Kolumna / Dr. Bogomir Kovač: Odpiranje front

Sto dni vlade je v običajni politični kulturi prvi mejnik vrednotenja novega politično-ekonomskega vodenja države. Na eni strani razkriva zastavitev njenih oblastnih namer, na drugi predpostavlja obdobje političnega premirja med koalicijo in opozicijo ob prevzemanju nove oblasti. Vladajoča večina ne sme zlorabljati svoje politične moči, opozicija pa naj bi ji omogočila normalen začetek dela. Toda dogodki po volitvah 2026 so učbeniški primer politične polarizacije, neizprosnega boja za utrditev oblasti, zunaj zapovedanih pravil politične kulture. Rezultat je znan. Politična desnica je teh sto dni doživela kot del krščanskega vstajenja nove republike, levi del političnega prostora kot pričakovano nočno moro janšizma. Drugi vmesni sredinski državljani mirijo sebe in druge, da bodo po petintridesetih letih raznobarvnih političnih norosti te države preživeli tudi to. Ekonomska smer nove administracije je po stotih dneh polna samoprevar, politične namere so veliko jasnejše, toda vsaj za zdaj težje uresničljive. Pri Janševih nikoli ne gre za običajno menjavo oblasti, temveč za vedno nove poskuse celovite demontaže obstoječih družbenih struktur. Revolucionarni zanos slovenske desnice je tu primerljiv s komunističnimi časi in manirami. Posledice pa tudi.

Javnomnenjske raziskave po stotih dneh četrte vlade Janeza Janše kažejo na izrazito politično polarizacijo in nizke začetne ocene. Povprečna ocena vlade je 2,7 od šolskih pet, polovica vprašanih je nezadovoljna z njo, dobra četrtina jo navijaško podpira. Odziv javnosti je racionalen in pričakovan. Vlada poudarja tradicionalne krščanske vrednote, nacionalizem in slovensko suverenost nasproti grešnemu liberalizmu, kozmopolitizmu in multilateralizmu. Toda na srečo se slovenski kulturni boji odvijajo v okviru šibkih koalicij, brez potrebne ustavne in absolutne parlamentarne večine. Zgodovinska dediščina druge svetovne vojne in povojnih pobojev mladih ne prepriča, osamosvojitvena epopeja pa je bila prekratka za vplivnejšo mitologijo njenih junakov. Slovenija je hkrati veliko bolj sekularizirana, zato vpliv cerkve ni tako usoden. Predvsem pa je civilna družba v prevladujočih urbanih okoljih s svojo kreativnostjo sposobna mobilizirati državljane. Tudi zato je populizem v Sloveniji za zdaj uspešnejši na levi kot na desni strani.

V stotih dneh je koalicija zavozila velik del svoje legitimnosti s povolilnimi parlamentarnimi kupčijami, z nastavitvijo Stevanovića, pa z omnibusnim interventnim zakonom še pred nastopom vlade. Sledila sta običajni kadrovski »blitzkrieg« ob večno nedorečenem sistemu korporativnega upravljanja v državnih podjetjih in zavodih ter hiter sprejem vladnih ukrepov in interventnih zakonov z ideološko jasno usmerjenimi

sistemskimi spremembami. Odpiranje front na domala vseh družbenih podsistemih in stopnjevanje institucionalnega in političnega kaosa sta večna stalnica Janševih mandatov. Prvih sto dni to dodobra potrjuje.

Toda že od prvega Janševega mandata dalje je tovrsten zaplet na dlani. Kako izpeljati radikalne družbene reforme nove republike na finančno vzdržen način? Tokrat se je zapriseženi ekonomiki ponudbe z želenimi davčnimi rezi pridružil keynesijansko napihnjen rebalans proračuna. Šircljeva zamisel o zamejevanju prihodkov in ne proračunskih izdatkov je račun brez krčmarja. Državnih izdatkov politično ne morete zlahka zniževati, s prihodki pa ekonomsko pomete vsak ciklični obrat. Povečanje izdatkov je usmerjeno v pokritje političnih projektov sedanje vlade, toda v ozadju so tudi zaveze stare. Oboje je fiskalno in razvojno nevzdržno na kratek srednji in tudi dolgi rok. Fiskalna kriza je brez seštevanja finančnih učinkov nesojenega interventnega zakona neizbežna, kar opozarjajo stroka, vodstvo ZZZS in SPIZ. Predsednik fiskalnega sveta je z njemu lastno eleganco pred dnevi pojasnil, da gospodarska rast lahko ekonomski račun vladnih namer zmanjša, ne more pa ga poplačati namesto nas. Vladno upanje na ekonomski obrat, ko bo davčna razbremenitev samodejno sprožila investicijski ciklus in rast, spada v oslovske klopi ekonomskih šol. Napovedana racionalizacija javne uprave in prerazporeditev četrtine zaposlenih iz administracije na deficitarna delovna mesta v gospodarstvo sta med temi neumnostmi. Celovita debirokratizacija, sistemske reforme in razvojni obrat h konkurenčnosti so za zdaj za Logarja in druge nerešljiva uganka. In tu se zgodba tudi konča.

Ekonomska politika Janševe vlade populistično ponuja za vsakega nekaj. Golobova senčna vlada želi to drobnjakarsko logiko obrniti v bolj strateške alternativne rešitve. Toda Golobu ni uspelo premagati lastne politične razdrobljenosti in to je nova potrditev politične nezrelosti slovenske levice. Kako naj prepričajo volivce, da so sposobni vladati v novi koaliciji, če ne zmorejo sodelovati niti v opoziciji. Razdružena levica proti disciplinirani politični desnici preprosto ni verodostojen Janšev nasprotnik, še manj kredibilen nosilec alternativ. Šestčlanska Golobova ministrska ekipa je vlado že izgubila, novo bo torej težko dobila.

Prvih sto dni nove politične oblasti ne z leve ne z desne ne vzbuja optimizma. Zaznamujejo jo krhkost slovenske demokracije, nevarno oženje kozmopolitskega duha in ekonomsko zaostajanje za možnostmi in pričakovanji. V politični metafiziki Janševe »božje ekonomije« čudežev ni pričakovati.