Kultura / Akupunktura prostora

Ane Kreč in Jureta Hrovata, ustanoviteljev arhitekturnega biroja SVET VMES, ne zanimajo enodružinske hiše. »V Sloveniji jih imamo že več kot 360 tisoč, zato jih vsekakor ne potrebujemo še več,« pravi prva. »Veliko več moramo vlagati v javne in skupnostne prostore. Navdušuje nas prav to, kako narediti nekaj boljšega za vse, ne zgolj za peščico zasebnih naročnikov,« pojasni drugi.

SVET VMES, ki so ga leta 2010 ustanovili kot neformalni kolektiv arhitektov, štiri leta kasneje pa se je po več uspešnih intervencijah v slovenske srednje šole preobrazil v cvetoč arhitekturni biro, se osredotoča na javne objekte in skupnostne prostore, zlasti na izobraževalne ustanove. Kot pove njegovo ime, posebno pozornost posveča tako imenovanim vmesnim prostorom, torej spregledanim prostorom med stavbami, pa tudi zapostavljenim delom stavb, kot so hodniki, avle, stopnišča, atriji, dvorišča ipd. Kot poudari Ana Kreč, je »vmesni prostor predvsem prostor velikega potenciala. Gre za polje med eno in drugo resničnostjo – med zunaj in znotraj –, kjer so mogoče različne rabe.« SVET VMES je prve korake naredil v precej nehvaležnem času za ustanavljanje arhitekturnega biroja. »Krize so se vrstile druga za drugo, od gospodarske prek zdravstvene do okoljske, bilo je ogromno odpuščanja, arhitekturnih natečajev je bilo vedno manj,« se spominja Ana Kreč. »Med drugim tudi zato nismo šli po poti klasične arhitekturne prakse, ki nujno išče novo in veliko gradnjo in se vzpostavi z zmago na natečaju.« Našli so se v majhnih popravkih, v intervencijah, ki izboljšajo prejšnje stanje. Lahko bi jim rekli celo akupunkturni posegi v prostor, saj spominjajo na vbod tanke igle na točno določeno mesto na telesu, s katerim je mogoče znatno izboljšati človekovo počutje. »Včasih lahko to tudi pomeni, da le izčistimo obstoječe ali odstranimo odvečne elemente, da se znova pokaže lepota tega, kar je že tam, a je skrito pod plastmi navlake in prizidkov.« Ob omembi prizidkov se Jure Hrovat kar malo zgrozi in potarna, da smo »Slovenci kot narod izjemno nagnjeni h gradnji prizidkov, s katerimi postopoma krpamo vrzeli, ki nastanejo čez čas. Težave se rešujejo posamično, druga za drugo, s tem pa sčasoma nastajajo nove težave.« Na akupunkturni modus operandi biroja SVET VMES so vplivali tudi drugi dejavniki, denimo okoljska kriza. »Bistveno je, da gradimo čim manj novih objektov in poskusimo čim več popraviti. Danes lahko pravzaprav vse objekte obravnavamo kot grajeno dediščino, torej kot nekaj, kar je smiselno ohraniti in nadgraditi. Rušiti bo vse težje,« pravi Ana Kreč. Pri intervencijah v šolske objekte, na katere je osredotočeno raziskovanje biroja SVET VMES, gre predvsem za to, da arhitekturo, ki je bila zasnovana v preteklosti, prilagodijo sodobnim učnim načrtom in pedagoškim smernicam. »Klasična učilnica se vse bolj ’razkraja’ in postaja bolj povezana z vmesnimi prostori, kjer lahko potekajo tudi ne tako formalni delovni, učni in družabni procesi,« pravi Hrovat. Poudari, da na tipologijo sodobnih izobraževalnih ustanov vpliva digitalna preobrazba in seveda to, da imajo mlajše generacije vedno večje težave s pozornostjo, zato so vse pomembnejši prostori za osredotočenje, ki morajo soobstajati z odprtimi vmesnimi prostori za druženje in skupinsko delo. »V mislih moramo imeti potrebo po vedno bolj individualiziranem pouku in raznovrstnih potrebah učencev, med drugim takšnih s posebnimi potrebami, motnjo pozornosti, avtizmom in podobno,« pravi.

