V središču / Tiranija zdrave pameti

Jernej Vrtovec, minister za infrastrukturo in predsednik koalicijske NSi, rad govori o učinkovitosti. Je tisti minister, ki je takoj po primopredaji poslov odšel na avtocesto in lastnoročno, oblečen v varnostni jopič, z belo čelado na glavi ukazoval delavcem, kako naj delajo ponoči. Njegov namen je bil jasen. Javnost je skušal prepričati, da je prišel čas za spremembe, nova vlada naj bi delala več in bolje. A šlo je za prozoren PR-dogodek – kdorkoli se je letos poleti vozil po slovenskih avtocestah, je slej ko prej naletel na kilometrske zastoje in prazna gradbišča. Kljub smelim napovedim Vrtovčeve spremembe niso bile dramatične, deloma pa se je povečanje intenzivnosti gradnje na avtocestnih odsekih ujemalo z že prej načrtovanimi fazami.

Vrtovčeva junijska akcija pri Postojni je bila torej akcija zaradi akcije same, ni šlo za resen premislek, kako izboljšati pretočnost slovenskih avtocest, pač pa, kot je v razpravi o značilnostih prafašizma zapisal italijanski filozof Umberto Eco, za »iracionalizem, ki je odvisen od kulta akcije zaradi akcije«.

Rončević je morebitne pomisleke zoper svoje načrte diskvalificiral, še preden so se sploh pojavili, strokovni premislek ni razumljen kot prvi pogoj reforme, ampak kot ovira zanjo.

Vrtovcu ne moremo očitati, da je prafašist, lahko pa zapišemo, da uporablja podoben politični slog. Eco v nadaljevanju opisa kulta akcije zapiše, da mišljenje tovrstni politiki razumejo kot obliko mehkužnosti. »Zato je kultura sumljiva, če jo enačimo s kritičnimi stališči. Nezaupanje do intelektualnega veta je bilo zmerom simptom prafašizma, od Göringu pripisanih besed – Kadar slišim govoriti o kulturi, sežem po pištoli! – do pogoste rabe izrazov, kot so ’degenerirani intelektualci’, ’jajčaste glave’, ’jalovi snobi’ ali ’univerze so leglo rdečkarjev’.« Vrtovec ni edini, ki tako prisega na učinkovitost in odrešenje. Navedimo podoben primer. V Sloveniji, predvsem to velja za predstavnike desnih strank in njihove podpornike, se je razširilo mnenje, da je pri nas preveč gimnazijcev, da preveč ljudi študira na humanističnih in družboslovnih smereh, premalo pa je tistih, ki se ukvarjajo s »pravo znanostjo« ali pa se po osnovni šoli odločijo za programe poklicnega izobraževanja. Družboslovne in humanistične znanosti naj bi bile »premočne«, to pa naj bi zaviralo gospodarski razvoj in izčrpavalo proračun.

Minister za gospodarstvo Anže Logar, še eden izmed prerokov uporabnega znanja, je v začetku septembra obiskal eno izmed osnovnih šol. O tem svojem obisku je objavil kratek video na TikToku. Posnetek se začne z ministrovim vprašanjem učencem v učilnici: »Kdo bo šel na gimnazijo?« Nekaj jih dvigne roke. Logar potem vprašanje obrne, češ kdo bo šel na poklicne šole. Roke dvigne več učencev. »Točno to,« ponosno nadaljuje minister. »Mislim, da je to leto prvo leto, ko bo šlo več osnovnošolcev v poklicne šole kot pa v gimnazije. To je pravi preskok, ki omogoča, da se na gospodarskem delu pojavlja nova energija v tistih poklicih, ki jih vsi potrebujemo.« Posnetek bi lahko bil smešen, če ne bi bil absurden. Logarjeva trditev ne prestane niti osnovnega statističnega preizkusa. Prepričanje, da je v Sloveniji več gimnazijcev kot tistih, ki obiskujejo poklicne šole, je napačno. Po podatkih statističnega urada delež gimnazijcev v zadnjih 20 letih ni nikoli presegel 42 odstotkov, v zadnjih desetih letih je približno 35-odstoten in se zlagoma zmanjšuje. Anže Logar je torej zavestno zavajal ali pa je pred osnovnošolci govoril na pamet. Obstaja še ena možnost: morda pa mu je preprosto vseeno, kaj je res. Ameriški filozof Harry Frankfurt je v znamenitem eseju On Bullshit prav v tem videl razliko med lažnivcem in nakladačem. Lažnivec resnico jemlje resno – poznati jo mora, da jo prekrije –, za nakladača pa je razmerje med trditvijo in resničnostjo nepomembno, zanima ga samo učinek.

