V središču / V možganih Donalda Trumpa

Ko je Amerika te dni komemorirala 25. obletnico napada na Svetovni trgovinski center, jo je komemoriral tudi Trump, a pri tem ni mogel iz svoje kože – no, iz svoje patologije. Mimogrede se je namreč – meni nič, tebi nič – razglasil za največjo žrtev 11. septembra in največjega reševalca 11. septembra.

Na komemorativni prireditvi, ki je predvsem v čast gasilcem in drugim reševalcem potekala tri dni pred 11. septembrom (potemtakem pred uradno prireditvijo, ki se je sam ni udeležil, ker mu – na srečo – niso pustili, da bi imel slavnostni govor), je rekel, da je 11. septembra 2001 ravno gradil neko veliko stavbo, zato je naslednji dan takoj vse svoje delavce – nekaj sto delavcev, ki jih je sam plačeval (ali pa raje ne) in ki so tja odšli »kot eden« – preselil v ruševine Svetovnega trgovinskega centra, kjer so »zelo dolgo in trdo delali«.

Jasno, tja, na pomoč, je šel tudi sam – in skoraj umrl!

Ko je bil tam, je eden izmed sosednjih nebotičnikov, U. S. Steel Building (zdaj One Liberty Plaza), začel na lepem srhljivo škripati, hreščati, pokati in škrtati: »Mislili smo, da se bo vse skupaj zrušilo na nas. In dva gasilca – velika, močna moža, a tudi sam nisem ravno majhen – sta me prijela pod pazduho, rekoč: Moramo stran od tu! Dobesedno dvignila sta me. In to ni kar tako. Velik sem. Dvignila sta me in začela teči z mano. Rekel sem: Fanta, saj lahko tečem sam!« Nebotičnik se ni zrušil. Trump je torej reševal, obenem pa je bil tudi žrtev.

Zakaj bi kdo lagal o takšnih rečeh? Kdo bi tako strašno nacionalno tragedijo onečastil s takšnimi izmišljotinami? Nihče. Razen Trumpa.

Težava je kakopak le v tem, da si je to izmislil. Oboje. To, da je reševal. In to, da je bil žrtev. Ni reševal. In ni bil žrtev. Po 11. septembru 2001 so resda poročali o takšnih in podobnih scenarijih, o stavbah, za katere so mislili, da se bodo zdaj zdaj zrušile, o lažnih preplahih, toda nobeden izmed teh scenarijev ni vključeval Trumpa – v nobeni izmed teh stavb ni bilo Trumpa. Nihče ga ni opazil. Nihče ga ni zaznal. Noben gasilec. Noben reševalec. Noben Emergency responder. In noben medij. Tudi PolitiFact ne. Pa so iskali, raziskovali, kopali. Niso ga našli.

In če bi bilo to res, če bi bil torej Trump 12. septembra 2001 res v kateri izmed tistih stavb in s stotinami svojih delavcev »dolgo in trdo delal«, potem bi to že zdavnaj izvedeli. Sam bi se s tem brezmejno hvalil. Na polno bi glorificiral svoje junaštvo. In ja, še kako bi poskrbel, da bi ga tam, v tisti škripajoči, škrtajoči stavbi, opazili. In zaznali. Dva dni po napadu se je resda pojavil pred tem, kar je ostalo od Svetovnega trgovinskega centra, toda prišel se je le fotografirat. Ni kopal. Ne oral. Neki nemški televiziji je – brezhibno počesan in v dragoceni črni obleki – rekel: »Tu imam zdajle veliko delavcev. Več kot sto in še 125 jih pride. Tako da jih bo nekaj sto. Pogumni so in to, kar delajo, je osupljivo.« O stotinah njegovih gradbenih delavcev ni bilo ne duha ne sluha.

