Kultura / Čakanje na oblačilo je del njegove vrednosti

Prodorna modna oblikovalka Sari Valenci (1990) je znana po drznih, domišljijskih, igrivih in barvitih modnih kolekcijah, ki jih ustvarja pod modno znamko SARIVALENCI in za katere je prejela že številne nagrade. Na lanskem, 16. Ljubljanskem tednu mode, je za kolekcijo Meringue, v kateri se je poigrala z napihnjenimi formami in volumni po navdihu razkošnih tort in sladic, prejela glavno nagrado za najboljšo kolekcijo. Modna oblikovalka pa že nekaj let ustvarja tudi oblačila za jogo, šport in prosti čas pod znamko Salvija. Ta je nekakšen protipol njenim modnim kolekcijam: namesto izrazitih silhuet, kričečih barv in eksperimentiranja z materiali, vzorci in teksturami stavi na umirjen minimalizem, ročno barvane bombažne kose, izdelane za vsakega uporabnika posebej, ter načela trajnostne mode.

Začelo se je brez kakršnegakoli poslovnega načrta. Natančneje, začelo se je z epidemijo koronavirusne bolezni in takratno ustavitvijo javnega življenja (ter ohromljeno modno industrijo), ko je Sari Valenci – kot večina izmed nas – dolge dneve povečini preživljala doma. Ker je precej časa preživela v pižami (priznava, da ni velika ljubiteljica trenirk), se je odločila, da bo staro pospravila v predal in si sešila novo, lepšo, takšno, v kateri se bo dobro počutila. Iz tega preprostega vzgiba je nastal prvi kos nečesa, za kar ni niti slutila, da se bo v bližnji prihodnosti razraslo v modno znamko.

Ker smo takrat veliko časa preživljali na spletu in na družbenih omrežjih objavljali fotografije hlebcev kruha z drožmi, ki smo ga spekli, dovršenih kulinaričnih izdelkov, pletenja in kvačkanja, gojenja rastlin in drugih podobnih dejavnosti in na novo pridobljenih spretnosti, je tudi sama na Instagramu objavila fotografijo svoje nove spalne oprave. Nemudoma je bila deležna veliko pozornosti in vprašanj ljudi, če bi lahko kakšen kos izdelala še zanje. In ker je imela časa na pretek, se je najprej lotila oblačil za prijateljice in znanke, nato pa se je koronski projekt z naraščajočim zanimanjem sledilcev počasi in organsko začel oblikovati v znamko Salvija. Pižame v petih barvnih različicah (ena izmed njih je žajbljevo zelena, žajbelj pa spada v vrsto salvij, kar je navdihnilo tudi ime znamke) so se razširile v kolekcije hlač, pajkic in kratkih hlač za jogo, kratkih in dolgih pajacev in celo kopalk. Bržkone je k povpraševanju pripomoglo tudi nenadno zanimanje za jogo, pilates in druge vrste domače vadbe, katerih priljubljenost je v času pandemije dosegla vrhunec – s tem pa tudi poudarek na estetiki, silhuetah in materialih tovrstnih oblačil.

Posebnost Salvije je tudi način izdelave, ki sledi logiki počasne mode: zalog ni, pač pa oblačilo zares začne nastajati šele, ko ga stranka naroči. Na spletni strani je pri vsakem kosu jasno označeno, da je treba na izdelavo počakati od dva do 21 dni, poleg tega je naročilu mogoče dodati tudi kako željo ali prošnjo za prilagoditev posebnostim postave, denimo pri dolžini rokavov. Vsak kos je namreč ročno pobarvan in sešit, hkrati pa je to odgovor na logiko hitre mode in takojšnje dostopnosti, zaradi katere smo se navadili, da nam je vse na voljo v hipu: danes nekaj naročimo prek spleta in pričakujemo, da bomo izdelek že čez dva ali tri dni prejeli na dom. Salvija želi zato v tem hitrem in hiperpotrošniškem svetu vzpostaviti nekoliko drugačen odnos do oblačila – ne le v izogib ustvarjanju zalog in nepotrebni porabi materiala, temveč želi stranke navaditi, da je čakanje del vrednosti oblačila. Kadar je mogoče, spodbuja tudi osebni prevzem naročenega v studiu, s čimer se izogne še dodatnemu transportu in embalaži.

