Intervju / »Politična igra z užitkom je nevarna igra. Hitro se lahko konča v plamenih in truplih.«

Občutek, da živimo v času nenehne krize, je postal skoraj samoumeven. Manj samoumevno pa je, kaj s tem občutkom sploh početi: kako misliti svet, v katerem se stare politične gotovosti krušijo, nove pa se še niso zares izoblikovale? In kako je mogoče, da o podnebnem zlomu, vojnah, neenakosti in razgradnji demokratičnih institucij vemo več kot kadarkoli prej, pa se zdi, da nas prav ta vednost vse manj zmore premakniti? O teh zagatah smo se na začetku meseca pogovarjali z dr. Alenko Zupančič – mednarodno uveljavljeno filozofinjo, predstavnico famozne »trojke« slovenske lacanovske šole, raziskovalko in znanstveno svetnico na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU ter profesorico na European Graduate School v Švici –, ki s svojimi deli že desetletja ponuja orodja za razumevanje prav takšnih navideznih protislovij.

V knjigi Disavowal pišete o tem, kako lahko res veliko vemo, podatki in informacije so nam na dosegu roke kot še nikoli prej, a imamo kljub temu pogosto težavo iz tega potegniti kakšne politične posledice. To se zdi eden ključnih problemov našega časa.

Pojem oziroma mehanizem »utajitve« (disavowal) je še nekoliko zanimivejši. Ne gre namreč samo za to, da iz nečesa, kar vemo, ne potegnemo ustreznih konsekvenc. Gre prej za to, da kljub vednosti o nasprotnem še naprej verjamemo drugačni zgodbi. Poudarek je na tem verovanju, in vprašanje je, kaj ga vzdržuje.

Kaj torej?

Freud je na tem mestu izpostavil vlogo fetiša: potrebujemo fetiš, ki za nas še naprej verjame tisto, kar je v nasprotju z našo povsem zavestno in izraženo vednostjo. Žižek je že pred časom dal lep primer takšnega delovanja fetiša. Gre za zgodbo o moškem, čigar ženi so ugotovili agresivnega raka in ki je kmalu zatem umrla: mož je njeno smrt preživel neprizadeto, sposoben hladno govoriti o travmatičnih zadnjih trenutkih z njo – a kako? Je bil nekakšna brezčutna pošast? Kmalu so njegovi prijatelji opazili, da je, kadar je govoril o pokojni ženi, vedno v rokah držal hrčka – njenega ljubljenčka, ki je zdaj postal njegov fetiš, utelešena utajitev njene smrti. Ko je nekaj mesecev pozneje hrček poginil, se je moški zlomil in so ga morali za daljše obdobje hospitalizirati.

Vprašanje je skratka, kaj so naši »hrčki«, ki nam omogočajo, da vse vemo, a nas ta vednost nekako ne prizadene, kot da se nas zares ne tiče. Teza moje knjige je, da to nikakor ni samo individualni psihološki pojav in da družba in družbenoekonomski odnosi še kako aktivno sodelujejo v proizvodnji tovrstnih fetišev in podpirajo »fetišistične utajitve«. Fetiš tudi ni nujno stvar, objekt, lahko je določen ritual, navada.

V bistvu ste naredili korak naprej od Mannonijeve klasične formule utajitve – »saj vem, pa vendar«. Pravite, da danes pogosto vlogo fetiša izpolnjuje prav razglašanje dejstva, da nekaj zelo dobro vemo.

Drži, pomembno je, da »pofočkamo« svojo vednost, če naj tako rečem. Skratka, ne samo, da vemo eno, a s pomočjo fetiša še naprej verjamemo nasprotno, ampak nam samo javno oznanjanje, da nekaj »zelo dobro vemo«, lahko služi kot fetiš, ki nas varuje pred natanko to vednostjo. V nasprotju z neposrednim zanikanjem, ki je na primer na delu v teorijah zarote, je utajitev mnogo bolj prisotna v tako imenovanem racionalnem mainstreamu, ki se »zaveda« vseh problemov, ampak še naprej deluje skozi vzdrževanje statusa quo.

Ali to pomeni, da lahko tudi nenehno razkrivanje in ozaveščanje postaneta način neukrepanja? Kot da nam že to, da smo problem prepoznali, daje občutek, da smo nekaj naredili.