Izobraževanje seveda ne more in ne sme biti samo »v službi gospodarstva«, prav tako tudi država ne more biti samo, kot trdi predsednik vlade Janez Janša, servis za gospodarstvo. Država in izobraževanje sta veliko več.

Razkrivanje manipulacij, PR-spini, sprenevedanje in laži v politiki ne štejejo veliko. Politik je za svoje privržence avtentičen tudi, ko laže. Še več, laganje je v politiki včasih razumljeno kot vrlina. Še posebno, kadar nastopa kot oblika upora, upora proti eliti, proti intelektualcem, proti prvorazrednim levičarjem in ostali tranzicijski golazni.

Šolska reforma

Laž v politiki pa je neločljivo povezana z antiintelektualizmom. V Sloveniji imamo žal – tukaj je paradoks večji in usodnejši – ministra za izobraževanje, ki prezira strokovnjake pedagoške stroke. Borut Rončević, družboslovec, človek, ki se je kalil na rdeči Fakulteti za družbene vede, je prejšnji teden sklical izredno tiskovno konferenco. Javni so postali rezultati Pise 2025, mednarodne raziskave, ki meri raven znanja osnovnošolcev v državah OECD. Raziskava Pisa ima konceptualne težave, a vendar velja za »zlati standard« merjenja znanja. Njeni rezultati naj bi bili skratka povzročili šok, in kot je dejal minister, »pravo katastrofo«. Slovenski 15-letniki so v vseh treh kategorijah merjenja, pri bralni, matematični in naravoslovni pismenosti, dosegli slabše rezultate kot njihovi predhodniki, pri bralni in matematični pismenosti so postali podpovprečni, pri naravoslovni so zgolj malo nad povprečjem.

Slovenija z devetimi leti obveznega osnovnošolskega izobraževanja sodi med tiste države EU, ki imajo najkrajšo šolsko obveznost.

Šok in katastrofa sta pretirani besedi. Trendi slabšanja znanja slovenskih učenk in učencev, dijakov in dijakinj so jasni že zadnjih deset let, ne nazadnje je ravno »velika kurikularna prenova«, ki so jo na Zavodu za šolstvo pripravljali zadnja tri leta, uvajati pa so jo začeli v tem šolskem letu, posledica trendov, zaznanih z omenjeno raziskavo. Če poenostavimo – za Slovenijo je še pred desetimi leti veljalo, da so bili dosežki učencev v raziskavi dobri, nakazovala se je rast uspešnosti, v drugi polovici prejšnjega desetletja pa se je zgodil preobrat, najbolj se je poslabšala bralna pismenost. Res je, da se v povprečju raven znanja dijakov v vseh državah znižuje, a znanje dijakov v Sloveniji se slabša hitreje kot drugod.