Salvijina oblačila so narejena iz stoodstotnega bombaža – le v nekaterih kosih, kot so denimo priljubljene pajkice, je približno pet do šest odstotkov elastana, da dosežejo želeno funkcionalnost. »Seveda imajo naravni materiali omejitve. Takšnega kosa ne moreš nujno nositi tako dolgo kot sintetičnega, ki lahko ostane skoraj nespremenjen več let. To je pač kompromis, ki ga sprejmeš, če želiš uporabljati naravne materiale,« pravi oblikovalka, ki v isti sapi pove, da se precej strank, ko prvič vadijo v povsem bombažnem oblačilu, navduši in se nato vedno znova vrača po nove kose. Prav prijeten občutek na koži in tesen stik materiala s kožo pri potenju sta dva izmed razlogov, zaradi katerih pri izbiri tekstila vztraja pri bombažu, čeprav se zaveda, da oznaka »naravno« še ne pomeni nujno tudi trajnostno. Veliko pozornosti zato namenja njegovemu izvoru, načinu pridelave in obdelavi ter kakovosti. Vsi materiali, ki jih uporablja, sicer niso slovenskega izvora, saj na domačem trgu ni vedno mogoče dobiti dovolj kakovostnega blaga v potrebnih količinah, vendar jih vsaj polovica prihaja od slovenskih podjetij. Tudi sicer si prizadeva, da bi bila pot od materiala do končnega izdelka čim bolj lokalna in čim krajša.

Salvija je s svojo umirjeno estetiko in minimalizmom torej vizualni odklon od drznih, barvitih, domišljijskih kolekcij, ki jih ustvarja pod znamko SARIVALENCI. Modni oblikovalki so sicer že dolgo blizu japonska estetika, minimalizem in načini obdelovanja materiala – tudi Salvija se je vizualno razvijala v to smer. V pandemičnem obdobju, ko je imela čas za eksperimentiranje, je blago sprva barvala z naravnimi barvili iz ostankov hrane in zelišč, ki so rasla na domačem vrtu. Naravna barvila so ustvarila lepe, vendar težko ponovljive odtenke, konsistentnost pa je, kakor pravi, dobrodošla, če želiš izdelke prodajati kot kolekcijo. Zato zdaj pri barvanju uporablja sintetična barvila, vendar vsak kos še vedno pobarva ročno. Barve ne meša tako, da bi bila popolnoma enakomerna, pač pa pusti, da se blago v barvni kopeli samo zloži in oblikuje. Tako nastanejo vzorci, ki spominjajo na tiste, narejene s starodavno japonsko tehniko šibori, pri kateri z zlaganjem, gubanjem in vezanjem na tekstilu dobimo unikatne vzorce. Tudi vsak Salvijin kos je zato nekoliko drugačen, unikaten.

In kateri kosi so najbolj priljubljeni? Poleg prve, izvirne kolekcije in pajkic za jogo in pilates so to gotovo hlače, ki jih je naredila v malo bolj trpežni različici in se imenujejo bouldering pants – kot pove že ime, so precej priljubljene pri ljudeh, ki se ukvarjajo s plezanjem, in so danes eden najbolje prodajanih Salvijinih izdelkov. Sari Valenci si sicer prizadeva, da bi znamka rasla počasi, zato vsako leto doda le kakšno manjšo kolekcijo. V bližnji prihodnosti si denimo lahko obetamo prvo nosečniško kolekcijo, ki jo trenutno preizkuša sama. To je namreč pomemben vidik Salvije: vsak nov kos mora najprej prestati preizkus v praksi, saj se lahko oblačilo iz bombaža med gibanjem, znojenjem in odzivanjem na obremenitve obnaša precej drugače kot pri pomerjanju.

Pri tem pa je oblikovalka – poleg tega, da deluje tudi kot asistentka na katedri za oblikovanje tekstilij in oblačil na ljubljanski Naravoslovnotehniški fakulteti – vpletena v še eno športno zgodbo. Skupaj z nekdanjo olimpijko in modno oblikovalko Cilko Sadar ter grafičnima oblikovalcema Žigo Artnakom in Emilom Kozoletom je bila kot članica zmagovalne oblikovalske ekipe izbrana na razpisu Olimpijskega komiteja Slovenije, to pa pomeni, da bodo našteti na naslednjih olimpijskih igrah, ki bodo leta 2028 v Los Angelesu, poskrbeli za oblačila naših olimpijcev. S Cilko Sadar sta pri tem oblikovali modno kolekcijo, Artnak in Kozole pa sta razvila njeno grafično identiteto. Rezultat sicer za zdaj še ostaja skrit pred javnostjo, toda če sodimo po dosedanjem delu vseh sodelujočih oblikovalcev mlajše generacije, si lahko obetamo vznemirljivo in dodelano kolekcijo, kakršno si naši vrhunski športniki tudi zaslužijo.