Pamflet / Bernard Nežmah: Medijski fevdalizem
Eden izmed medijev s statusom branika demokracije?
MLADINA, št. 37, 18. 9. 2026

© Tomaž Lavrič
Pred tednom so mediji poročali, da je glasnogovornik ruskega prezidenta Dmitrij Peskov zapretil Litvi, da bo njegova država proti njej usmerila svoje jedrske rakete. Še en primer Putinovega imperializma in grožnja demokratični Evropi?

© Tomaž Lavrič
Pred tednom so mediji poročali, da je glasnogovornik ruskega prezidenta Dmitrij Peskov zapretil Litvi, da bo njegova država proti njej usmerila svoje jedrske rakete. Še en primer Putinovega imperializma in grožnja demokratični Evropi?
Pretnja seveda ni padla z neba, je odgovor na načrte Litve o odpravi prepovedi skladiščenja jedrskega orožja. Kaj naredi jedrska velesila, če ji v sosednjo državo njeni nasprotniki namestijo atomsko orožje? Ko je leta 1961 sovjetski voditelj Nikita Hruščov poslal na Kubo jedrske izstrelke, je ameriški predsednik John Kennedy takoj ukazal pomorsko blokado sosednje otoške države, v zraku je bil začetek jedrske vojne, a na koncu sta se voditelja velesil dogovorila o umiku sovjetskih jedrskih raket iz Kube in pa tudi ameriških iz Turčije!
V praktični politiki obstajajo provokacije, le da dominantni medijski pogled zahoda postavlja ruske poteze apriori kot delo demoničnih sil, tako da smo lahko spremljali posnetke grozljivih eksplozij in požarov v ruskih civilnih rafinerijah, ki jih je posredoval medijem ukrajinski vodja Volodimir Zelenski, kot izjemne vojaške uspehe sofisticirane vojne z droni. Zoper ukrajinsko strategijo spopada za kakršnokoli ceno ne protestirajo okoljevarstveniki in pacifisti, javni kritik potez Zelenskega je tokrat ameriški predsednik Donald Trump.
V poročilih o vojni na evropskem vzhodu so osrednji mediji širom Evrope zavzeli držo propagandne mašinerije, ki vseskozi slika spopad dobrega proti zlu, kjer prava stran ni deležna nikoli kritik zaradi svojih početij. In zdaj je udarila šokantna vest, da je sodišče v Haagu nekdanjega predsednika Kosova Hashima Thacija zaradi vojnih zločinov obsodilo na 25 let zapora!?? Vojna na Kosovu je bila pač predstavljena kot junaški odpor kosovskih Albancev zoper nepredstavljivo agresijo vojaških sil srbskega vožda Slobodana Miloševića. Kar je tudi bila, vendar v vojnah se zmeraj zgodi, da nasilja in poboje civilistov vršita obe bojujoči se strani. Ključ poročanja torej ne more biti model kavbojke, kjer so dobri bojijo s slabimi, ampak poročila o konkretnih vojaških operacijah in posameznih zločinih.
Vakcina zoper medijsko navijaštvo so medijski prispevki, ki skušajo z objektivno distanco poročati o dejstvih, ne pa angažirano novinarstvo. In to velja tako za vojne kot za čas miru.
Pred dnevi je Društvo novinarjev Slovenije v javnem sporočilu opozorilo vlado, da odgovarjanje na novinarska vprašanja ni stvar njene dobre volje, ampak njena dolžnost. In izpostavilo, da člani vlade zavračajo povabila na udeležbo v oddajah RTV SLO, zlasti v Odmevih. V istem tonu so se oglasili tudi strokovnjaki treh univerz, kjer predavajo medijske študije, saj opozarjajo, da predstavniki politične oblasti zavračajo vabila na informativne oddaje Radiotelevizije Slovenije (RTVS), ne dajejo izjav njenim novinarkam in novinarjem ter jim omejujejo postavljanje vprašanj na novinarskih
konferencah in sorodnih dogodkih. Vedno večje število takšnih primerov po njihovih navedbah kaže na sistematično izogibanje in ignoriranje. Takšno ravnanje oblasti ne kaže le na problematičen odnos do javne radiotelevizije, ampak tudi na širši problem demokratične vidnosti in odgovornosti oblasti. Pozivajo tudi novinarske organizacije in uredništva RTVS ter drugih medijev, naj primere omejevanja dostopa do političnih predstavnikov in sistematičnega izogibanja beležijo ter nanje javno opozarjajo.
Kritika aktualne vlade je tu jasna in odločna. Toda ta princip vladnega izmikanja se ni zgodil po zadnjih volitvah. Bivši premier Robert Golob je nonašalatno skliceval novinarske konference, na katerih je novinarjem podal svoj ekspoze, potem pa se na petah obrnil in odšel. Ne enkrat, dvakrat, trikrat, n-krat je degradiral tiskovne konference na svoj teater samogovora in novinarjem sistematično onemogočal pravico postavljati vprašanja. In to ne le tem iz RTV SLO, ampak tudi vsem drugim. Takrat je bentil Pamflet, medtem ko DNS in medijski strokovnjaki treh univerz niso protestirali z besedami, kot jih uporabljajo sedaj.
A ne le to, oddaja Tarča je redno opozarjala, da se predstavniki vlade, sploh iz vrst Svobode, vabilom ne odzivajo, še več, poslednjo Tarčo pred volitvami je vodstvo nacionalke kar cenzuriralo in odpovedalo zaradi teme o rabotah v vrhu Svobode. Glej čudo - takrat sedanjega tenorja medijskih strokovnjakov nismo slišali. V zadevi pa bije oči še drug moment - postavitev Odmevov na piedestal časnikarstva.
Konec koncev v državi vlada demokracija, tudi med mediji in različnimi oddajami, eno vnaprej postaviti za zveličavno in ji dati ekskluzivni položaj proti vsem ostalim, je fevdalni preužitek in udarec proti medijskemu pluralizmu.
Sploh, ker je v obtoku diskurz o javnem mediju kot tisti najvišji obliki novinarskega dela, ki bralcem in gledalcem šele omogoča, da so objektivno seznanjeni s ključnimi družbenimi dogodki. In RTV SLO, da je takorekoč edini primer takšnega medija!??
Pred tednom se je v državi mudil izraelski zunanji minister Gideon Sar. Intervju z njim je predvajala Planet TV, nacionalka pa na MMC pogovor s Fatijem Nimerjem, ki ga je suho predstavila kot palestinskega strokovnjaka Al Šabaka, ki je pozival, da bi morali biti evropski politiki zaradi proizraelskih politik kaznovani. Gledalec, ki plačuje prispevek za nacionalko, je moral slediti zasebni televiziji, če ga je zanimalo stališče prvega moža izraelske diplomacije.
Apoteozo nacionalke kot garanta demokracije dnevno izpodbijajo posamezne oddaje na POP TV, celo okrogle mize na portalu Info 360 ter posamezni prispevki v številnih drugih medijih. Medijsko demokracijo ustvarja obstoj najrazličnejših medijev, ne pa ekskluzivno RTV SLO, ki je sicer tudi člen medijske mavrice.