Teden / Zamolčano srečanje

Ko je Rusija februarja 2022 napadla Ukrajino, je ruski patriarh Kiril napad podprl. Označil ga je za sveto vojno, za boj proti »silam zla«, vzpon Vladimirja Putina pa povezal z »božjo previdnostjo«. Zaradi političnih izjav in vloge je želela EU Kirila leta 2022 uvrstiti na seznam sankcioniranih ruskih državljanov, a je to onemogočila Orbánova Madžarska, češ da gre za vprašanje verske svobode. Ruski patriarh Kiril je res verski voditelj, vendar je tudi nacionalist in razpihovalec vojne, pa čeprav zase trdi, da je zagovornik miru in da »Rusija v svoji zgodovini ni napadla nikogar«.

Verski voditelji se radi sklicujejo na božjo voljo, trdijo, da so odposlanci vsemogočnega, da so posredniki med njim in ljudstvom, pa četudi sprejemajo politične odločitve in neposredno sodelujejo z dobro ali slabo oblastjo.

Podobno kot ruski patriarh Kiril se obnaša njegov srbski kolega patriarh Porfirije. Tudi on govori o eni cerkvi in enem narodu, o tradicionalnih vrednotah, tudi on zagovarja predsednika Aleksandra Vučića. Ko so maja 2024 Združeni narodi sprejemali resolucijo o Srebrenici, je Porfirije v beograjski cerkvi sv. Save za Vučića pripravil molitveni obred in mu zaželel dovolj modrosti in poguma, da »priča resnico«. Porfirije Vučića ne kritizira ne zaradi odnosa do opozicije, ne zaradi kršenja svoboščin, ne zaradi korupcije.

Zdaj je stopil še korak dlje. Sedmega septembra je na pogrebu Ratka Mladića, vojnega zločinca, ki ga je mednarodno kazensko sodišče obsodilo zaradi genocida, v sramotni pridigi o njem govoril v presežnikih, govoril je o generalu, o tem, da zemeljska sodišča niso enaka božjemu, o tem, kako dober poveljnik je bil in kako se je žrtvoval za obrambo in obstoj srbskega naroda. Mladiću, človeku, ki je osebno odgovoren za poboj več kot 8000 civilistov v Srebrenici, je Porfirije izkazal globoko hvaležnost. Ta sramotna poteza je še en opomin na to, kakšno vlogo je igrala srbska pravoslavna cerkev med vojno v Bosni in Hercegovini, podpirala je nacionalizem Slobodana Miloševića, podpirala je vojno, blagoslavljala četnike in širila prepričanje, da so prave žrtve vojne Srbi.

Nekaj dni po pogrebu Ratka Mladića je njegov zagovornik, srbski patriarh Porfirije, obiskal Slovenijo. Glavni namen obiska je bila počastitev obletnice postavitve ljubljanske pravoslavne cerkve sv. Cirila in Metoda. Ob tej priložnosti je vodil bogoslužje, poslušala pa ga je množica ljudi; ne le vernikov, na slovesnosti so bili tudi predstavniki drugih verskih skupnosti. Porfirija na Ljubljano vežejo lepi spomini, prav tukaj, v ljubljanski cerkvi, naj bi bil vodil svojo prvo liturgijo.

Daleč od oči javnosti, saj dogodek ni bil napovedan, se je zgodilo še nekaj. S patriarhom Porfirijem se je sestal predsednik slovenske vlade Janez Janša, sestanka pa se je udeležil tudi administrator zagrebško-ljubljanske eparhije, metropolit Kiril. Šlo naj bi za običajno protokolarno srečanje, kjer se je veliko govorilo o dobrih odnosih in trdnih vezeh.

A patriarh Porfirije ni navaden verski voditelj, je človek, ki je le nekaj dni pred sestankom z Janšo malikoval vojnega zločinca, je človek, ki je relativiziral Mladićevo odgovornost za genocid in ki v pridigi ni niti z besedo omenil njegovih žrtev. Vse to Janša natančno ve, ve tudi, kdo je bil Ratko Mladić in kaj se je zgodilo v Srebrenici. Druženje s predsednikom vlade ne poteka kar tako, takšni sestanki so načrtovani in premišljeni. Janša se je zavedal spornosti Porfirijevega obiska, zato ga je želel prikriti.

Zakaj sploh to srečanje? Lahko govorimo o političnih povezavah s Srbijo, lahko govorimo o tipih politike, kakršno gojita Janša in Vučić, lahko omenjamo versko prebujenje slovenske desnice. A to je odveč, bistveno vprašanje je, zakaj se je Janša sestal z verskim voditeljem, ki je v Ratku Mladiću prepoznal velikega človeka. Kaj je želel sporočiti s tem?

Vse to smo želeli vprašati predsednika vlade. V njegov kabinet smo poslali podrobna vprašanja o sestanku in odnosu srbskega patriarha do vojnih zločinov. Odgovor, ki smo ga prejeli, ni pojasnil ničesar. Zapisali so le, da sta se Janša in Porfirije sestala na pobudo srbske pravoslavne cerkve v Sloveniji in da je to »vljudnostno srečanje potekalo v okviru dialoga predsednika vlade s predstavniki verskih skupnosti«.

Janez Janša je res tak vljuden in prijazen politik. V mladih letih je pisal za Mladino, kjer je delal tudi Ivo Štandeker, novinar, ki so ga junija 1992 v Sarajevu ubile Mladićeve sile.