Na tak dan, ko se vsi obnašajo blago, uvidevno in pietetno, je lahko mirno lagal, še bolj kot sicer, saj se mu ni bilo treba bati, da ga bo kdo vprašal: Pa kje so ti tvoji delavci? Jih lahko pokažeš? In povsem lahko in upravičeno bi ga vprašali – Trump je pač že tedaj veljal za lažnivca, prevaranta, manipulatorja in fabulista. A ga niso – ker je bil to poseben dan. Zakaj bi kdo lagal, da je pomagal v nesreči? Zakaj bi kdo lagal o takšnih rečeh? Zakaj bi kdo tako zlorabljal najbolj čustvene trenutke v sodobni nacionalni zgodovini? Kdo bi tako strašno nacionalno tragedijo onečastil s takšnimi izmišljotinami? Nihče! Razen Trumpa.

Richard Alles, nekdanji šef newyorških gasilcev, je rekel, da je tam preživel mesece, a da Trumpa ni videl, kaj šele, da bi ground zero čistilo stotine njegovih delavcev. »To bi bilo zapisano.« Pa ni. »Takrat je bil zasebnik. Ne vem, kakšno vlogo bi sploh lahko imel.« Na pogorišče Svetovnega trgovinskega centra nisi mogel kar priti in čistiti. Poleg tega je imel Trump na tistem gradbišču, s katerega naj bi bil pripeljal »na stotine delavcev«, le kak ducat delavcev, pravi njegov biograf Timothy O’Brien.

Nič – Trump se je brutalno zlagal. Tako kot se je brutalno zlagal, da je napad na Svetovni trgovinski center gledal v živo skozi okno Trump Towra, ki je od Svetovnega trgovinskega centra oddaljen skoraj sedem kilometrov (trdil je celo, da je osebno videl ljudi, ki so skakali iz Svetovnega trgovinskega centra, a naslednji dan je že trdil, da pozna nekoga, ki je videl »najmanj deset ljudi, ki so skočili iz 70. in 80. nadstropja«). In tako kot se je brutalno zlagal, da je 11. septembra 2001 v New Jerseyju na lastne oči videl »na tisoče in tisoče« muslimanov, ki so slavili in rajali ob rušenju Svetovnega trgovinskega centra. Ohm, in tako kot se je brutalno zlagal, da je Ilhan Omar, demokratska kongresnica muslimanskega rodu, plesala in se noro zabavala ob obletnici napada na Svetovni trgovinski center. Trump je bil povsod. Kot Zelig.

Sindrom Trumpove blaznosti

A ni se le zlagal. Sama laž je zanj vedno premalo. Zlagal se je – in ob tem za nameček še nenehno ustvarjal vtis, da se je vse to dogajalo 11. septembra, da je torej to počel 11. septembra, takoj po sesutju Svetovnega trgovinskega centra. »Še nikoli nisem videl takšne neverjetne mase jekla in žal tudi trupel in vsega, kar si lahko zamislite.« Na vsak način je hotel, da bi Američani – vsaj MAGAmeričani – v njem videli junaka 11. septembra, ki je tvegal glavo in neustrašno gledal v oči škripanju in škrtanju nebotičnika.

Kasneje je na svoji platformi Truth Social omenil, da »je bil tam, a očitno ne na dan kolapsa, ampak kmalu zatem«. Da ne bi slučajno kdo mislil, da je bil tam na dan kolapsa! A MAGAmeričani, Trumpovi privrženci in podložniki, mislijo natanko to: da je bil Trump tam! Da je reševal! In da je skoraj postal žrtev!

Trump je delal vse, da bi se prikazal kot največja žrtev 11. septembra, zato je tudi rekel, da je v Svetovnem trgovinskem centru izgubil »nekaj sto prijateljev«. No, če jih je izgubil »nekaj sto« in če je v Svetovnem trgovinskem centru umrlo okrog tri tisoč ljudi, potem jih je res izgubil veliko. Največ. Nihče ni v Svetovnem trgovinskem centru izgubil več prijateljev kot Trump. Amazing! Trump je rekorder tudi v tragičnosti in izgubi prijateljev. Ja, božja previdnost vedno poskrbi, da je Trump vselej in zmeraj in venomer v središču zgodovine.

Nihče ni v Svetovnem trgovinskem centru izgubil več prijateljev kot Trump. Trump je rekorder tudi v tragičnosti in izgubi prijateljev.

