V središču / Ne nasilju

Neuradno sprejetje dijakov v prve letnike srednjih šol je bilo, enako kot prejšnja leta, deležno precejšnje pozornosti. Od zgražanja in zganjanja moralne panike do nasvetov, kako se upreti oziroma postaviti zase. Fazaniranje naj bi bilo le nedolžna zabava, a se neredko prelevi v nasilje. Videli smo marsikaj: od moke in jajc do barvanja mlade kože z barvami za avtomobile in celo zdravniškega posredovanja. Posledice 1. septembra so bile še nekaj časa vidne na Čopovi ulici v Ljubljani in drugih prizoriščih po državi. Vrstile so se tudi prijave policiji, predvsem prebivalcev. Policija pa je sama pozivala dijake, ki so bili deležni neželenega fazaniranja, naj to prijavijo.

A letošnje sprejemanje fazanov je naletelo tudi na drugačne odzive. Hkrati z vsemi obsodbami smo brali mnenja tistih, ki so se sklicevali predvsem na »tradicijo«, nekateri dijaki pa so svoje »markacije« kazali s ponosom. Vstop v srednjo šolo je pač eden izmed prelomnih trenutkov za mladostnike, zasluži si torej prav poseben obred – mar ne?

Prehod v odraslost tako ali drugače zaznamuje skoraj vsaka družba. Iniciacijski obredi naj bi bili tisti, ki opozorijo na spremembo družbenega položaja, prehod iz nižje družbene skupine v višjo. Fazaniranje, ki je pri nas oblika iniciacijskega obreda, je v marsičem podobno tako imenovanemu hazingu. Gre za nasilne obrede sprejetja, predvsem na visokošolskih ustanovah (zmeraj bolj se uveljavljajo tudi na nižjih stopnjah izobraževanja), prisotni pa so predvsem v anglosaških deželah. Raziskovalki Sonja Pečjak in Tina Pirc, ki se že več let ukvarjata prav s pojavom fazaniranja, izvor izraza pripisujeta času, ko je bilo še obvezno služenje vojaškega roka in so bili novinci označeni za fazane. Nasilje in zlorabe, ki se pojavijo pri obredih hazinga oziroma fazaniranja, ugotavljata raziskovalki, so lahko posledica pomanjkanja strukture in načrta samih dogodkov. Pogosto pa gre tudi za »ceno«, ki jo morajo udeleženci plačati za sprejetje v skupino. Posebno vlogo naj bi imelo poniževanje – socializiranje v novo skupino in pa predvsem medsebojno povezovanje novih članov.

Res sledi povezovanje? Raziskava iz leta 2015, ki so jo opravili raziskovalci na Univerzi v Amsterdamu, kaže prav nasprotno. Večje ponižanje ko so posamezniki občutili, manj povezane so se čutili s sotrpini. Ponižanje torej ni nujno tisto, kar skupino povezuje – lahko jo celo razdeli.

Značilnost večine iniciacijskih obredov je nasilno ravnanje. Pa to učinkuje povezovalno? Zelo redko.

Zakaj se potem vedno znova v imenu sprejemanja, »plačevanja cene« izvajajo nasilje in zlorabe? Eden izmed razlogov, ki jih navajajo avtorji raziskave, je selekcija novih članov – tisti, ki so sposobni pretrpeti ponižanje, naj bi bili primernejši za skupino. Denimo v vojski, kjer se od potencialnih pripadnikov zahteva odpornost.

Pa vendar so ekscesi, ki spremljajo obrede hazinga, fazaniranja, pogosteje posledica zlorabe moči. »Iniciacijski obredi se večinoma skrivajo pod masko tradicije, najsi gre za groba brucovanja, okultne združbe ali cehovsko elito, kakršna je na primer zdravniška iz Oražnovega doma,« pravi Dragan Petrovec, penolog s Pravne fakultete Univerze v Ljubljani. Primer, ki ga navaja, se nanaša na »sprejemanje brucev« Medicinske fakultete v Oražnovem domu v Ljubljani. Zgodba je iz leta 2012, ko je za dogajanje v domu izvedela javnost. Šlo je za hudo trpinčenje brucev, zaradi katerega so številni med njimi dom kmalu po vselitvi zapustili. Storilci dejanj so bili minimalno kaznovani. Tudi te zlorabe so bile storjene v imenu tradicije – vprašanje, ali se danes nadaljujejo, pa ostaja brez odgovora. Nekateri bruci, ki so bili sami nasilno sprejeti, so nasilje izvajali naprej.