Prav v to smer gre teza, da samo oznanjanje, razglašanje vednosti lahko deluje kot deaktivacija, nevtralizacija realnega, ki ga nosi ta vednost. Kar izpostavljate v vašem vprašanju, je zelo res: danes je pogosto dovolj, da »pofočkam« svojo vednost v svojem socialnem krogu in dam vedeti, da »vem« – in s tem je stvar opravljena. A tudi sicer »zavedanje« ni dovolj.

V nasprotju z nekaterimi preprostimi predstavami o psihoanalizi, češ da je dovolj, da travmatične in potlačene stvari ozavestimo, pa bodo simptomi izginili, je Freud zelo hitro spoznal, da to niti približno ni tako. Da potlačitev in z njo povezani simptomi lahko vztrajajo, tudi ko o nečem povsem zavestno govorimo. Zato analitični proces ni enostavno ozaveščanje potlačenega, razkrivanje prikritega in vlečenje temnih skrivnosti na dan, ampak je predvsem delo: pogosto dolgotrajno delo, skozi katero premikamo in spreminjamo načine, kako naše nezavedno verovanje objektivno obstaja »tam zunaj«, v našem razmerju do drugih, v simbolnih ritualih in avtomatizmih, ne nazadnje v družbenih institucijah.

Ozavestiti nekaj še ne pomeni odpraviti simptoma. In javno prepoznati in obsoditi problem še ne pomeni spremeniti družbene prakse. Pa vendar, najbrž pri vseh ne gre zgolj za to, da bi se zadovoljili z občutkom, da so na »pravi strani«. Marsikdo verjetno povsem realno čuti, da nima vzvodov, s katerimi bi lahko karkoli zares spremenil.

Natanko to se m želela poudariti v naslednjem koraku. Kajti tudi nemoč, da bi kaj resnično spremenili na družbeni ravni, je zelo realna in obstaja »tam zunaj«, ni samo v naših glavah. Ni tako enostavno »res kaj storiti«. In morda je prav ta frustracija, ta občutek nemoči – bolj kot ta ali oni travmatični dogodek – dandanes konstantni vir travme in motor utajitve. Razlog, da najdemo uteho vsaj v tem, da se pravilno »pofočkamo«.

Avtoritarna desnica je vselej v tesni navezi s kapitalom, ki mu čisti teren in skrbi, da vidimo vse drugo kot pa dejanski problem, ki nas veliko bolj realno ogroža.

Podnebne spremembe so očiten primer opisanega. Vidite podoben mehanizem tudi pri vojnah, stopnjevanju neenakosti, vzponu avtoritarne desnice?

Podnebne spremembe so resnično kronski primer, tudi zato, ker kažejo vso razsežnost težave, zaradi katere mehanizem utajitve postane tako dobrodošel in priročen. Omenili ste vojne. Paradoksno – in to mislim brez vsakega cinizma – je ljudi lažje prepričati, da žrtvujejo življenje v tem ali onem spopadu, izrednih razmerah, kot pa jih prepričati, da malo bolj konsekventno spremenijo vsakdanje navade in rituale. Ukrepanje vpričo podnebnih sprememb ne bi zahtevalo človeških žrtev, zlasti če bi upoštevali tako imenovano podnebno pravičnost. Ne bi nam bilo treba umreti, bi pa morali spremeniti marsikaj na čisto vsakdanji ravni, se odreči nekaterim rečem, ki so zdaj samoumevne. Ne samo individualno, ampak kolektivno, koordinirano, a vendarle na konkretni vsakdanji ravni. In to je očitno precej težje kot določene, ideološko primerno uokvirjene, velike, ultimativne »Žrtve«.

Naša spontana inertnost seveda najde močnega zaveznika v pogonu kapitala, katerega osrednja kategorija sta rast in profit, ki je načelno sovražen do državnega in meddržavnega reguliranja in omejitev – razen ko gre za protekcionizem. Potem je tu še politika. Ta je seveda v veliki meri v službi kapitala, ni pa nedovzetna za jasno izražene zahteve javnosti, saj potrebuje podporo na volitvah. Če bi javnost glasno in množično zahtevala ukrepanje glede podnebnih sprememb (a ga za zdaj ne, to praviloma prepušča »aktivistom«), bi se politika znašla v precepu med to zahtevo in kapitalom. Zato zlasti desni politiki vnaprej uporabijo taktike zanikanja človeško povzročenih podnebnih sprememb in raje govorijo o »vsemogočni naravi«, proti kateri se ne moremo boriti, lahko se ji samo prilagodimo ... Vojne pa očitno ostajajo edina politična rešitev, tudi za podnebni zlom. Zato se zdaj vsi oborožujemo.

