V središču / Referendum o socialni državi

Koalicija je prejšnji petek potrdila vprašanja za tri posvetovalne referendume, med katerimi je tudi referendum o pogojevanju socialne pomoči z opravljanjem javnih del. Vlada trdi, da bo s tem disciplinirala brezdelno množico prejemnikov socialne pomoči, ki zlorabljajo sistem socialne države in so zanjo zgolj strošek, namesto da bi se zaposlili in raje prispevali k družbi. Sliši se smiselno. Kdo ne bi pritrdil tej nameri vlade? Kdo na referendumu ne bi glasoval »ZA«? Odgovori na taka vprašanja so hitro povsem drugačni, če vemo, o čem bomo dejansko odločali. Zlorabo referendumskega odločanja morda izmed vseh treh posvetovalnih referendumov najbolje pokaže prav referendum o prejemnikih socialne pomoči.

Sugestivno vprašanje na posvetovalnem referendumu na to temo se bo glasilo takole: »Ali ste za to, da se pravica do denarne socialne pomoči za delovno sposobne osebe, ki nimajo objektivnih ovir za delo, pogojuje z njihovim aktivnim opravljanjem družbeno koristnega dela?« Kakšne bodo posledice zavrnitve javnih del, pa je mogoče razbrati iz veljavne koalicijske pogodbe: »Vezava socialne pomoči na vključevanje v javna dela ter uvedba znižanja pomoči za 50 odstotkov v primeru neupravičenega odklona sodelovanja.« Miti in dejstva o socialni pomoči Najprej je treba vedeti, o čem bomo odločali. O množici brezdelnežev, ki živijo na račun države? Nikakor. Brezposelnost je zdaj najnižja v zgodovini, brezposelnih je 42 tisoč ljudi. To pomeni, da v danem trenutku niso zaposleni od trije do štirje odstotki delovno aktivnega prebivalstva

in mednje seveda sodijo tudi ljudje, ki so zgolj med dvema zaposlitvama. A na referendumu ne bomo odločali o brezposelnih, pač pa o prejemnikih socialne pomoči. Brezposelnim namreč nadomestilo pripada iz zavarovanja – gre za njihovo pravico. Socialna pomoč ni ista kategorija. Prejemnikov socialne pomoči pa je po podatkih zavoda za zaposlovanje dobra tretjina brezposelnih oziroma 16.684 ljudi. Denarno socialno pomoč torej prejema le odstotek in pol delovno aktivnega prebivalstva Slovenije.

Na referendumu o pogojevanju socialne pomoči bomo dejansko odločali o mitu – množici brezdelnežev, živečih na račun države. Te množice ni.

Kdo so ti ljudje? Je večina res neprilagojenih Romov in tujcev, ki oboji izkoriščajo dobro voljo, poštenost in delavnost slovenskega naroda? Nikakor. Romov je med prejemniki 1700; gre za deset odstotkov prejemnikov socialne pomoči. Tujcev pa je še manj – 1200, to je sedem odstotkov prejemnikov. Pravico do socialne pomoči imajo namreč med tujci tako ali tako le tisti s stalnim prebivališčem, teh pa je okoli 145 tisoč. Tujih državljanov v Sloveniji živi približno 225 tisoč in le pol odstotka jih prejema socialno pomoč. To pomeni, da je med tujci tudi v odstotkih manj prejemnikov socialne pomoči kot med slovenskimi državljani.

Seveda nekateri prejemniki socialne pomoči zaradi nizkega celotnega družinskega dohodka prejemajo še nekatere dodatke predvsem za preživljanje otrok ali (brezposelnega) zakonca ali partnerja. Če k prejemnikom socialne pomoči prištejemo še vse zakonce in otroke, za katere prejemnik prejme dodatek, se število približno potroji in jih je vseh skupaj okoli 45 tisoč. A na referendumu ne bomo odločali o otrocih, saj ne sodijo med delovno aktivno prebivalstvo. Prav tako ne bomo odločali o vseh odraslih, ki prejemajo socialno pomoč, pač pa le o delu teh ljudi – o »za delo sposobnih osebah, ki nimajo objektivnih ovir za delo«.

Da se približamo temu številu, moramo od števila prejemnikov socialne pomoči recimo odšteti osebe z invalidnostjo (2300), pa tudi prejemnike, ki so to manj kot leto dni in jih nikakor ni mogoče šteti med tiste, ki se izogibajo delu, pač pa večinoma med aktivne iskalce zaposlitve (6400). Prav je, da odštejemo tudi vsaj osebe, starejše od 60 let (1250), ki večinoma ne pridejo več v poštev za navadno fizično intenzivna javna dela.