Minister Rončević je torej sklical tiskovno konferenco, napovedal šolske reforme in med drugim dejal: »Pričakujem, da bo napoved reforme naletela na odpor. Pedagoški establišment, ki je pripeljal do te nacionalne katastrofe, bo vsako temeljito spremembo in vsako institucionalno reorganizacijo razglasil za napad na stroko.«

Zato je treba, tako minister, razčistiti s tem, kaj je prava stroka. To ni ena fakulteta, en inštitut, ena pedagoška smer. »Slovenski učitelji in ravnatelji niso problem. Vsak dan rešujejo težave, ki jih je ustvaril pedagoški establišment. Reforma je namenjena temu, da jim vrnemo red v razredu, strokovno avtonomijo, spoštovanje in čas za učence.« In seveda: »Čas nedotakljive pedagoške ortodoksije in zaprtih institucionalnih monopolov se končuje.« Na vprašanje, ali ima ministrstvo za izobraževanje strokovne podlage za svoje načrte, je Rončević odgovoril izredno ostro: »Nimam časa za akademske razprave. Ne bom pisal znanstvenih člankov, ampak bom delal reformo.« Morebitne pomisleke zoper to, kar načrtuje, je diskvalificiral, še preden so se sploh pojavili. Težko bi našli čistejšo ponazoritev Ecovega kulta akcije: strokovni premislek ni razumljen kot prvi pogoj reforme, ampak kot ovira zanjo.

Namen tega članka ni analiza vseh napovedanih sprememb, ker je predstava, da so za njimi resni, strokovni premisleki, napačna. Težko se z racionalnimi argumenti boriš proti iracionalnim. Zato se ustavimo zgolj pri ministrovi napovedi odprave devetletke in vrnitve h klasični osemletki. Razlog za ta ukrep, zagovarja ga tudi državna sekretarka na ministrstvu za šolstvo Mojca Škrinjar, je slabša pismenost. Ministrstvo tako predlaga sistem – »stroka«, tista, ki jo bo izbralo samo, pa naj bi mu prikimala –, po katerem se bodo otroci opismenili že v prvem letu šolanja, torej pri sedmih letih. V zdaj veljavni šolski ureditvi opismenjevanje traja tri leta, od prvega do tretjega razreda. Po novem bo torej drugače. Sekretarka Škrinjar je v oddaji Studio ob 17h dejala, da se bo »od sedemletnikov, ki bodo v osemletki šli v prvi razred, zahtevalo, da se naučijo brati in pisati in postaviti jasne mejnike«. To naj bi bili tudi minimalni standardi za napredovanje v drugi razred osemletke, kdor ne bo znal brati in pisati, pa bo ostal v prvem.

Stvari niso tako preproste, kot se zdijo na prvi pogled. »Vprašajmo se, kaj pomeni opismenjevanje otrok. Ali to pomeni, da otroci napišejo 25 črk slovenske abecede in da znajo po nareku napisati poved ali dve, ali pa, da sami sestavijo krajše besedilo in razumejo tisto, kar preberejo?« se sprašuje razvojna psihologinja Ljubica Marjanovič Umek, ena izmed soavtoric slovenske devetletke. »Otroci so različni, eni potrebujejo več časa, drugi manj, te individualne razlike pa so, to potrjujejo raziskave, večinoma posledica socialno-ekonomskih dejavnikov. Ravno zato je ideja triletnega opismenjevalnega procesa pomembna, naloga učiteljev pa je, da znajo diferencirati in individualizirati pouk.

Populiste moti avtonomno šolstvo, moti jih kritično razmišljanje, tovrstni politiki bi radi pisali učne načrte, izbirali učitelje, postavljali ravnatelje in ustanavljali lastne izobraževalne ustanove.

V razvoju otrok se stopnje ne morejo preskakovati, govorimo o porajajoči se pismenosti, o grafični spretnosti, o metajeziku, o razvoju celostnega govora, brez teh stvari se tudi ne porodita razumevanje in mišljenje.« In kaj bi se zgodilo, če bi nova osemletka vse to osredotočila na eno šolsko leto, kot napovedujejo na ministrstvu? »Šola lahko od otrok zahteva, da se v enem letu naučijo pisati in brati, ampak to ne pomeni, da bodo otroci na primer pri 15 letih bolj pismeni. Nasprotno, ker se v enem letu ne bodo dobro opismenili, bo pomemben del otrok zaostal in verjetno bodo imeli v višjih razredih bistveno več težav pri učenju, kot jih imajo že zdaj. Ne morem razumeti, kako je lahko minister tako pogumen, da tako vehementno napoveduje takšne strokovno nepreverjene in verjetno škodljive rešitve.« Slovenija z devetimi leti obveznega osnovnošolskega izobraževanja sodi med tiste države EU, ki imajo najkrajšo šolsko obveznost.