Pri tem je vselej v ospredju seveda tudi ideološka raven. Različne politike pravzaprav tekmujejo v tem, da nas prepričajo, kaj ali kdo nas resnično in najbolj ogroža.

Tu hitro vidimo, kako kratka je naša domišljija, vsem teorijam zarote navkljub. Migranti, LGBT+ ali pa – kot je nedavno poudaril Goran Lukić – davki, javni uslužbenci in socialni transferji so zdaj na veliko portretirani kot tisto, kar nas resnično in najbolj ogroža. To je smešno, in prav zato je tako resno! Vzpon avtoritarne desnice, ki ste ga tudi omenili, se umešča prav sem. Vselej, ampak čisto vselej je v tesni navezi s kapitalom, ki mu čisti teren, odpira vrata in skrbi, da vidimo in pograbimo vse drugo kot pa dejanski problem, ki nas veliko bolj realno ogroža. S tem nikakor ne pravim, da liberalna stran ni nosilec kapitalskih interesov, ampak skrajna desnica se aktivira takrat, ko so potrebni še posebej drastični, brutalni, brezsramni ukrepi. To se je zgodovinsko pokazalo že ob prvem vzponu fašizma in nacizma.

Najbrž ni naključje, da je desna koalicija razpisala tri posvetovalne referendume, ki zadevajo prav tujce, prejemnike socialne podpore in seveda javno radiotelevizijo.

Ne, ni naključje. Kakor tudi ni naključje, da je socialni stampedo začela s tako imenovanim interventnim zakonom, ki kar povprek in rokohitrsko posega na cel kup področij, na katerih bomo čutili zelo zelo konkretne posledice. Pri tem »razvojnem zakonu«, kot ga imenujejo, gre za »razvoj« v čisto določeni smeri, ki jo bo velika večina ljudi občutila kot zelo drugačno od smeri, ki bi jo želeli. Tu gre za izjemno resne družbenoekonomske pretrese, ki ne bodo ostali abstraktni, ampak bodo konkretno zarezali v naše odnose, družbeno infrastrukturo pa tudi denarnice. Manko v proračunu bo realen. Trije posvetovalni referendumi, ki jih je razpisala koalicija, ko je postalo jasno, da bo interventni zakon šel na referendum, pa so natanko to, o čemer sva govorila prej. Odvračanje pozornosti od zares pravih problemov, z rušilnim interventnim zakonom vred. Pa netenje strasti in draženje, da ne rečem vzburjanje ljudi z idejami o tem, kdo vse uživa na njihov račun ali drugače kot oni.

Drek, ki se zliva z vseh strani, ustvarja indiferenco, vseenost, in odpravlja vsa običajna merila politike. namesto tega ostane eno samo merilo: užitek in poceni zabava.

Politiki tako predvsem preusmerjajo pozornost, tudi stran od lastnih političnih rabot in škandalov. Zakaj se zdi, da lahko škandal danes politiku celo okrepi podporo?

Če malo pobliže pogledate, sicer vidite, da tu obstaja neka asimetrija in da to velja skoraj izključno za desne politike, ki so v zadnjem času prevzeli vlogo velikih transgresorjev ali »prestopnikov« in borcev proti institucijam v državi, tudi če in ko so na njenem čelu. Trump je že v svojem prvem mandatu izjavljal reči, kot na primer, da lahko kadarkoli zakoraka na Peto avenijo v New Yorku in nekoga ustreli, pa ne bo izgubil nobenega volivca. A pri tem ne gre enostavno za kopičenje škandalov in škandaloznih izjav, ampak ravno za izostanek vsakega škandala.

Kako to mislite?

Vse pogosteje smo priča situacijam, ko se nekaj zgodi ali neka javna oseba nekaj izreče, in občutek imamo, da je to to, da je meja prekoračena. Da bi se tisti trenutek moralo odpreti nebo in udariti strela. Zgodi pa se nič. Saj ljudje se še vedno zgražamo, ampak v tem smo čisto nemočni; simbolni okvir, iz katerega bi udarila strela, je že zdavnaj razpadel. In to izkoriščajo prav najbolj brezobzirni politiki, ki imajo hkrati polna usta tradicionalnih in sploh vsakršnih vrednot. So veliko bolj brez sramu kot levica.

