriških pokojninskih in investicijskih skladov. S tem se je v EU izoblikovala »evro-ameriška« ali »atlanticistična« frakcija buržoazije.«

Sedanja sestava kapitala v EU je nastala zaradi krize v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja. Kapital je razdrl nekdanje zavezništvo med menedžmentom in delavstvom ter ga zamenjal z zavezništvom med delničarji in menedžmentom. Nekdanje zavezništvo je skrbelo za razvoj podjetja in je bilo temelj kapitalistični državi blaginje – cilj novega zavezništva so čim višje dividende in čim boljše kotiranje na borzi. Vodilno vlogo v novem zavezništvu so prevzeli posredniki med vlagatelji in menedžmentom – pokojninski skladi, investicijski skladi, upravljavci naložb.

Za dobro upravljanje je veljalo samo, če so podjetja dosegla nadpovprečen profit. To je številne menedžerje »prisililo« k prevaram, saj vsa podjetja ne morejo hkrati doseči nadpovprečnega profita.

»Kapital je razdrl nekdanje zavezništvo med menedžmentom in delavstvom ter ga zamenjal z zavezništvom med delničarji in menedžmentom. Nekdanje zavezništvo je skrbelo za razvoj podjetja in je bilo temelj kapitalistični državi blaginje – cilj novega zavezništva so čim višje dividende in čim boljše kotiranje na borzi.«

Na drugi strani je sistem spodbujal finančne špekulacije in ustvarjal fiktivni kapital. Sistem se je zlomil dvakrat. Najprej s stečajem ameriškega energetskega podjetja Enron leta 2001, ko so razkrinkali vodstvo podjetja, da je goljufalo pri prikazovanju poslovnih rezultatov. Potem pa v letih 2006 in 2007 s krahom špekulativnega trgovanja z nepremičninskimi hipotekami, ki jih ni bilo mogoče vnovčiti.

Buržoazni parlamentarizem

Hkrati je prišlo tudi do spremembe v buržoazni državi. Buržoazni parlamentarizem ni več sistem »predstavništva« – temveč je aparat za legitimacijo vladavine kapitala in izvrševalec izidov spopadov med frakcijami kapitala. Evropski parlamentarizem se je zaprl v nasprotje med liberalci in konservativci, v njem ni več glasu delovnih množic. Liberalizem je elitističen in se ne meni za težave večine, zato realne probleme izkoriščanih politično izkoriščajo vse bolj radikalne konservativne in fašistoidne stranke.

Na obrobju so protislovja večja, družbeni boji močnejši. Tu je očitno, da se lahko »zavarujemo« pred nevarnimi procesi in uničujočimi praksami, če se organiziramo za izhod iz kapitalizma.

Konferenca na Filozofski fakulteti bo prinesla nekatere teoretske podlage za to zgodovinsko preobrazbo.