Pamflet: Demonstracije, ki jih ni

Osrednji mediji so pred dnevi razkrili še dve sodbi (skupaj 4), v katerih je bil Zoran Stevanović obsojen zaradi goljufije in žaljive obdolžitve. Opozicija kajpak opozarja (po Bernardu Nežmahu slavi, kar je nesmisel, kajti slaviti pomeni poveličevati), ko izpostavlja, da je na čelu parlamenta mož, ki ima zakonolomno preteklost.

Ko Nežmah omenja Tita, bi bilo bolje, da bi omenil bolj ’’svež’’ primer, tak kot je tu naveden. Leta 1994 so Južno Afriko vodili predsednik Nelson Mandela in trije njegovi najožji soborci: Govan Mbeki, Ahmed Kathrada in Raymond Mhlaba. Četverica bivših arestantov, ki so bili v zaporu 102 leti: Mandela 27, Mbeki 24, Kathrada 26 in Mhlaba 25 let. A v času apartheida niso bili zaprti le zaradi prevratne dejavnosti, ki je hotela eliminirati tedanjo ureditev, na farmi Liliesleaf so namreč našli tudi večjo količino bomb; zaradi česar bi bil obsojen tudi v današnji državi. Kasneje, ko postane Mandela predsednik, le nadaljuje tradicijo. V Mandelovem času ljudstvo ni zahtevalo odstopa bivših zapornikov, ampak so jih slavili kot heroje.

In potem Nežmah nadaljuje s floskulo o sodobnih časih, ki dovoljuje nekdanjim obsojencem, da sodelujejo na volitvah. Saj tega Stevanoviću nihče ni preprečil. Opozicija upravičeno opozarja na moralne vrednote nekoga, ki je predsednik državnega zbora. Toda Nežmah na prvih straneh Mladine (in verjetno še kje drugje) zapada v metodo t.i. rumenega tiska, ki sistematično išče vse, kar ne ustreza njegovi nedefinirani ideologiji.

Nežmah v stilu prvovrstnega ’’novinarja’’ rumenega tiska navaja besede Roberta Goloba, ki je stranko Resnica preimenoval v Lažnica. Ne bom našteval vseh pisanih in verbalnih laži Stevanovića, ker jih je ogromno. A Nežmah nadaljuje v stilu rumenega tiska, ki na podlagi obtožb članov Resnice začnejo preiskovati Andreja Ribiča. V stilu rumenega tiska navaja: ’’Svoboda obtožuje sodstvo, da vrši nezaslišan postopek, s tem ko poskuša ugotoviti, ali je šlo res za povolilni poskus podkupovanja poslancev Resnice!’’ Kje in kdaj je Svoboda obtožila sodstvo? Izjav Svobode, ki bi neposredno obtoževale sodstvo „nezaslišanega postopka“, v javno dostopnih poročilih ni mogoče najti. Obtožba sodstva in pravnega sistema je v domeni Janeza Janše. Pravilno pa doktor ugotavlja, da Resnica, ki je najmanjša parlamentarna in de facto pozicijska stranka, nima več politične biti, ampak je zradirana na tolpo lažnivcev.

Ko pa Nežmah preide na Izrael, preseže kot rumeni novinar sam sebe. Za njega je protest poteza antisemitizma. Za izgovor navaja ’’kritično’’ britansko vlado, ki le napoveduje gospodarske ukrepe. Za izgovor še doda: ’’Mednarodno sodišče ima v pretresu tožbe zoper izraelskega (ruskega) predsednika in njegove sodelavce, toda ne razpravlja o sankcijah zoper izraelsko (rusko) gospodarstvo.’’ Če bi EU in cel Zahod uvedel take gospodarske sankcije in blokade, kot jih je uvedel proti Rusiji, bi se vojna proti Palestincem in verjetno tudi Izrael končala v roku 1 meseca. Smešna je navedba Nežmaha, da bi morali protestniki zahtevati zaprtje slovenske ambasade v Tel Avivu, ker potem bi bil Nežmah zadovoljen. Pri vsej tej pisariji lahko sklepamo, da Nežmah podpira ali vsaj tolerira zločinsko vlado Netanjahuja. On bi obsodil tudi Einsteina in Hannah Arendt antisemitizma, ker sta leta 1948 skupaj z mnogimi judi napisala pismo za The New York Times, v katerem sta jasno povedala, da je Begin terorist.

Vrhunec sprevrženosti pa je njegovo primerjanje ljubljanskih bazenov z letom 1943. Ob zapisu, da so fašistične okupacijske oblasti ljudem takrat omogočale ’’bistveno lagodnejše preživljanje pasjih dni’’, se mora vsakdo zgroziti. Ljubljana je bila leta 1943 ožičena kot taborišče, ljudje so stradali, bili streljani kot talci in deportirani. Upam, da Ljubljančani ne bodo nikoli več zahtevali fašističnega standarda iz leta 1943.