V središču / Zakaj Alternativa za Nemčijo? Zaradi občutka.

Meni, da včasih mora malo zarožljati. V Berlinu so vsi na pol otopeli in tako res ne gre več naprej. In v nedeljo, 6. septembra, je na volitvah dejansko zarožljalo.

Peter Rattensperger, 78-letni upokojenec, je zadovoljno sedel pred azijsko okrepčevalnico zraven trga v Bitterfeld-Wolfnu, saj je na volitvah končno povedal svoje. Glas je oddal za Alternativo za Nemčijo. V 28. okrožju, v katero spada mesto, jo je podprlo 48,9 odstotka volivcev.

Priznal je, da mu v kabini ni bilo lahko. Sedel je z listom, na katerem je bil natisnjen dolg seznam strank, in razmišljal.

Ne, pri AfD, tako imenovanih modrih, ni naredil križca iz prepričanja. Od nekdaj je volil Krščanskodemokratsko unijo, sploh po združitvi Nemčije, ki jo imenuje prevrat, saj so si morali Vzhodni Nemci demokracijo sami izboriti.

Zakaj torej zdaj AfD? »Predvsem zaradi občutka.« Čuti namreč distanco, kot bi politiki govorili čisto drug jezik, kot bi se besed naučili na pamet in jih vadili pred ogledalom. Kancler Friedrich Merz govori o reformah, v mislih pa ima v resnici sveženj varčevalnih ukrepov. In kakšne vendar govori, na primer v zvezi z AfD, da jo bo zdesetkal in podobno. Ne, tega tipa Rattensperger ne more več prenašati, zdi se mu tudi vzvišen, obnaša se, kot da je nekaj več.

Razočaranje volivcev AfD zaradi vse višjih cen hrane in astronomskih najemnin je upravičeno.

Volivec je nepredvidljivo bitje: zvesti konservativni volivec CDU se je zaradi Merza zatekel k AfD. Kot kaže raziskava javnega mnenja Infratest dimap, kar 67 odstotkov nekdanjih volivcev krščanske stranke v Saški - Anhaltu meni, da si je zvezna vlada zaslužila rumeni karton.

Rattensperger je poudaril, da neizpodbitno nasprotuje skrajnim desni-

čarjem oziroma nacistom. Nemška demokracija je po njegovem mnenju najboljša na svetu in ne bi rad ostal brez nje. Poleg tega obstaja še zvezna raven. Če bi se v Saški - Anhaltu zatikalo z vlado AfD, bi posredoval Berlin. Odločno je dodal, da na zveznih volitvah ne bi obkrožil te stranke.

Eisleben, 60 kilometrov zahodneje, tik pred Harzem, rojstnim krajem Martina Luthra. V tem volilnem okrožju, to je 30. okrožje, je AfD zbrala kar 53,4 odstotka glasov. Waltraud Spetzler je stala pred vhodom v blok in se z eno roko opirala na poštni nabiralnik, v drugi pa držala povodec, na katerem je bila privezana njena psička Maggy. Le pol metra levo se je skozi okno z orhidejami na polici nagnila Evelyne Mühlbach, ki je prav tako govorila o poteku volitev.

Mühlbachova: »Bolje se ne bi moglo razplesti!« Spetzlerjeva: »Da, drži, zelo smo zadovoljni.« Mühlbachova je začela naštevati, kaj vse je narobe v njeni zvezni deželi: bencin, šole, pokojnine, trgovine z avtomobili, gradbenim materialom, kemična tovarna v stečaju. »Spet se razburjam,« je pripomnila, čeprav ima zaradi izida volitev veliko razlogov za veselje.

Spetzlerjeva je stara 75 let, Mühlbachova je deset let mlajša, obe sta upokojeni. Sosedi sta približno dve leti, priselili sta se nekaj dni druga za drugo, se takoj seznanili in se spoprijateljili. Vsi stanovalci se dobro razumejo.

Mühlbachova je povedala, da o AfD in Ulrichu Siegmundu, prvem kandidatu te stranke, vedno poročajo neprizanesljivo. V medijih so ga skušali prikazati v najslabši luči. Spetzlerjeva je povedala, da je CDU vedno le posnemala AfD in zaradi pomanjkanja lastnih zamisli v program vključevala njene točke.

