Zlo

Janez Janša je iz občutka ogroženosti naredil politično identiteto. Njegova politika že desetletja temelji na podobnem vzorcu: najprej je treba pokazati nevarnost, nato določiti sovražnika in nazadnje ponuditi sebe, ki naj bi pred tem sovražnikom varoval narod. Največja Janševa prevara je morda prav v tem, da sebe postavlja na stran Slovenije, svoje nasprotnike pa na drugo stran. In če kdo desetletja gradi politično moč, da Slovence prepričuje, da se morajo bati drug drugega, se je treba vprašati, kdo Sloveniji v resnici najbolj škoduje.

Janša skoraj vsak politični konflikt spremeni v eksistenčni spopad. Kritika postane napad. Politični nasprotnik postane grožnja. Medij, ki mu ni naklonjen, postane del sistema. Nevladna organizacija pa del zarote. Vedno znova se vzpostavi: mi smo ogroženi, oni nas ogrožajo, zato moramo stopiti skupaj proti skupnemu sovražniku. In prav tu je Janševa politika najbolj nevarna. Nevarnost je v logiki, da družba potrebuje permanentni konflikt, da lahko voditelj ostane njen nepogrešljivi zaščitnik. Takšna politika ne združuje. Mobilizira.

Žrtev kot politični kapital. Pomemben del te politike je tudi Janševa zgodba o očetu, ta naj bi preživel Kočevski rog, ki je bila javno objavljena že v začetku devetdesetih let in jo je Janša pozneje vključil tudi v svoje pisanje. Ne glede na to, da je zgodba morda izmišljena, ima vsaj pri njegovih pristaših politično moč. Janša je večkrat svoje življenje predstavil skozi prizmo preizkušenj, nevarnosti, krivic in preživetja. Problem je, če se osebni občutek ogroženosti spremeni v politični pogled na svet. Potem začne tudi politiko razumeti kot nenehno vojno. In če svojo osebno zgodbo prenese na državo, postane država prav tako nenehno ogrožena. Takrat namesto iskanja kompromisov potrebuje boj.

Pri tem je posebej zanimiva njegova lastna politična pot. Leta 1975, ko je bil star 17 let, je napisal, da želi delovati v Zvezi komunistov in se izobraziti v marksistični ideologiji. Pozneje je bil član ZKS in je deloval tudi v strukturah ZSMS. Tudi Milan Zver, eden najvidnejših današnjih obrazov SDS, je bil član ZKS med letoma 1979 in 1989. Človek ima pravico spremeniti politična prepričanja. Toda potem je treba imeti enaka merila zase kot za druge. Če je nekdanja politična pripadnost madež pri nasprotniku, mora biti tudi pri tebi. Če označiš komunizem

kot zločinski sistem, potem tega ni mogoče uporabljati samo kot orožje proti političnim tekmecem.

Janševa politika potrebuje selektivni zgodovinski spomin. Toda če zgodovina postane predvsem orožje za današnji politični boj, potem tudi mrtvi niso več mrtvi. Postanejo volilno orodje. Slovenija je svojo komunistično preteklost že preživela. Preživela je tudi osamosvojitev, tranzicijo, gospodarske krize, politične menjave in generacijske spremembe. Toda za Janšo se zgodovina nikoli ne sme končati. Kot da mora Slovenija še vedno izbirati med partizani in domobranci. Med komunizmom in protikomunizmom. Med »našimi« in »njihovimi«. Vendar človek, rojen desetletja po vojni, ni odgovoren za dejanja svojega deda. Mlad človek danes ne potrebuje nove državljanske vojne. Potrebuje službo, dostojno stanovanje, zdravstvo, varnost, izobraževanje in občutek, da je država tudi njegova.

Slovenija ne potrebuje politika, ki ji vsak dan razlaga, koga se mora bati, zato je treba Janševo politiko presojati tudi po posledicah. Kaj je po desetletjih nenehnega političnega boja ostalo? Družba, v kateri se ljudje pogosto ne prepirajo več o rešitvah, ampak o tem, kdo sploh sme biti Slovenec. Družba, v kateri se politični nasprotniki obravnavajo kot moralni sovražniki. Družba, v kateri se zgodovina uporablja kot gorivo za sedanjost. Je to naša želja in naš cilj? In kdo je naš največji sovražnik? Kaj Slovenijo najbolj uničuje od znotraj? Je to človek, ki ima drugačno politično mnenje? Je to novinar, ki kritizira oblast? Je to nevladna organizacija?

Državljani, ki jih Janša desetletja razdvaja na »naše« in »njihove«, počasi zgubljamo občutek, da smo sploh še skupnost. Največji sovražnik Slovencev je torej njegova politika, ki potrebuje sovraštvo med nami, da lahko sama obstaja.