Naša civilizacija naj bi bila ogrožena zaradi vpadov ne-vem-kakšnih barbarov. Ampak oprostite, če lahko izraelski minister za državno varnost (Itamar Ben-Gvir, op. a.) javno izjavi, da »bi morali vsako noč ubiti 30 do 40 ljudi«, in ob tem poudari, da ne misli samo na tiste, ki pomenijo neposredno grožnjo, ampak da na tem ozemlju živijo ljudje, ki »niso vredni življenja«, in ni takoj katapultiran iz javnega življenja – potem je jasno samo eno: da je naša civilizacija že propadla. Oziroma, če hočete, da je njihova civilizacija že propadla. In na ta propad vseh civilizacijskih vrednot zdaj stavita naš predsednik vlade in naša zunanja politika.

To smo videli nedavno tudi pri slovenskem blokiranju skupne obsodbe EU izraelske nezakonite gradnje naselbin na Zahodnem bregu, tako imenovanega projekta E1. V Sloveniji smo tik pred državnozborskimi volitvami dobili afero Black Cube in razkritja o stikih predstavnikov zasebne izraelske obveščevalne družbe z Janezom Janšo. Tudi v tem primeru bi lahko logično pričakovali, da bo takšen politik takoj katapultiran iz politike. A je nekaj mesecev pozneje še četrtič postal predsednik vlade. Njegovih podpornikov to ni odvrnilo.

Ne preseneča toliko to, da Janševih podpornikov nič ne omaje v njihovem zaupanju vodji, bolj preseneča, da se nič ni zares zatreslo na ravni pristojnih institucij, da od tam ni udarila kakšna strela in potegnila meje, črte. Govorim o Black Cubu. To me resnično čudi, bega, in vem, da ne samo mene. Morda zato, ker se mi je zdelo, da pri nas kljub vsemu razkroju nekakšen grob institucionalni okvir še vedno nekoliko deluje. Blokiranje skupne obsodbe EU izraelske nezakonite gradnje naselbin na Zahodnem bregu pa je ... Nimam besed. To je zloraba oblasti, ki si je s kravjimi kupčijami priigrala zasilno »večino«, da v imenu Slovenije in vseh nas podpira Izrael pri izvajanju genocidne politike. In res grozljiva razlaga ni toliko ta, da s tem SDS odplačuje predvolilne usluge Black Cuba, ampak še bolj ta, da takšno genocidno politiko tudi dejansko podpira in ji je blizu.

A če ljudje politiku ostanejo zvesti tudi po razkritjih, ki bi ga morala kompromitirati, je še dovolj govoriti o lažeh in dezinformacijah? Kaj, če problem ni več samo v tem, da ljudje verjamejo neresnicam, ampak da jim postaja vseeno, kaj je res?

To, da ti postane vseeno, kaj je res, se ne zgodi kar tako ali pa zaradi neke vrojene patologije volivcev. Je ravno plod določene politike in njenih strategij. Eno je jasno izrekel Steve Bannon, ko je bil še Trumpov svetovalec: »Flood the zone with shit.« (»Zalijte prostor z drekom.«) Drek, ki se zliva z vseh strani, ustvarja indiferenco, vseenost, in odpravlja vsa običajna merila politike – verodostojnost, preverljivost, dostojanstvo in konec koncev otipljivost rezultatov. Namesto vsega tega ostane eno samo merilo: užitek in poceni zabava. Kaj je bolj zabavnega kot politik ali političarka, ki ji na glavi pristane kepa dreka? »O, kako dobro jo je zabil!« »O, glej, kako zdaj cvili, ha ha!« To je beden spektakel.

Poleg tega je tako, da se drek ne prime vseh enako. Kot rečeno: obstaja asimetrija med tem, koliko lahko kak škandal škoduje politiku levega ali (skrajno) desnega pola, ker imajo navadno drugačno razmerje do svojih volivcev. Če samo pomislimo, zaradi česa so doslej odstopali politiki in poslanci na tako imenovanem levem delu političnega spektra, se ne moremo znebiti občutka, da tu še obstaja nekaj malega tega, čemur rečemo sram, da pa je ta na drugi strani popolnoma odsoten. Če te ujamejo z roko v marmeladi, je na tej strani recept, da vanjo pomočiš še drugo roko in obe nogi, se smehljaš in trdiš, da so to samo zlobna natolcevanja.