Na vprašanje, ali ju skrbi, da tudi AfD ne bo znala ponuditi rešitev za njune težave, sta odgovorili, da tega niti ne pričakujeta, sploh pa ne takoj.

Spetzlerjeva je rekla: »Trajalo bo več let, a že zdaj živimo mirneje.« Ima boljši občutek, bolj optimistično zre v prihodnost. Alternativo za Nemčijo voli, odkar ta obstaja. »Vedno sem rada poslušala njene člane, so edini, ki govorijo razumljivo in naravnost.« Po besedah Mühlbachove je tema skrajnega desničarstva največja traparija in laž. V nedeljo ob 18.00 je izključila mobilnik, ker ni želela, da bi jo kdo motil med gledanjem televizije, ko je spremljala poročanje o volitvah. Sin jo je poklical pozneje, zmago je proslavil s kozarčkom žganja.

Obisk pri Samu, 35-letnem Sircu, ki je pred približno desetletjem pobegnil iz domovine. Zdaj živi na severu Magdeburga, kjer so veliki nasadi. V desetem volilnem okrožju je AfD z 38,8 odstotka glasov najpomembnejša politična sila. Takšen izid ga je presenetil, je priznal mož, ki ni želel, da objavimo njegovo pravo ime in priimek. Sin ga je naslednje jutro povprašal po izidih, pa mu je odgovoril: »Ne beli si glave s tem.« Na volilno nedeljo, nekaj ur pred prvim štetjem, je še upal, da ne bo tako hudo. Sedel je pred nasadom s še dvema sirskima beguncema in pripomnil: »Če bo zmagala AfD, bom leto dni spremljal dogajanje in se nato odločil, kako naprej.« Misliti mora predvsem na sina in kako se bo ta počutil, na primer v šoli.

Tako kot je bilo v dnevih okrog volitev v Saški - Anhaltu običajno, so ljudje, ki so v Nemčijo prišli od drugod, najprej začeli naštevati, na katerih področjih in koliko delajo, nato pa se opravičevati, če imajo avtomobil in ker še ne govorijo dobro nemško. Torej, Sam dela na gradbišču kot vodja ekipe za betoniranje. Njegova prijatelja pa sta kuhar in skladiščnik.

Prijatelj, ki je kuhar, je povedal, da ima štiri otroke. Prvi se je rodil v Turčiji, preostali trije pa v Nemčiji. Ko so prišli domov iz šole, so pripovedovali o sošolcih, ki so jim dan po volitvah zabrusili: »Ausländer raus.« (Ven s priseljenci.) Sam je po telefonu povedal še, da so se o volitvah pogovarjali tudi v službi. Med kosilom so ga sodelavci – trije Nemci, simpatizerji AfD – povprašali, kje ima prijatelja, s katerim navadno skupaj prideta na delo. Tistega dne je bil na drugem gradbišču, Sam pa se je pošalil: »Izgnali so ga.« Vsi so se zasmejali, toda eden od nemških sodelavcev se je opravičeval, da mu ne gredo v nos zaposleni, temveč le tisti, ki poležavajo doma in čakajo na socialno podporo.

Sam je po telefonu priznal: »Da, malo nas je strah.« V ponedeljek ob 14.00 se je začela popoldanska izmena v obratu v okrožju Mansfeld-Südharz. Alternativa za Nemčijo je tam prepričala 51,9 odstotka volivcev. Skozi vrteči se križ je stopil 64-letni moški z nahrbtnikom z logotipom podjetja. Ni želel, da objavimo njegovo ime in točno delovno mesto, bil pa je pripravljen povedati, kaj si misli o volitvah in zakaj je prvič v življenju podprl AfD.

S »tistimi zgoraj« je imel v mislih predvsem politiko in ljudi, kakršen je tudi njegov sin: študirane, dobro preskrbljene prebivalce večjih mest.

V preteklosti je vedno volil krščanske ali svobodne demokrate, odvisno od volilnega programa, tokrat pa ni mogel drugače: »Nekako jim je treba pokazati, kako in kaj.« Z glasom za AfD je želel opozoriti, da se morajo druge stranke ustaviti in temeljito razmisliti, kako naprej.