Za otroke gre

Zgodovina nas uči, da populistov ne smemo podcenjevati. Rončević se ne moti, Slovenija ima res težave v šolstvu in zanje – vsaj za zdaj – sedanja vlada ni odgovorna. Razlogov za slabšo pismenost je več, eden je razmah digitalne tehnologije, drugi je rigidnost šolskega sistema in njegovih upraviteljev, ki na ta razmah niso znali odgovoriti, tretji je čas epidemije kovida, ko so bile šole pri nas nesorazmerno dolgo zaprte. A za slabšo pismenost ni odgovorna zgolj stroka, večji del odgovornosti nosijo tisti, ki vodijo šolsko politiko in sprejemajo ali pač ne sprejemajo strokovnih predlogov. »Živimo v družbi, ki jo čakajo velike spremembe, imamo tip ekonomije, ki ne deluje več, imamo pojemajočo predstavniško demokracijo, živimo z ogromnimi ekološkimi težavami, vojnami in že leta nam na ministrstvu za izobraževanje ni uspelo sestaviti resne ekipe,« je že pred dvema letoma v intervjuju za Mladino dejal Slavko Gaber, idejni vodja uvajanja devetletke. »Vseskozi se delamo, da ni nič narobe, leta stvari opazujemo od daleč, ne da bi napake odpravljali sproti. In ko sistem atrofira, primemo za sekiro.« Za stanje v slovenskem šolstvu so v prvi vrsti krivi politika in ljudje, ki so vodili ministrstvo za izobraževanje. Od leta 2015 so bili to: Maja Makovec Brenčič, Jernej Pikalo, Simona Kustec, Igor Papič, Darjo Felda in Vinko Logaj, danes poslanec Svobode in dolgoletni direktor Zavoda za šolstvo, institucije, ki naj bi skrbela za razvoj izobraževanja v Sloveniji. »Iz mandata v mandat spremljamo ministre in ministrice, ekipe političnih odločevalcev v vrhu slovenske šolske politike, ki niti šolstva niti širše problematike vzgoje in izobraževanja ne poznajo dobro, a zato nič manj odločno ne posegajo v sistemske in strokovne rešitve,« so v članku v Objektivu zapisali Damijan Štefanc, Danijela Makovec Radovan in Jasna Mažgon, ugledni strokovnjaki pedagoških ved.

Rončevića pa je kljub vsemu treba jemati resno. Njegovi argumenti so na videz prepričljivi, hkrati pa minister namenoma riše mejo med pedagoškimi strokovnjaki na eni strani in učitelji ter ravnatelji na drugi. Prvi so privilegirana akademska elita, drugi žrtve njenih zablod. Takšne poteze so tipična politična strategija pri uvajanju spornih reform. Povsem enako je z Rončevićevim napadom na učiteljski sindikat SVIZ in na njegovega vodjo Branimirja Štruklja. Tudi njemu je minister že vnaprej odvzel legitimnost za kakršenkoli strokovni pomislek.

Jasni cilji

Vrnimo se na začetek, k lažem in političnemu teatru. Minister lahko v javnosti naklada, lahko si izmišljuje dejstva, lahko nedostojno obračunava s tistimi, ki ugovarjajo njegovi politiki. A vsega tega ne dela na pamet, s svojo politiko skuša doseči točno določene cilje, ki so zapisani v koalicijski pogodbi. Tako želi vzpostaviti »pravičen sistem financiranja zasebnih šol in vrtcev«, tako načrtuje »demonopolizacijo« strokovnih institucij. Hkrati zagovarja odprt šolski sistem, v katerem bodo lahko učitelji postali ljudje brez pedagoške izobrazbe. Prav tako napoveduje združevanje različnih strokovnih izobraževalnih institucij v eno, kar pa ne pomeni večje učinkovitosti in preglednosti, pač pa boljši nadzor. Minister je poleg tega napovedal ustanovitev novega javnega inštituta za edukacijske raziskave, četudi že imamo Pedagoški inštitut (lani je praznoval 60-letnico obstoja), ki že zdaj počne natančno to.