Seveda pa demokracija ni pristala v trenutni bedi enostavno zato, ker so se pojavili ljudje à la Trump. Da lahko taki ljudje, ki vedno obstajajo, zmagajo na volitvah in pridejo na čelo države, se mora prej zgoditi marsikaj. V Ameriki na primer Demokrati nikakor niso nedolžni, ko gre za ta proces »trumpizacije«.

Omenili ste užitek. Za kakšen tip užitka gre? Ali podporniki takšnih politikov, raznih »janš«, »mahničev« in »stevanovićev«, uživajo preprosto v tem, da njihov politik sme prestopiti mejo, ki je drugi ne smejo?

Tudi za to gre, ja, a zadeve so malo bolj kompleksne. Zagotavljanje poceni užitka svojim podpornikom je nedvomno pomemben del populizma. Ekshibicionizem, ki ga na primer vidimo pri Trumpu, je zelo natančna oblika perverzije, v kateri sodelujejo trije členi. Ko si Trump privošči neprestane ekscese, norosti, provokacije, ima vselej dve publiki, in njegov trik je, kako eno ponudi v užitek drugi. Reče nekaj škandaloznega in njegovi »liberalni kritiki« se seveda odzovejo z ogorčenostjo in gnevom, bolj ali manj glasnim kričanjem. Prav to pa je tisto, kar Trump postreže v užitek svojemu taboru: »javkanje« in nemočno ogorčenje drugega političnega pola, njihovih nasprotnikov. To je Trumpovo darilo njegovim podpornikom. Ti ne uživajo toliko neposredno v njegovih ekscesih kot uživajo v učinku, ki ga ti ekscesi in njegova brezsramnost izzovejo na drugi politični strani.

Ampak ta perverzna igra ima neko mejo, ne more delovati na dolgi rok: če se realni ekonomski položaj ljudi, na čelu s podporniki Trumpa, ne samo ne izboljšuje, ampak stagnira in slabša, potem užitek v zabavi, ki jo ponuja poniževanje nasprotnikov in siceršnje Trumpove ekscesnosti, postane premalo, počasi izzveni. Oziroma ga je treba politično stopnjevati vse do neke oblike državljanske vojne ali pa vojne navzven, kjer užitek naenkrat zamenjajo pozivi k žrtvovanju. Politična igra z užitkom je nevarna igra. Kar se začne z na videz nedolžnim »ščegetanjem«, lahko hitro konča v plamenih in truplih.

Če te ujamejo z roko v marmeladi, je na desnici recept, da vanjo pomočiš še drugo roko in obe nogi, se smehljaš in trdiš, da so to samo zlobna natolcevanja.

Značilnost novih avtoritarizmov je, da jim ni treba odpravljati volitev, parlamentov ali sodišč, ampak demokracije razgrajujejo postopoma od znotraj. Kako prepoznati trenutek, ko institucije formalno še obstajajo, vendar začnejo delovati drugače?

Smo že globoko v tem procesu. Ko se je začel, ga očitno nismo prepoznali, morda to tudi ni bilo mogoče, saj ne gre za en trenutek ali en sam dogodek, tako da lahko to ugotovimo le za nazaj. A proces že nekaj časa poteka. Ne odvija se z enako hitrostjo pri vseh institucijah. Nekatere vsaj za silo še delujejo. Tudi ne gre za to, da bi morali za vsako ceno braniti vse stare institucije, potrebujemo tudi nove, drugačne in, zakaj ne, tudi bolj učinkovite, bolje organizirane. Mislim, da bi morala levica razmišljati mnogo bolj velikopotezno in predlagati, graditi nove, drugačne institucije, ne le braniti obstoječe, čeprav je tudi to izjemno pomembno.

Pa demokracijo sploh še lahko varujejo institucije, če se hkrati spreminja politična kultura, v kateri delujejo?

Kot se m rekla prej, simbolni okvir političnega delovanja dejansko razpada. To pomeni, da ne moremo več zares računati na to, da bodo zavržna ravnanja in poteze obveljali za samoumevno nedopustne. Nič ni več samoumevno nedopustno. Kaj je nedopustno in kaj ne, poskuša sproti narekovati oblast. Vleče poteze, ne, ker je to prav (ali narobe), ampak ker lahko. Institucije so v tem kontekstu izjemno pomembne zavore, kar je tudi razlog, da desnica povsod, ne le pri nas, napada institucije, spodbija njihov ugled in avtonomijo.

