Hrvaška / Heni Erceg: Ratko general

Tudi zdaj – tako kot sem med vojno – razmišljam o prijateljih v Beogradu, na milost in nemilost prepuščenih muham nevarnega režima, o svojih dekletih s portala Peščanik, ki se desetletja trudijo opozarjati, kako nujno bi bilo, da bi si srbski narod priznal zločine v devetdesetih letih, in neutrudno pišejo besedila o pogubnosti vsakršnega kleronacionalizma. Zaman! Cerkveni zvonovi donijo, medtem ko se fašizem valja po cerkvah in nekem pokopališču.

Mislim na prijatelje v Sarajevu, ki so občutili strahote štiriletnega obleganja svojega mesta, o brezizhodnem položaju naselja, stisnjenega pod vzpetinami, na katerih je gospodaril vojskovodja brezumne politike, katerega vojaki so čez muho ostrostrelske puške z užitkom opazovali preplašene sarajevske otroke na mestnih ulicah in jih pobijali. Ubitih jih je bilo več kot tisoč. Mislim na mučenje in posilstva v bosanskih mestih in navsezadnje na tridnevni pokol v Srebrenici, s katerim naj bi to mesto »prešlo nazaj v roke Srbov«, kot je govoril poveljnik Vojske Republike Srbske, medtem ko je pred usmrtitvijo fantkom delil bombone. Mislim na Knin, Vrliko, Kijevo … kraje v tako imenovani Srbski krajini, iz katerih so leta 1991 množično preganjali Hrvate, da bi ustvarili veliko Srbijo. Razmišljam, da sem jo tistega leta, ko sem bila reporterka HTV, srečno odnesla, ker sem se nagonsko izogibala srečanju z njim, še posebej po tem, ko je sporočil: »Pripeljite mi jo, da ji pojasnim, kaj delajo njeni ustaši.« Prinašalec sporočila je bil sodelavec snemalec, samo kak mesec pozneje pa ga je s strelom iz ostrostrelske puške ubil neki bednik, ki je na rami videl kamero. In vseeno streljal.

Mislim na neusmiljeno bombardiranje Vrlike, prestrašene ljudi, pred begom nagnetene v kleteh, na lastni grozljivi strah pred odhodom iz mesta, ki ga je takoj za tem zavzela srbska vojska, ker je tako ukazal On, poveljnik Kninskega korpusa. V teh medvojnih letih sem nekako shajala z Milanom Martićem, vodjo srbskega upora v Kninu, ki je bil kasneje v Haagu obsojen zaradi vojnih zločinov in je še vedno zaprt v Estoniji, ni pa nikoli postal junak, nikoli ga niso vključili v srbsko mitološko heroiko. Ker je bil Srb iz Hrvaške, kdo naj ga potemtakem zdaj slavi, če je bila večina srbskega prebivalstva leta 1995 izgnana iz države. Poleg tega je kriv tudi, ker je izgubil vojno s Hrvati.

Tisti z začetka članka, »Ratko general«, kot ga je nad mrtvaškim odrom pretreseno in hkrati ljubeče poimenoval patriarh srbske pravoslavne cerkve Porfirije, je druga zgodba. Ratko Mladić se je boril za srbsko stvar in izboril marsikaj. Brez njega Srbi ne bi dobili precejšnjega dela BiH, tako imenovane Republike Srbske, njegov premik iz Hrvaške v Bosno je pomenil začetek prelivanja krvi, ki je nazadnje pripeljal do pokola več kot 8000 Bošnjakov v Srebrenici, osvobodil je »ta del Bosne izpod Turkov« in postal mitološko bitje. In vojni zločinec, obsojen na dosmrtno ječo v Haagu, kjer je nedavno tudi umrl. S tem pa je Srbija spet strmoglavila v krvavo politiko iz devetdesetih let. Pogreb »Ratka generala« v državnem aranžmaju – krsto so iz Haaga pripeljali z državnim letalom, in to s policijskim spremstvom, pogrebni obred je vodil patriarh Porfirije, udeležila pa se ga je množica ljubiteljev vojnega zločinca, obsojenega predvsem zaradi genocida v Srebrenici – in Srbija se je znova pogreznila v gosti mrak fašizma.

Zlorabljevalec tiste druge, boljše Srbije in prebivalcev Sarajeva in Bosne ter preživelih prebivalcev Srebrenice, zanikovalec vsakršne možnosti ozdravitve srbske družbe, odkriti zagovornik vojne politike v imenu velikosrbstva je bil prav dušni pastir Porfirije. V sramotni pridigi nad Mladićevim mrtvaškim odrom, okrašenim z mečem in generalovo šapko, je zločinca razglasil za junaka, »Ratka generala« – v dimu kadila, obkrožen s kopico popov in poblaznelimi privrženci ideologije krvi in zemlje – je rehabilitiral, kajti »celotni narodi so doživeli, da zemeljska sodišča in zemeljska pravica ne merijo vedno vseh z istimi vatli. Tudi naš narod ima to grenko izkušnjo, nobeno zemeljsko sodišče ni nezmotljivo in njegova sodba ne more v celoti povzeti resnice o nekem človeškem bitju. Zato je božja sodba zadnja in pravična.« Jebeš haaško sodišče in žrtve in dejstva, Porfirije je v božjem imenu odločil, kako je treba v srbski mitologiji, v zavesti Srbov vrednotiti razvpitega zlikovca »Ratka generala«. Ki je bil menda kristjan, o čemer so »pričali tudi duhovniki, ki so ga obiskovali. Spovedoval se je in prejemal obhajilo, verjel je in upal na božjo milost in ljubezen.« Čisto drugače od tistih fantkov in njihovih očetov, ki so v kaosu Srebrenice edinega boga videli v podobi svojega morilca Ratka Mladića. V ozračju, prežetem s kadilom, solzami, meči, šapkami in zastavami Srbije in Republike Srbske, je imel Porfirije politično-pedagoški govor, v katerem je dejal, da se »ve, da bo ime Ratka generala ostalo globoko vtkano v spomin in molitve večine srbskega pravoslavnega naroda, ki po mojem občuti globoko hvaležnost, saj ga vidi kot vojaka in poveljnika, ki je v težkem in tragičnem času stopil na čelo vojske svojega naroda, prevzel veliko odgovornost in breme, se žrtvoval in dal življenje za svobodo, obrambo in obstoj svojega ljudstva«. Tako je med strahotnim obredom slavljenja najslabšega med vsemi vojnimi zločinci s tega območja celoten narod povaljal v blatu kolektivne krivde.

Peščena ura se je pokvarila. Čas se meri nazaj. In to ne samo v Srbiji. 

*Op. ured. Čez tri dni pa je srbskega patriarha Porfirija sprejel Janez Janša.