Vračanje naslednji generaciji je pogosto prisotno pri obredih sprejemanja, tudi pri fazaniranju. Kot so letos trdili nekateri dijaki: »Lani so sprejemali nas, letos sprejemamo mi.« Katja Košir, psihologinja s Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, pravi, da gre pogosto za dogajanje, ki ga mladi dojemajo kot zabavo in kot nekaj vsakdanjega. A ne smemo posploševati: »Nekdo, ki je bil prej v podrejeni vlogi, lahko pozneje isto ravnanje razume kot nekaj, kar mu pripada, ko postane starejši dijak. Tako se ravnanje lahko prenaša naprej tudi brez zavestne želje po maščevanju – predvsem zato, ker ga skupina začne dojemati kot nekaj, kar se ’pač počne’.« Petrovec se strinja s tem, saj meni, da kljub nasilju, ki ga žrtve v teh obredih doživijo, vse skupaj spremlja tudi zabava, celo ugodje, predvsem zaradi pozornosti, ki so je takrat deležni. S tem se sicer nasilje seveda ne zmanjša. A žal prav nasilje, napadalnost, sovraštvo, četudi je to morda nezavedno ali pa skrito za »masko tradicije«, kot pravi Petrovec, ostajajo najmočnejši povezovalni dejavnik človeške družbe. Tudi fazaniranje je oblika izkazovanja absolutne premoči, čeprav v domnevno lahkotnejši obliki. »Premoč nad drugim je dominantni gen, ki se lahko deloma umiri šele s socializacijo,« trdi. Skušnjava po moči nad drugim je torej stalna.

Ob pomislekih, ali je težava v mladih, ki izvajajo nasilje, ali v okolju, ki jim to dopušča, penolog meni: »Gre za kombinacijo obojega. Žal je okolje z redkimi izjemami nezainteresirano za sam problem.

Družbena omrežja nagrajujejo vidnost in vedenje, ki pritegne pozornost, niso pa sama po sebi vzrok. Prej lahko okrepijo potrebo po dokazovanju, statusu in odzivu vrstnikov.

Ničelna toleranca, ki je imamo polna usta, v takih primerih povsem izgine. Tudi mladim neka stopnja nasilja, nekaterim celo hujše oblike, ni tuja.« K temu lahko svoje dodajo tudi algoritmi na družbenih omrežjih, ki spodbujajo skrajno vsebino. »Lahko je prisotna težnja, da vsaka generacija nekoliko preseže prejšnjo in naredi kaj drznejšega ali bolj skrajnega. Družbena omrežja nagrajujejo vidnost in vedenje, ki pritegne pozornost, niso pa sama po sebi vzrok. Prej lahko okrepijo potrebo po dokazovanju, statusu in odzivu vrstnikov. Tudi zelo intenzivna medijska pozornost lahko takšno vedenje naredi še privlačnejše,« pravi Katja Košir, ki je kritična do medijskega odziva. Ta po njenih besedah z željo po klikih le krepi moralno paniko. O pomislekih, da naj bi bili mladi zmeraj bolj nasilni, pa pravi, da podatki tega ne potrjujejo. Ustrezneje bi bilo govoriti o spreminjanju načinov, kako se nasilno vedenje izraža, kakor pa o splošnem porastu nasilnosti. Odgovornost po mnenju Katje Košir nosi marsikdo: »Šole, starši, lokalna skupnost, po potrebi policija, CSD, zdravstvene službe in mladinski centri.« Prav povezovanje akterjev bi lahko pripomoglo k ustreznemu preprečevanju tveganega vedenja med mladimi. »Vsekakor je pomembno takšno objestno vedenje preprečevati, mu postavljati jasne meje in ga, kadar se prelevi v nasilje ali vandalizem, tudi ustrezno sankcionirati. Se mi zdi pa vendarle odziv javnosti zelo nesorazmeren: s kakšno lahkoto javno obsojamo objestne dijake, nismo pa kot skupnost sposobni odločno obsoditi posameznikov ali skupin, ki se okoriščajo s trpljenjem drugih, ki v imenu ekonomskih interesov kršijo delavske pravice ali ki sodelujejo pri izvajanju genocida. Tudi ta dvojna merila so za mlade zelo jasno sporočilo o verodostojnosti odraslih,« zaključuje Katja Košir.