Politična kultura je ena od žrtev poceni političnega užitka. Pa seveda kultura nasploh. Pomislite na izraz »kulturne elite«. Te so mnogo bolj osovražene kot ekonomske elite, bogataši, h katerim pogosto spadajo tudi desni politiki, ki rohnijo proti elitam. To je zanimiva situacija. Tako imenovani kulturniki, zlasti pri nas, so vse številneje prekarci oziroma, če imajo srečo, pripadniki srednjega razreda. Nikakor niso bogataši, imajo pa – oziroma so imeli – nekaj socialnega kapitala, ugleda. In to se napada: vpliv na javno mnenje, risanje drugačnih obzorij, kot jih riše oblast.

Pa še nekaj: v register kulturnikov ne spadajo samo vrhunski umetniki, ampak vsi tako imenovani delavci v kulturi, ki pomenijo gospodarski sektor. Neverjetno je, koliko ljudi ob vseh polemikah okoli tega še vedno meša ločnico med javnim in zasebnim z ločnico med gospodarstvom in negospodarstvom. In so prepričani, da javni sektor ne spada v gospodarstvo. Ali pa, da kultura ne spada v gospodarstvo. Javni sektor – zdravstvo, šolstvo, javna uprava – namreč ni nekaj, kar stoji »zunaj« gospodarstva in ga zgolj »obremenjuje«; je sam integralni del proizvodnje in reprodukcije družbe, ustvarja delovna mesta, dviga produktivnost preostalega gospodarstva s tem, ko mu zagotavlja izobraženo, zdravo delovno silo, in tudi statistično prispeva neposredno k bruto domačemu proizvodu. Enako velja za kulturo: gledališče, založništvo, film, muzeji – vse to je delo, proizvodnja, distribucija, pogosto tudi izvoz, pomislite na turizem ali avtorske pravice, torej nedvomno gospodarska dejavnost, ne glede na to, da je deloma subvencionirana. Subvencionirani so tudi kmetijstvo in veliki deli zasebnega gospodarstva.

Se opravičujem, malo me je odneslo v digresijo ... Ampak to se mi je zdelo pomembno poudariti.

A tudi pri nasprotovanju vsem tem procesom se, če se vrneva na začetek najinega pogovora, pogosto počutimo precej nemočne. Anton Jäger govori o »hiperpolitiki« – po svetu imamo polno protestov, poskusov mobilizacije, hkrati pa slabijo organizacije, ki bi to energijo spremenile v trajno moč. Je danes problem manj pomanjkanje politične energije kot nezmožnost, da bi jo učinkovito organizirali?

Problemov je več: razpršenost, mobilizacija onstran neposrednega trenutka krize, pomanjkanje drznih idej in pa seveda organizacija. A to ni vse. Razpršenost ni nujno samo nekaj, kar izhaja iz narave protestov in protestnikov. V preteklosti se je večkrat zgodilo, da je nek kontingentni dogodek začel pomeniti skupno točko različnih bojev in jih povezal v eno fronto. Tega ni mogoče predvideti vnaprej in takšni dogodki zahtevajo tudi čut za politiko. A takšna aktivacija in »simbolno prešitje« različnih bojev vendarle predpostavlja simbolni okvir, v razmerju do katerega se sproži, tudi če gre za to, da ta okvir ravno postavlja pod vprašaj. Dokler tak okvir obstaja, obstajajo tudi nevralgične točke, ki aktivirajo latentne povezave in širšo mobilizacijo prek običajnih delitev. Če pa sam okvir razpada na fragmente in mehurčke, se to mnogo težje zgodi. »Hiperpolitika« je v tem smislu simptom, ne vzrok. Problem je tudi razmerje, antagonizem z našimi nasprotniki. Z različnimi nasprotniki ne delimo več istega sveta. Zato tudi tukaj boj pušča občutek praznega teka.

Je del problema tudi to, da nimamo zares jasne predstave o tem, kakšno družbo bi sploh radi ustvarili?