Namen takšne politike je jasen, minister za izobraževanje želi razgraditi javno šolstvo, pri čemer ugotovitve Pise uporablja kot izgovor. Populiste in druge skrajneže moti avtonomno šolstvo, moti jih kritično razmišljanje, tovrstni politiki bi radi pisali učne načrte, izbirali učitelje, postavljali ravnatelje in ustanavljali lastne izobraževalne ustanove, kamor bi usmerjali javni denar. Natančno tako je nastala Rončevićeva Fakulteta za uporabne družbene študije.

Besedna zveza zdrava pamet ne pomeni ničesar, je le retorična figura, ki vnaprej izključuje drugačne argumente in pomisleke.

Da pa je absurd tega sejma ničevosti še večji, sta poskrbela minister in državna sekretarka s svojim govorjenjem. Oba sta se pri utemeljevanju ukinitve devetletke sklicevala na Marijo Terezijo, vladarico habsburških dežel. Mojca Škrinjar je dejala, »da je Marija Terezija že vedela, zakaj gre sedem let star otrok v šolo,« njen šef Rončević pa je trdil podobno, češ da so cesarici tedanji strokovnjaki pedagoških ved že povedali, da je sedem let tista starost, ko se otroci začnejo učiti. To ne drži. Marija Terezija je leta 1774 izdala Splošni šolski red, v njem pa uvedla splošno šolsko obveznost. V tem šolskem redu je v 12. poglavju zapisano, da morajo otroci obeh spolov »hoditi brez izjeme v šolo, kakor hitro vstopijo v šesto leto«. Šesto leto torej, ne sedmo, kot sta omenjala minister in sekretarka. Pri čemer ni niti jasno, kako so lahko rezultati raziskave Pisa kakorkoli povezani z reformo izpred 250 let, za katero se je odločila Marija Terezija, ki je živela v času, popolnoma drugačnem od današnjega.

Še iz časa razsvetljenstva vemo, da je človek brez potrebnih znanj najlažji plen za tiste, ki mislijo, da lahko vladajo na lastno pest. Demokracija brez izobraženih in kritičnih državljanov ne more obstajati. Kdo ve, morda pa je ravno to pravi namen šolske reforme, morda želijo z njo oblikovati družbo, v kateri bo vladala »zdrava pamet«? Koncept zdrave pameti radi uporabljajo populisti. Revolucijo »zdrave pameti« je v inavguracijskem govoru januarja 2025 napovedal predsednik ZDA Donald Trump in nato začel ukinjati zvezno ministrstvo za šolstvo. O zdravi pameti je govoril nekdanji predsednik madžarske vlade Viktor Orbán, ki je spremenil učne načrte, podržavljena učiteljska zbornica pa je začela nadzorovati učitelje. Na zdravo pamet se rad sklicuje tudi Janez Janša, na Blejskem strateškem forumu je dejal, da danes »zdrava pamet prihaja z vzhoda Evrope«. Besedna zveza zdrava pamet ne pomeni ničesar, je le retorična figura, ki vnaprej izključuje drugačne argumente in pomisleke. Ali kot bi dejal minister Rončević: »V slovensko šolstvo vračamo znanje, delo, odgovornost, odličnost, domoljubje, pluralnost strokovnih pogledov in zdravo pamet.« Šolstvo je poleg pravosodja in kulture eden od redkih družbenih sistemov, ki so se do zdaj uspešno upirali političnemu prevzemu.

Slovenija z devetimi leti obveznega osnovnošolskega izobraževanja sodi med tiste države EU, ki imajo najkrajšo šolsko obveznost.