Ana Kreč nadaljuje, da je bil za vzpostavitev biroja med drugim izjemno navdihujoč slovenski kolektiv Prostorož, urbanistični studio, ki že dobri dve desetletji ustvarja kakovostne, prilagodljive in igrive javne prostore v sodelovanju s prebivalci in z mislijo na okolje. Oba kolektiva sta se vzpostavila v podobnem obdobju, SVET VMES sicer šest let za Prostorožem. Oba imata pri nekaterih postopkih podobno metodologijo, od akupunkture prek intervencij do participativnih procesov in samoiniciativnosti pri lotevanju projektov. »Predvsem so mi v spominu ostale besede komunikologinje Zale Velkavrh, članice Prostoroža: ’Kako dolgočasno bi bilo, če bi arhitekti in urbanisti za reševanje prostorskih problemov uporabljali samo arhitekturno-urbanistične metode.’ S tem se ne bi mogla bolj strinjati,« pravi Ana Kreč.

V Prostorožu je SVET VMES navdih našel tudi zato, ker se kolektiv projektov loteva z nasprotno logiko kot večina arhitekturnih birojev. »Imajo neko zamisel in sami najdejo naročnika, ki je motiviran za sodelovanje. Tako imajo vajeti v rokah, sočasno pa dobijo angažiranega partnerja – občino, šolo ali drugo javno ustanovo –, ki želi delati drugače, predvsem strokovno in kakovostno,« pove. Ustanovitelja sta že od prvih korakov biroja SVET VMES prepričana, da pri šolski arhitekturi »ni mogoče narediti resnega tipološkega preboja znotraj sistema arhitekturnih natečajev, saj ta zaradi zastarelih navodil za načrtovanje osnovnih šol ne omogoča prostora za raziskovanje in inovacije«.

Ta miselnost je močno zaznamovala temelje biroja: čeprav je sodeloval na številnih natečajih – in bil na njih tudi večkrat nagrajen –, si arhitekta sprva nista skušala izboriti prostora v kolesju natečajnega sistema. Namesto tega sta samoiniciativno navezala stik z Gimnazijo Ledina, ki jo je v središču Ljubljane nekoč obiskovala Ana Kreč. S skrbno napisanim in oblikovanim elektronskim sporočilom, v katerem je predstavila številne zgledne primere iz tujine, je prepričala vodstvo šole. V njej je SVET VMES od tedaj izpeljal že več domiselnih intervencij. Iz časov, ko je bila gimnazija razdeljena na dekliški in deški oddelek – veličastni objekt nosi letnico 1867, zgrajen je bil torej v času Avstro-Ogrske –, je ostal stranski vhod, ki že dolgo ni več v rabi. »Na prvi pogled je bil videti kot odvečna, zapuščena, prepišna in temna soba objekta, a v tem smo videli potencial za pozitivni zasuk,« se spominja Hrovat. Prostorski »slepič« brez funkcije so preobrazili v igriv prostor za druženje, kino, počitek med odmori, ki zaradi valovitih zelenih sedišč nosi ime Šolska pokrajina. Danes ta prostor nekateri profesorji izberejo tudi za pouk.

Kasneje so arhitekti s projektom Loggia preddverje Gimnazije Ledina preoblikovali v modularen, večnamenski prostor druženja, v katerem so vsi elementi od miz prek tribun do oblazinjenih kock premični, zato je mogoče prostor prilagajati različnim potrebam. Zanimivo je, da se je ravno v času teh posegov začel znatno povečevati vpis na Gimnazijo Ledina in ta je kmalu nato postala ena od najbolj zaželenih srednjih šol v prestolnici. To verjetno ni naključje.

Biro je opazno zaznamoval tudi Gimnazijo Poljane na drugem bregu Ljubljanice. Notranji atrij mogočnega objekta iz leta 1907 je uredil kot večnamenski zunanji prostor z nadstreški, lesenimi in betonskimi podesti, amfiteatrom ter zelenjem, kar vse omogoča druženje, počitek, pouk na prostem in različne prireditve.

Prenovil je tudi javni prostor pred glavnim vhodom in ga z izravnavo površin in novo tlakovno zasnovo povezal z okoliškim mestnim prostorom ter mu dal izrazitejši značaj šolskega trga. Oba posega povezuje značilna oblika prodnikov, ki se pojavlja v različnih elementih ureditve. Ta motiv deluje kot skupni oblikovni jezik in oba prostora poveže v enotno podobo. Postopoma je biro v šoli obnovil in uredil tudi avlo, fitnes, učilnice in sanitarije, nedavno pa še prilagoditve za gibalno ovirane, h katerim spada dvigalo v atriju. Uredil je tudi učiteljski klub in druge prostore. Sčasoma se je, od znotraj navzven, preobrazila celotna podoba šole. »Pri nas so ustaljena navodila za projektiranje osnovnih šol izrazito zastarela in sporna, nimajo prav veliko skupnega s sodobnimi pedagoškimi smernicami. Če želiš prodreti z zamislimi, je ključno, da poiščeš naročnika odprtega uma, ki zna razmišljati zunaj okvirov in se zaveda, da se ’počasi daleč pride’, saj so posamezne intervencije pravzaprav le gradniki, ki šele z leti, včasih tudi z desetletji, sestavijo širšo sliko,« pravi Jure Hrovat. Ana Kreč pripomni, da se »kakovost arhitekture ne meri z njeno velikostjo«, pri čemer se opre na moto še enih somišljenikov z domače scene, arhitektov iz biroja ARP studio, ki pravijo: »Ideja nima merila.« Prepričana je, da je lahko tudi majhen, a natančen popravek, ki se zdi navidezno malenkosten ali celo banalen, ključen košček končnega mozaika.