Kar sem večkrat ponovila, namreč da razpada simbolni okvir samega razmišljanja o politiki in političnem delovanju, pomeni tudi, da ni vnaprejšnjih receptov. In da bo potrebno veliko improvizacije, pri čemer bo nujno skupaj z delovanjem postaviti, priklicati v obstoj tudi simbolni okvir tega delovanja. Ta ni več vnaprej dan. Ni se več mogoče zanašati na samoumevnosti. In ja, res bi se morali vprašati, kaj sploh hočemo. Pa tudi, česa za nobeno ceno nočemo. Družbena omrežja pregorevajo od strastnih debat. Tudi umetna inteligenca nedvomno postaja nov politični oziroma političnoekonomski dejavnik. Ob vsem tem bi morali vsekakor stopiti korak vstran in opraviti kakšen premislek.

Kaj bi bilo v takšnih razmerah resnično politično dejanje? Oziroma če za zaključek dovolite »vprašanje za milijon dolarjev«: kako prepoznati trenutek, ko se lahko odpre možnost nečesa novega?

Če s tem velikim vprašanjem mislite resno, mi boste dovolili malo daljši in širši »filozofski« odgovor.

Ne moremo več zares računati na to, da bodo zavržna ravnanja in poteze obveljali za samoumevno nedopustne. nič ni več samoumevno nedopustno.

Izvolite, prosim.

Začela bi pri koncu: kako torej prepoznati trenutek, ko se odpre možnost nečesa novega? Mislim, da globalno gledano prav zdaj živimo v takem trenutku. Porušil se je tako imenovani stari svetovni red, lahko tudi rečemo, da se je porušil obstoječi status quo, in to samo po sebi ni nujno slabo. Ne jamči pa ničesar in za zdaj ustvarja večinoma kaos. Ne končuje se zgolj neka geopolitična ureditev, temveč tudi simbolne koordinate, zaradi katerih se je ta ureditev zdela naravna in samoumevna. Prav zato je sedanji trenutek tako nevaren in nepredvidljiv. Prihodnost ni vnaprej začrtana, njene koordinate so, lahko bi rekli, ponovno predmet boja. Zato bi morali najprej zavrniti mantro, da se moramo, ker se stari svetovni red končuje, preprosto »prilagoditi novi realnosti«. Počakajmo malo – čemu pravzaprav naj bi se prilagajali?

Seveda »tam zunaj« obstajajo stvari, obstaja »realnost«. Vendar ta realnost ne tvori neke niti približno homogene celote. Je notranje protislovna, heterogena in razdrobljena na množico medsebojno izključujočih se »mikrorealnosti«. Prav zato je tako kaotična in brez skupnega simbolnega okvira. V tem smislu je »nova realnost« prav to, da realnosti ni več niti v tistem ideološkem pomenu, ki je pred časom še obstajal.

Na poziv, naj se vendarle »zbudimo« in soočimo z novo realnostjo, bi zato odgovorila: ne moremo se zbuditi, ker smo, kot bi rekel moj kolega Peter Klepec, v nočni mori. Bistvo nočne more pa ni samo v tem, da se v njej dogajajo strašne stvari, temveč predvsem v tem, da se iz nje ravno ne moremo prebuditi in pobegniti v realnost. In izraza »nočna mora« tu ne uporabljam zgolj metaforično. Nemožnost izhoda, ki jo čutimo, je zelo realna, morda realnejša od naših občasnih »prebujenj«.

Kaj nam potemtakem sploh preostane?

Namesto da se poskušamo zbuditi ali prilagoditi »novi realnosti«, za začetek sprejmimo, da je ta nočna mora dejansko naša edina realnost. Da je to to. Pika. Ostane vprašanje: kateri njen del bomo naselili, investirali, vzeli za svojega, da nekaj zgradimo, premaknemo? In še bolj temeljno: kdo sploh smo »mi«? Ali sploh obstaja kakšen »mi«? Če naj vznikne nekakšen kolektivni subjekt, ki edini lahko kaj res spremeni, ne bo nastal iz skupnega pogleda na realnost, saj je realnost sama razdrobljena in protislovna. Prav tako ne bo nastal iz soglasja o tem, kaj se pravzaprav dogaja ali kdo je kriv. Nastane lahko samo tako, da se počasi začne vzpostavljati določen skupni praktični odnos do nečesa, kar se nam v danih razmerah kaže kot nemogoče – a hkrati absolutno nujno.