Trump je torej lagal o tem, kaj je počel v »postresničnih« dneh po zrušenju Svetovnega trgovinskega centra, a dobro vemo, kaj je počel tiste dni: takoj po tem, ko se je zrušil Svetovni trgovinski center, najvišji manhattanski nebotičnik, je oznanil, da je zdaj najvišja manhattanska stavba njegova – tista na Wall Streetu 40, znana kot Trump Building. »Doslej je veljala za drugo najvišjo – zdaj pa je najvišja,« se je hvalil.

Sredi nacionalne tragedije – ko je bila Amerika v šoku, potrta, prestrašena in zgrožena, sredi žalovanja, in ko so iz ruševin vlekli trupla – se je važil, da je zdaj lastnik najvišje stolpnice na Manhattnu! Kot da so Svetovni trgovinski center zrušili, da bi lahko zmagala

Trumpova stolpnica – in postala amazing rekorderka. Ni kaj, ob vseh teorijah o napadu na Svetovni trgovinski center, ki jih poslušamo (bila je CIA!, ne, globoka država!, ne, iluminati!, ne, Izrael!, ne šlo je za »inside job«, za »nadzorovano demoliranje«!), že kar res pogrešamo teorijo o tem, da je napad na Svetovni trgovinski center zrežiral Trump, da bi njegova stolpnica že končno postala najvišja.

A tudi to ni bilo res – stolpnica na Pine Streetu 70, alias American International Building, je bila tedaj višja.

Recimo, da ste Trumpov privrženec, njegov podložnik, fen, da ste vanj zaljubljeni, pa potem na odprti sceni vidite, da vas vara – da se dejstva bijejo s tem, kar govori. To vas spomni na prigodo iz Stendhalove slovite knjige O ljubezni. Ljubimec je gospodično Sommery zasačil in flagranti, sredi spolnega odnosa z drugim moškim, toda gospodična je to vztrajno zanikovala, kar je ljubimca osupnilo, saj je to videl na lastne oči, nakar je gospodična odvrnila: »Ah, jasno mi je, da me ne ljubite več; bolj verjamete temu, kar vidite, kot pa temu, kar vam jaz rečem.« Natanko to Trump ves čas govori svojim številnim »ljubimcem«. Pa ja ne boste verjeli temu, kar vidite!? Raje verjemite temu, kar vam jaz rečem!

In počnejo natanko to: verjamejo temu, kar jim reče, ne pa temu, kar vidijo. In bolj ko verjamejo le še temu, kar jim reče, bolj tudi vidijo le še to, kar jim reče, da morajo videti. In bolj ko vidijo le še to, kar jim reče, da morajo videti, bolj Trumpovim kritikom in nasprotnikom očitajo, da jih muči sindrom Trumpove blaznosti (Trump derangement syndrome, alias TDS), da so torej zaradi sovraštva do njega tako slepi in zblojeni, da imajo povsem napačno percepcijo realnosti. In bolj ko Trumpovim kritikom in nasprotnikom očitajo, da jih muči sindrom Trumpove blaznosti, bolj delujejo kot sekta (napad nanj je napad nanje!). In bolj ko delujejo kot sekta, bolj sindrom Trumpove blaznosti ne deluje le kot opis njihove izgube stika z realnostjo, ampak tudi kot opis blazne realnosti, realnosti blaznosti, »velike Amerike«, v kateri hočejo živeti. Sindrom Trumpove blaznosti, ki so ga očitali njegovim nasprotnikom, je postal opis psihoze, v katero hočejo preseliti vse, celotno Ameriko, jasno, brez vseh tistih, ki jih sovražijo in prezirajo. Zato jim je povsem vseeno, kaj počne Trump – ljubijo in volijo ga, ker ubija, izganja, žali, ponižuje in jezi tiste, ki jih sovražijo in prezirajo. Migrante, skupnost LGBTIQ+, levičarje, muslimane, medije.