Ni ponovil političnih gesel AfD ali se pridušal zaradi tujcev, prav tako ni omenjal starih strank. Med drugim je slišal, da bi AfD uvedla posebne šolske razrede za priseljence in ukinila obvezno šolanje, s čimer se nikakor ne strinja. Ne verjame, da ima stranka, za katero je oddal glas, ustrezne rešitve za sedanje težave. Njegov sin živi v zahodnem delu Nemčije in nikakor ne sme izvedeti, katero stranko je volil, ker bi mu jih pošteno napel. Kakorkoli že, tistim zgoraj se niti sanja ne več, kaj se dogaja spodaj, v življenju navadnih ljudi. Zato je treba to kolesje ustaviti in ga zagnati na novo.

S »tistimi zgoraj« je imel v mislih predvsem politiko in ljudi, kakršen je tudi njegov sin: študirane, dobro preskrbljene prebivalce večjih mest.

Takole je opisal dogajanje »spodaj«, med navadnimi ljudmi: v tovarni se »ubija« že 15 let. Dela v treh izmenah, na dan, ko se je pogovarjal z novinarji, je začel ob pol šestih zjutraj. Ponoči je spal le dobre tri ure, ker je zadnji teden delal v nočni izmeni, sledili so trije prosti dnevi, nato pa je začel v prvi izmeni – »Dopovejte to mojemu telesu.« Izmensko delo ga je stalo zakon, saj je tako delala tudi žena in sta redko ujela isto izmeno. Premalo sta se videla, komunicirala sta v glavnem prek lističev: Lahko, prosim, posesaš? Meni se ne ljubi. In tako naprej, dokler se nista razšla.

Podjetje je pred kratkim zaradi varčevanja ukinilo bonuse, dodatek za delo ob koncu tedna ter ponoči pa spomladanski dodatek. Hkrati se vse draži, od bencina in zalivk do očal. Če bi se upokojil že letos, bi dobil le 700 evrov pokojnine, za delo osem ur na dan v gastronomiji, gradbeništvu, sadjarstvu in hladilnici. Nikoli ni dobival dobre plače. Če se bo čez tri leta upokojil z vsemi izpolnjenimi pogoji, bo njegova pokojnina znašala 1100 evrov. Takšna je zajamčena pokojnina, s katero ne moreš ne živeti ne umreti, kot se je izrazil. Politiki govorijo, da bi morali delati še dlje.

Ko sta še obstajali dve Nemčiji, se je izučil za kuharja. Danes nihče več ne seklja zelenjave za dobro zelenjavno čorbo, temveč odprejo vrečko, premešajo in juha je pripravljena. To se mu zdi žalostno. Malo je pomolčal, nato pa dodal: »Ta novi svet je hecen.« Na zemljevidu, ki prikazuje volilne izide, prevladuje modra barva, to je barva Alternative za Nemčijo. Ostala je le ena majhna zelena zaplata v 37. volilnem okrožju na severu mesta Halle, kjer prevladujejo študenti. Tam niso zmagali skrajni desničarji, temveč Zeleni s 33,7 odstotka zbranih glasov.

V majhnem parku pri mestnem trgu so prejšnji ponedeljek popoldne postavili oder, na pol odprt šotor, podoben cirkuškemu, stojnice z informacijami in umetniki ličenja, ki so poslikavali otroke. Vera Shulze, 22-letna študentka, si je nadela rumeni varnostni jopič in obesila radijski oddajnik okrog vratu: »Želimo poskrbeti drug za drugega in skupaj podrobno doreči, kaj najbolj pogrešamo.« Vsi, ki so bili zaradi volitev besni, žalostni in razburjeni, naj bi na trgu dobili odgovore in podporo.

Schulzejeva je ena od organizatork prireditve, poimenovane Solidarnostni kraj za vse (s kratico Sofa). Pred približno poldrugim mesecem so začele načrtovati. Iz raziskav javnega mnenja so razbrale, da se ne bo dobro izteklo, in na volilno nedeljo so se skupaj z drugimi mestnimi iniciativami in različnimi aktivističnimi skupinami odločile pripraviti prireditev nasprotovanja Alternativi za Nemčijo. Politične stranke na njej niso sodelovale.

V sosednjem šotoru je ravno potekalo predavanje o selitveni politiki AfD in njenih zakonskih omejitvah. Če bi demonstrirali, bi bili izžvižgani, je pojasnila Schulzejeva, tako pa je prireditev ljudem ponudila priložnost, da se povežejo. »Včeraj po razglasitvi volilnih izidov se je na nas obrnilo skoraj tisoč ljudi,« je povedala.

