Kolumna / Janko Lorenci: Naš brez alibija

V prihodnjih dveh letih bodo prelomne volitve v več velikih članicah EU. Povsod utegne na oblast priti skrajna desnica. Če bo res prišla, bo to nerazpoznavna, nevarna Unija. Morda bo celo razpadla.

Skrajno desnico voli že četrtina volivcev v EU. Ponekod »požarni zidovi« proti njej še držijo, drugod so že padli ali se majejo. Hkrati se zmerna politika skrajni vedno bolj prilagaja, to pa skrajnežem daje legitimnost in jih prejkone krepi.

Zmagoviti marš skrajnežev je predvsem posledica slabosti zmerne politike, liberalne demokracije. Ta je bistveno več na oblasti in tako najbolj odgovorna za stanje v družbi, ki se večini volivcev zdi slabo. Zmerna politika torej nima oblastnega alibija, skrajna pa ga v glavnem ima in to je jedro njenega uspeha.

Poleg tega je tesno povezana tudi čez meje, in to predvsem z enako vsebino – etnonacionalizmom. Liberalizem skupaj z globalizacijo je zanjo preživel, sama pa se ima za novo osvobajajočo silo, ki edina misli na svoje nacije in malega človeka. Obljublja, da bo obnovila skupno narodno identiteto in z mejami strogo ločila naše in tujce. Avtonomne institucije so zanjo »globoka država«, strokovnjaki varuhi gnilega statusa quo. Zmerno politiko slika kot zaščitnico diskreditiranih elit, igra na čustva (zlasti občutek izgubljene varnosti), svojim volivcem zna bolje kot razdrobljena, individualizirana leva sredina buditi občutek pripadnosti in kolektivnosti. Bolj obvladuje nove medije in tako laže zaobide tradicionalne. Z vsem tem dobiva bitko za pozornost, diktira javni narativ in ustvarja zmedo med volivci. Tako ozračje kar kliče po močnih voditeljih in preprostih rešitvah.

Skrajna, za nekatere neofašistična desnica ne bo kar tako zavladala vesoljnemu Zahodu. V Nemčiji AfD za zdaj nikakor ne more priti na oblast na nacionalni ravni. Pohod švedskih skrajnežev je ustavljen, gotovo tudi ne bodo zmagali v vseh velikih članicah, Orbán pa je že odslovljen. Predvsem pa skrajni desnici še zmeraj nasprotuje večina Evropejcev.

Poleg tega ima izrazito šibko točko – polna je obljub, a ne ponuja nobene pozitivne, zlasti ne socialnoekonomske alternative. Na oblasti krči demokracijo in vodi protiljudsko, nesocialno politiko. Praksa, ki je ni veliko, jasno kaže: njen prihod na oblast je praviloma začetek njenega konca.

Jo gre torej poraziti tako, da jo spustimo na oblast? No, Trump dela velikansko škodo, se polašča vseh vzvodov moči in grozi, da bo na oblasti ostal. Nauk: vzpon skrajne desnice na oblast je treba preprečiti.

Sloveniji to ne gre od rok. Janša, naš skrajni desničar, je tak postal postopoma, a bil je zgodnja ptica. Zdaj jezdi na klasičnem etnonacionalizmu in dela vse bistveno fundamentalno narobe: ogroža demokracijo, razgrajuje socialno državo, podnebna kriza ga baš briga. Je razvojna cokla, državljani zaradi njega živijo slabše. Drugi pol se res preveč drži statusa quo, a vsaj ne ruši demokracije in s tem pušča prostor za izboljšave. Ko ga na oblasti zamenja Janša, pridemo z dežja pod kap.

Problem Slovenije je, da se iz njegovega vladanja nič ne nauči, čeprav Janša, zdaj četrtič premier, drugače od Le Penove, Weidlove, Faragea … nima oblastnega alibija. Ta frapantna neučljivost velja za levosredinsko politiko, medije in volivce. Golobova koalicija je začela nekaj potrebnih reform, a bila premalo alternativna. Večina resnih medijev, zlasti RTV, obravnava Janšo kot normalnega politika, ko pride na oblasti, pa te medije pohopsa. Neredki levi intelektualci raje lasajo svoj pol kot Janšo. Ki ga skozi vso kariero bremenijo sumi bistveno hujših kaznivih dejanj, kot so vsi Golobovi, Stevanovićevi in Jankovićevi grehi skupaj. Skratka, razlika med poloma ni dovolj pripoznana, Janša pa lahko tako ustvarja ozračje, v katerem slaba čustva, na katera igra, pri marsikaterem volivcu premagajo razum.

Njegov ponovni vzpon na oblast je, enako kot drugje v Evropi, kjer skrajna desnica vztrajno napreduje, jasno znamenje, da je v družbi nekaj hudo narobe. To je tudi grob opomin za medije in volivce, še bolj pa za levosredinsko politiko. Pristanek v opoziciji je zanjo zlata priložnost za samokorekturo. Najprej si mora neuspeh priznati, nato pa se pošteno preurediti. Se pravi: tesno sodelovati s civilno družbo, sindikati in drugimi tarčami janšizma, iskati evropske zaveznike, se sidrati na terenu – in čistiti meglo v glavi. Z bazično demokratičnostjo nima velikih težav, dokazati pa bo morala vsaj troje: da trdno stoji za močnimi javnimi službami, da res skrbi za okolje in, tretjič, da resno in realistično jemlje tudi identitetne težave ljudi, zlasti priseljevanje. Čustva so močan politični dejavnik. Zato je treba jasno reči: da, to je problem, priseljevanje potrebujemo, a ga bomo razumno omejili, tiste, ki so že tu, pa bomo integrirali. K realizmu spada tudi slovo od druge nuklearke, ki bi začela delovati takrat, ko poleti ne bo več Save, da bi jo hladila.

Tožilstvo zato sprašujemo, kdaj bo reklo kaj o Black Cubu in skupaj z vsem sodstvom alarmiralo EU, da ga hoče oblast pohabiti.