Vse naštete intervencije so SVET VMES hitro katapultirale med vodilne biroje za obnavljanje oziroma posodabljanje izobraževalnih ustanov. Močno je na primer zaznamoval podobo Gimnazije Kranj, kjer je najprej uredil avlo – preoblikoval jo je z minimalističnim, a izrazitim posegom. Prostor je opremil z rumenimi skulpturami številk 1, 8, 1 in 0, torej s številkami, ki sestavljajo letnico ustanovitve šole, te pa niso zgolj dekoracija, saj sočasno delujejo kot sedišča, skrivališča in nosilci opreme. Posamezni elementi izkoriščajo tamkajšnje niše in stebre in drugače suhoparen prostor spremenijo v živahno, razgibano in družabno okolje za dijake. Avlo so torej obogatili s številkami, dijaško sobo na podstrešju gimnazije pa s črkami slovenske abecede, ki sobo spremenijo v učno, družabno krajino, kjer ni mogoče klasično sedeti za mizo ali stolom. Gre za prostorski eksperiment, kjer igrive pohištvene prvine – velike črke – prostor preobrazijo v razgiban poligon, poln manjših medprostorov, namenjenih različnim načinom bivanja v šoli, od individualnega dela in branja do počitka, igre in druženja.

Biro je pred časom zgradil tudi lesen vrtec v Kočevju, kjer je bil način dela drugačen, saj ni šlo za dolgoletno nizanje manjših intervencij, temveč za novogradnjo – šestnajstoddelčni »megastroj«, kot mu pravita ustanovitelja studia. Objekt stoji v mestnem središču, na precej neprivlačni in prostorsko omejeni lokaciji, ob tiskarni in nakupovalnem središču. Prav ta omejitev je po mnenju arhitektov ponudila zanimivo tipološko možnost: zasnovo stavbe sta organizirala okoli dveh notranjih atrijev – »luže in hriba« –, iz katerih svetloba pronica globoko v stavbo, sočasno pa delujeta kot igralnici na prostem. Ob njiju so nanizani podporni prostori, stavbo dopolnjujeta še razgibano zunanje igrišče in igralna terasa. Enota vrtca, za katero je SVET VMES prejel kar nekaj arhitekturnih nagrad, leta 2023 tudi najvišje domače priznanje, Plečnikovo medaljo, se uradno imenuje Čebelica, a arhitekta vztrajata, da gre zaradi velikosti objekta pravzaprav za čebelnjak.

SVET VMES je zasnoval in izvedel tudi številne razstave, pri katerih deluje po zelo podobnih načelih kot pri intervencijah v šolah: izhaja iz prostora in elementov, ki so že v njem, ter razmišlja, kako vzpostaviti dialog med prostorom in razstavljenimi vsebinami. Pri razstavi Universum Plečnik v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani so arhitekti denimo izkoristili strukturo prostora in raster tlaka ter jima tu in tam dodali nove vertikalne poudarke. Tudi pri tem jih ni zanimalo zgolj, kam postaviti razstavne vsebine, temveč so želeli s fizičnimi posegi prikazati, kako se je sloviti arhitekt loteval urejanja prestolnice.

Podobno so v biroju razmišljali pri obnovi in nadgradnji Slovenskega šolskega muzeja v Ljubljani, kjer je bila v njihovi domeni sprva zgolj zasnova stalne razstave, a so se v svojem značilnem slogu zadeve lotili celostno in vseobsegajoče: namesto postavitve so pomagali na novo premisliti, kako naj muzej deluje, od ureditve prostorov prek celostne grafične podobe do načina predstavljanja vsebin in komunikacije. Muzej je letos spomladi prejel Valvasorjevo odličje za slovenski muzej leta.

Skratka, srž delovanja biroja SVET VMES je iskanje potenciala tam, kjer ga drugi pogosto ne vidijo. Njegov odgovor ni rušenje in nadomeščanje, temveč dopolnjevanje, preoblikovanje in postopno odkrivanje novih možnosti. Pri tem dokazuje, da se lahko tudi iz več majhnih posegov sčasoma sestavi velika sprememba.