Dejansko bomo torej na referendumu odločali o približno 6500 ljudeh. O dobrega pol odstotka vsega delovno aktivnega prebivalstva. To je ta množica ljudi, ki naj ne bi hotela delati, ampak izkorišča socialno državo in ovira njen gospodarski razvoj? Najbrž ne. Pa drži vsaj splošno sprejeto mnenje, da ljudje, ki prejemajo socialno podporo, živijo predobro, ker je socialna pomoč previsoka v primerjavi z najnižjimi plačami in se jim zato ne splača delati, saj bi finančno pridobili zelo malo v zameno za osemurni delovnik, ki se mu zdaj izogibajo?

Ne ravno. Na to kaže že stalno zmanjševanje brezposelnosti, kadar je povpraševanja po delavcih dovolj, kot ga je danes. Še očitneje pa to postane, če pogledamo dejstva, podatke, zneske. Mesečni znesek denarne socialne pomoči je 507 evrov. Minimalna neto plača pa znaša okoli 1000 evrov in je torej enkrat višja. Dejansko je še višja, saj je k njej treba prišteti še vsaj povračilo stroškov za malico in prevoz na delo.

Prihodek 507 evrov na mesec naj bi omogočal udobno, predobro življenje? Pri sedanjih cenah živilskih in drugih osnovnih izdelkov, višini nujnih stroškov, kot so ogrevanje, elektrika, voda? Verjetno ne. In prejemniki bi po novem za manj kot polovico minimalne plače morali še delati? Ker se jim bo sicer socialna pomoč prepolovila in bodo na mesec prejemali le še 254 evrov?

Pogojevanje socialne pomoči po nemško

To, kar namerava storiti vlada Janeza Janše, so pred dvema desetletjema storile nemške oblasti. Posledica so bila dolga leta nepotrebnega trpljenja najrevnejših in sodni boji, da je bil krivični sistem pogojevanja socialne pomoči in kaznovanja prejemnikov opuščen. Pri čemer ta boj v Nemčiji niti ni in verjetno ne bo nikoli zares končan.

Nemčija je pogojevanje socialne pomoči uvedla pred 20 leti. Zakonodaja je odtlej omogočala, da se prejemnikom socialne pomoči, ki neupravičeno zavračajo delo ali drugo sodelovanje s socialnimi službami, socialna pomoč najprej zmanjša za 30 odstotkov, potem za 60, na koncu pa se v celoti odvzame. Trajalo je poldrugo desetletje, da je o tem vendarle odločilo tamkajšnje ustavno sodišče in leta 2019 vse to razveljavilo. Odločilo je, da gre za prehude posege v eksistenčni minimum, pri presoji pa je bilo odločilno tudi, da učinkovitost pogojevanja socialne pomoči ni podprta z empiričnimi raziskavami, pač pa se zgolj domneva, da tovrstni ukrepi spodbujajo prejemnike

socialne pomoči k večjemu sodelovanju s socialnimi službami. Nemško ustavno sodišče je nazadnje presodilo, da je dopustno socialno pomoč zmanjšati za največ tretjino, in sicer le pri prejemnikih socialne pomoči, ki najvztrajneje in najdolgotrajneje zavračajo vsakršno delovno aktivacijo.

Na nemški primer je opozorila tudi varuhinja človekovih pravic Simona Drenik Bavdek v zahtevi za presojo ustavnosti tako imenovanega Šutarjevega zakona v delu, ki je omogočil izvršbo na socialnih transferjih. Zakon, ki ga je ob koncu mandata sprejela še vlada Roberta Goloba, je v tem delu slovensko ustavno sodišče na predlog varuhinje pričakovano zadržalo. Po uveljavitvi zakona je namreč finančna uprava nekaj mesecev zapored številnim prejemnikom zarubila velik del socialne pomoči, tudi pol ali celotno.

Delež tujcev med prejemniki socialne pomoči je zelo majhen.

Slovensko ustavno sodišče je torej že zadržalo zakonodajo, ki je omogočila nesorazmeren oblastni poseg v socialno pomoč. Smiselno povsem enak in zelo verjetno protiustaven ukrep zdaj pripravlja vlada Janeza Janše. Še več, volivcem predlaga, da se o njem izrečejo celo na posvetovalnem referendumu.

Ne le da sugestivno referendumsko vprašanje volivcem predlaga, naj podprejo že na prvi pogled protiustavne posege v socialno pomoč, gre tudi za vprašanje, ki je širše družbeno povsem nepomembno – in finančno z vidika javnih financ obrobno. S tem pa razgalja smisel referendumskega trojčka nasploh. Na njem bomo glasovali še o prav tako obrobni temi volilne pravice za tujce na lokalnih volitvah in o financiranju RTV Slovenija z obveznim prispevkom. Gre za vprašanja, ki nimajo nič s tem, kako ljudje živijo, hkrati pa razdvajajo in odvračajo pozornost od številnih vladnih ukrepov, ki imajo ali pa še bodo imeli občutne negativne učinke na vsakdanje življenje, družbo kot celoto in demokracijo kot tako.