Uvodnik / Grega Repovž: Demontaža

Premier Janez Janša je v sredo v Celju napovedal prestrukturiranje javnega sektorja, v okviru katerega naj bi se po njegovih besedah okoli 50.000 zaposlenih postopoma prelilo v gospodarstvo. To naj bi izvedli »brez odpuščanj«, predvsem »z naravnim odlivom in prehajanjem zaposlenih«. Janša je tudi dejal, da je število zaposlenih v javnem sektorju od osamosvojitve naraslo z okoli 126.000 na približno 196.000 leta 2025.

Ker je Janša že četrtič premier v Sloveniji, sedi pa celo že v sedmi vladi (trikrat pred tem je bil zgolj minister), je treba najprej povedati osnovno dejstvo: da so vse njegove vlade – tiste, ki jih je vodil – doslej svoje mandate zaključile s primerjalno najvišjim povišanjem števila zaposlenih.

Res je tudi, da je vsak mandat začel z enako napovedjo, vedno je tudi govoril o debirokratizaciji in poenostavljanju postopkov. Zato tudi lahko opišemo, za kaj gre pri tej napovedi. Na eni strani je seveda zastraševanje – če počez 200.000 ljudem sporočiš, da jih bo 50.000 moralo v novo službo, je to pač zastraševanje. A to ni edini razlog za te izjave: s točno takšnimi izjavami neoliberalne vlade vedno znova utemeljujejo prenos javnih storitev in dejavnosti, ki imajo visok donos, v zasebne roke. Seveda stroški teh storitev ostanejo državi tudi v prihodnje, le da se zaposleni prenesejo v zasebni sektor, plačilo pa se izvaja prek naročanja storitev. Na prvi pogled se je število zaposlenih zmanjšalo. Tudi to smo videli v sodobni Sloveniji že nekajkrat. Žal pa ne deluje, saj se te po novem zunanje storitve vedno začnejo dražiti, ker je treba ustvarjati še dobiček in zaslužiti denar za nekaj direktorjev, njihove avtomobile in sorodnike (pa še komu se je treba zahvaliti z zaposlitvijo), kakovost storitev pa kljub vse višji ceni praviloma pade. In potem? Normalna vlada pač privarčuje tako, da te storitve v obliki rednih zaposlitev spet prenese nazaj v javni sektor. A kaj, ko število zaposlenih v javnem sektorju nato spet naraste, kar da populistom (v Sloveniji so pač to Janša in njegovi sateliti) nov zagon, da opozarjajo, kako se javni sektor neorgansko širi.

Naj še enkrat – v Mladini to res počnemo na pol leta – razblinimo Janševo osnovno tezo o grozljivo velikem javnem sektorju, ki da ga imamo v Sloveniji, ker preprosto ne drži. Kot je nazadnje februarja letos pojasnil za Metino listo dr. Peter Wostner iz Umarja, je delež zaposlenih v sektorjih, ki so v pretežni večini javni v vseh državah – se pravi javna uprava, obramba, izobraževanje in šolstvo –, v Sloveniji četrti najnižji v Evropski uniji. Ne gre le za primerjavo z največjimi in najstarejšimi demokracijami, tudi višegrajske države imajo vsaj za eno odstotno točko več zaposlenih v javnem sektorju kot Slovenija.

Tri baltske države, ki jih zlasti na desnici ves čas dajejo za zgled učinkovitosti javne uprave, imajo celo za tri odstotne točke več zaposlenih v teh dejavnostih. A zlomka, vodilne evropske države po inovacijah in razvoju – torej Švedska, Finska, Danska in Nizozemska – pa nimajo le najvišjega življenjskega standarda, ampak imajo v javnem sektorju kar okoli 30 odstotkov vseh zaposlenih v državi. Koliko jih že imamo v Sloveniji? Le 20 odstotkov. Tu se ne konča, ker trendi so pri nas dejansko slabi, javni sektor se dejansko krči, od leta 2015 se je v Sloveniji v ožjem segmentu – javna uprava in obramba – število zaposlenih celo zmanjšalo za približno 2500. Zato ni res, kar trdi Janša, javni sektor kot tak se oži, število zaposlenih se povečuje že od leta 2015 izključno v zdravstvu in šolstvu, pri čemer zdravstvo izstopa. Kar je premier vehementno in všečno zatrdil, torej preprosto ne drži. Še večji problem je: dejansko namreč prenekateri del javnega sektorja prinaša visoke presežke, in še huje: poganja gospodarsko rast. Tak je na primer – velja se usesti, ker bo razkritje šokantno – sektor kulture. V navezi s turizmom in sektorjem preživljanje prostega časa je namreč kultura izjemno donosna, vsak evro, vložen v kulturo, ima v povprečju multiplikator 1,7, kar pomeni, da vsak evro, vložen v kulturo, prinese avtomatično vsaj dodatnih 70 centov. Kar je kar neprijetno za vlado, ki ima do sodobne kulture tako zaničevalen odnos. Mimogrede: da, sodobna kultura je pogajanjalec razvoja. Če bi slovenski premier malce več hodil po poteh sodobne umetnosti po svetu, bi brez dvoma vedel, da je gradnja muzejev, galerij in drugih kulturnih institucij nekaj, kar počnejo danes vse propulzivne države, dobesedno tekmujejo, katera bo odprla bolj ekscentrično in še boljšo galerijo, v to pa so se v zadnjih letih vključili tudi številni investitorji, saj je donosnost tovrstnih ustanov postala prav neverjetna. Še njegovi avtoritarni prijatelji to počnejo.

A da ne bo nesporazuma: seveda je vsak javni sektor in vsako javno službo mogoče izboljšati – in slovenski javni sektor ima veliko težav. A to se ne dela z napovedmi odpuščanja, ampak z dobrim upravljanjem, dobrimi vodstvenimi kadri in zlasti z dobro zakonodajo. Naj javni sektor še tako kritiziramo, v Sloveniji je njegov velik del podhranjen, skupaj s slabo zakonodajo pa prav ta podhranjenost ustvarja tisto, kar prebivalce in politike najbolj jezi: občutek, da je javna uprava neučinkovita in nedelujoča. Je delujoča, a problem so slabi zakoni, posameznemu javnemu uslužbencu pa je pogosto naloženih preveč zadev, da se ne bi nabirale nove. In tako je krog sklenjen.

Ne gre torej zastraševati ljudi. Sploh, če je nekdo to poskusil že trikrat, pa ni nikoli delovalo.