V Trumpu vidijo mesijo, ki jih lahko odreši vseh parazitov – trola, ki jim lahko pomaga pri veliki čistki, pri obračunu z vsemi tistimi, ki jih motijo in ki se jih hočejo znebiti. Zato vidijo le to, kar Trump hoče, da vidijo – njegove korupcije, njegovega finančnega okoriščanja s predsedniško funkcijo, njegove zavožene vojne z Iranom, njegove katastrofalne ekonomske politike, njegovega plavšanja z elitami ne vidijo, ampak mu še vedno verjamejo, da so tako socialno ponižani, zapuščeni, odrinjeni in osamljeni zaradi parazitov (tujcev, migrantov, levičarjev ipd.), ki živijo na njihov račun in ki jih bo Trump izgnal, počistil, odstranil. »Morali bi jih ustreliti!« Kongresne volitve bi lahko to desničarsko idilo porušile. Če demokrati osvojijo oba domova kongresa, senat in predstavniški dom, potem Trump ne bo imel le zavezanih rok, saj bodo lahko demokrati blokirali vsako njegovo potezo, ampak bo morda tudi padel – stvari, zaradi katerih lahko proti njemu vložijo ustavno obtožbo (impeachment), namreč kar mrgoli. Njegova korupcija – njegovo okoriščanje s predsedniško funkcijo – je tako očitna, da lahko pristane tudi v ječi.

Zato kongres pod nobenim pogojem ne sme pasti v roke demokratom. In zato Trump dela vse, da se to ne bi zgodilo. Zato laže, fabricira, laže, fabulira, laže. Zato se tako napihuje, hočem reči – zato se tako heroizira. Zato nastopa kot junak 11. septembra. Kot ta, ki je Ameriko reševal – in ki je komaj preživel. In kot ta, ki je 11. septembra največ izgubil. Največ prijateljev.

Da kongres ne bi padel v roke demokratom, je na predvolilni konvenciji republikanske stranke, ki je potekala v napol prazni »Dončićevi« dallaški areni (številni republikanski kandidati, ki hočejo ohraniti verodostojnost, so se z odsotnostjo distancirali od firerja), v kateri je v dveh dneh dvakrat ponovil isti govor, slavnostno obljubil, da bo – če republikanci ohranijo večino v obeh domovih kongresa – vsakemu polnoletnemu Američanu nakazal pet tisoč dolarjev. Kar je razglasil za »dividendo«, do katere pa so polnoletni Američani upravičeni le, če na kongresnih volitvah zmagajo republikanci. »Ljubimo naše odrasle. Čas je, da poskrbimo za naše odrasle.« Prav res – le zakaj bi skrbeli za otroke? Otroci ne volijo.

Volite republikance, pa dobite pet tisoč dolarjev! Je to poskus podkupovanja? Absolutno. Je to korupcija? Totalno. In to na odprti sceni.

Da kongres ne bi padel v roke demokratom, povsod, kjer se le da, agresivno podžiga islamofobijo, to pa počnejo tudi njegovi sledniki, kot je recimo nekdanji newyorški župan Giuliani, ki je hotel, da sedanjemu newyorškemu županu Zohranu Mamdaniju prepovejo udeležbo na komemoraciji ob 25. obletnici napada na Ameriko, ali Donald Trump Jr., ki je oznanil, da je treba komuniste ustaviti, ker hočejo ameriška mesta preleviti v »distopični pekel«, ali pa razvpiti teksaški senator Ted Cruz, ki je oznanil, da imajo republikanci dva velika sovražnika, »komuniste« in »islamiste« (»rdeče-zeleno alianso«), ki jim je skupno to, da »sovražijo kristjane, Jude, kapitalizem, ustavo in Ameriko«. In ko je Cruz na nekem predvolilnem shodu našteval imena demokratskih »komunistov« in »islamistov« (Mamdanija, Abdula El-Sayeda, Jamesa Talarica ipd.), so MAGAmeričani pri vsakem imenu kriknili:

»Morali bi jih ustreliti!«

Da kongres ne bi padel v roke demokratom, tudi sam Trump, ki volivce poziva, naj si na novembrskih volitvah dopovedujejo, da je na glasovnicah tudi njegovo ime (in ki trdi, da je bil doslej izvoljen že trikrat), nenehno svari pred komunistično grožnjo in ponavlja, da prva svetovna vojna, druga svetovna vojna in Pearl Harbor niso nič v primerjavi z nevarnostjo, kakršno pomenijo komunisti, kot je recimo newyorški župan Mamdani, Američanom irskega rodu, in teh ni malo, se skuša prikupiti s pozivi k unifikaciji Irske, Ontarijsko jezero (Lake Ontario) je preimenoval v Ameriško jezero (Lake America), Iran – v tej »večni« vojni – premaga že kar vsak dan (in to dokončno, pompozno, kolosalno, amazing, tako da je le vprašanje, kaj bo oktobra, ko je navadno čas za veliko predvolilno presenečenje, »oktobrsko presenečenje«), histerično udriha po transspolnih športnikih, republikance sili v groteskne prisege (»Največjemu ameriškemu predsedniku, ki nas tako ljubi, da komaj diha, prisegam, da bom na volišča pripeljal svoje prijatelje in družino«), televizijski mreži ABC pa je njegov FCC – Federal Communications Commission (Zvezna komisija za komunikacije) – zagrozil z drastičnimi sankcijami, če predvaja intervju z demokratskim teksaškim kandidatom za senat Jamesom Talaricom, ki ga je Jimmy Kimmel opravil za svoj nočni šov. Kimmel tega intervjuja potem res ni predvajal v svojem šovu Jimmy Kimmel Live!, ampak ga je – zaradi spoštovanja do lokalnih televizijskih postaj, podružnic mreže ABC, nad katerimi bi se znesel Trumpov FCC – predvajal na svojem kanalu na YouTubu, kjer pa si ga je že v prvih 24 urah ogledalo več kot pet milijonov ljudi.

Kar je zelo, zelo slaba novica za Trumpa in republikance, tem bolj, ker je to že povsem jasen in zanesljiv kazalnik, da bo Talarico demokratom prinesel veliko zmago – enega izmed dveh teksaških sedežev v senatu. To je bilo še pred kratkim nepredstavljivo. Če bi republikanci izgubili Teksas (Ken Paxton, Talaricov protikandidat, velja za povsem skorumpiranega, utaplja se v škandalih, javne funkcije so ga »čudežno« prelevile v multimilijonarja), bi bil to znak, da izgubljajo Ameriko – in da Trump izgublja tla pod nogami.

Če demokrati osvojijo oba domova kongresa, senat in predstavniški dom, potem Trump ne bo imel le zavezanih rok.

Že zdaj jih izgublja – nekatere sondaže kažejo, da ga podpira le še 33 odstotkov Američanov. Nič čudnega: življenjski stroški, cene goriva, elektrike in hrane, hipotekarne obrestne mere ter inflacija rastejo, rastejo in rastejo. Trump, ki je, kot kažejo sondaže, izgubil generacijo Z, pa tudi tiste, ki so skeptični do umetne inteligence, izraelskega nasilja in Jeffreyja Epsteina, ne trzne: še naprej se vojskuje z Iranom, pa čeravno ve, da je zaradi te vojne vse dražje. Toda na vsak način in za vsako ceno hoče dobiti to vojno. To je prava stvar! Pokazati hoče, da je pravi moški. Junak! Zmagovalec! Kakšni življenjski stroški neki! Kakšna cena bencina in hrane! Koga to briga! To je za mevže! Vojna je zanj pomembnejša od blaginje ljudi. »Ne razmišljam o finančnem položaju Američanov. Ne razmišljam o nikomer.« Zapomnijo si te po vojni, ne pa po cenah goriva in hrane. In če bo že ravno treba, bo itak rekel, da so jajca cenejša, kot so bila pod Bidnom in Obamo – in njegovi feni bodo verjeli temu, kar reče, ne pa temu, kar vidijo.

Trump, ki je rekel, da ljubi inflacijo, je utelešenje neoliberalne sebičnosti, patološkega narcizma in ničelne stopnje empatije, a ni eksces niti anomalija, ampak stresni test in obenem napoved časov, ki prihajajo, napoved obscenih, primitivnih, lažnivih politikov, ki so že tu, napoved dobe, ko bodo izvoljeni le še sociopati in psihopati, le še fašistoidni troli.

Ljudje bodo čedalje bolj frustrirani, zapuščeni, osamljeni in odrinjeni – in hoteli bodo nekoga, ki jih bo maščeval. Nekoga, ki bo odstranil parazite.