Njegovo podjetje je pred kratkim ukinilo bonuse, dodatek za delo ob koncu tedna in ponoči pa spomladanski dodatek. Hkrati se vse draži, od bencina in zalivk do očal.

Študentka Shulzejeva in delavec, ki je želel ostati anonimen in je prvič volil AfD, na prvi pogled nimata veliko skupnega, a se pokaže, da videz vara. Enako namreč analizirata težave, oba za uspešnost skrajnih desničarjev krivita isti dejavnik, prekarni ekonomski položaj ljudi.

Razočaranje volivcev AfD zaradi vse višjih cen hrane in astronomskih najemnin je upravičeno, je na prireditvi poudarila Schulzejeva. Po podatkih Infratesta je AfD podprlo kar 65 odstotkov tistih, ki

svoje finančne razmere opisujejo kot slabe. To je izjemno velik delež, ki pomeni, da druge stranke tako rekoč ne igrajo omembe vredne vloge.

Zanimivo je, da niso le nasprotniki AfD tisti, ki trdijo, da stranka ne ponuja konkretnih rešitev za te težave, temveč upov vanjo ne polagajo niti njeni volivci – na primer anonimni delavec, ki dela v treh izmenah. Kaj storiti? »Znižati najemnine in cene,« je odgovorila Schulzejeva.

V Kroppenstedu je že od daleč videti živalske kože, razobešene ob cesti. V delavnici stranko pričaka nagačena lama, poleg nje pa Jürgen Arlt. Zvečer po volitvah ni glasno slavil, saj ne pije. »Razveselil pa sem se, ker bo zavel nov veter,« je pojasnil. Seveda je tudi on podprl Alternativo za Nemčijo. V devetem volilnem okrožju jugozahodno od Magdeburga je zbrala 48,9 odstotka glasov. In Kroppenstedt leži zraven Heteborna, kjer je odraščal premier Saške - Anhalta Sven Schulze, sicer član CDU.

Arlt je postal nekoliko glasnejši, takoj ko je beseda nanesla na politiko. Po njegovem so člani CDU poskrbeli zase, za navadne ljudi pa se niso brigali. Zato je dobro, da bo denar zdaj dotekal v druge žepe in da so končno drugi na vrsti. Pri 74 letih je od ponedeljka do sobote vsak dan v delavnici, ker noče doma čakati na smrt. Strojenje kož je njegova strast, poleg tega na svojem uličnem vogalu od mimoidočih, ki se ustavijo za kratek klepet, izve marsikaj novega. Prepričan je, da so po združitvi Nemčij številni zaradi subvencij odprli podjetja na vzhodu, davke pa so plačevali drugje. »Po moji politični oceni AfD ne bi smeli ožigosati za nacistično stranko. Mogoče bo ravno ta stranka rešila Nemčijo.« Sonce je zašlo in svetloba se je zmehčala. V Halleju na taboru proti AfD se je na oder povzpela Suli Puschban, znano ime glasbe za otroke. Rodila se je v Berlinu, odraščala na Dunaju in je že leta dejavna v boju proti skrajni desnici. »Malo sem jih presenetila, ko sem privolila v nastop,« je rekla. Volilni izid je grozen, vendar je treba videti tudi pozitivne plati. Iz te presunljive volilne nedelje bi se lahko vseeno izcimilo tudi kaj spodbudnega. »Vidite, koliko ljudi je tukaj, to je že nekaj dobrega. Držijo skupaj.« Pokazala je na park. Ta solidarnost se bo po mnenju Puschbanove še krepila. Prav to poskuša doseči tudi s svojo glasbo: »Ustvarjam skupnost, odnose.« Prisluhnilo ji je več kot 50 otrok. Zaplesali in zapeli so skupaj s starši. Tik pred zaključkom nastopa je Puschbanova zapela pesem Für dich mein Kind (Zate, moj otrok), ki jo je napisala kot himno za skupino Starši proti desnici. Z njo jim želi vliti poguma. »Smo zaščita in opora pred viharjem desnice,« je pela, »zate, otrok, bom vetru spremenila smer.« In odrasli so peli z njo.

© 2026 Der Spiegel