Kultura / Bivanjska Poljanska

Zavetišče za brezdomne v Ljubljani je te dni končno dobilo novo podobo. Center za brezdomne ali Bivanjska Poljanska, kot so ga poimenovali zaradi lege – stoji namreč na križišču Poljanske in Roške ceste na robu središča prestolnice –, je zrasel na mestu starega zavetišča, ki ga je upravljal Center za socialno delo Ljubljana. Z odprtjem novega zavetišča je socialnovarstveni program prevzela nevladna organizacija Društvo za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice, ki na tem področju deluje že dobri dve desetletji. Zdaj bo dosedanje programe in nove naloge izvajala v novejših in primernejših prostorih.

V Javnem stanovanjskem skladu Mestne občine Ljubljana, ki je vodil gradnjo prepotrebnega centra za brezdomne, so arhitekturno zasnovo zaupali biroju Scapelap, ki ga poznamo predvsem po prenovi propadajoče Cukrarne na drugi strani Roške ceste v galerijo sodobnih umetnosti (2021) ali po stolpnicah Spektra (2023), ki z višino in rumeno barvo dominirata nad ljubljansko Šiško. Tudi zavetišče za brezdomne je že na zunaj prepoznavno: atrijski stolpič s petimi nadzemnimi etažami je temno rdeč s temno zelenimi poudarki. Pravzaprav gre za skoraj pravilno (rdečo) kocko, oblečeno v (zeleno) kovinsko mrežo oziroma »fasadno opno, ki se neprekinjeno nadaljuje po južnem in vzhodnem robu ureditve in tvori vizualno bariero, s katero so uporabniki dvorišča zaščiteni pred pogledi z ulice«. Kovinski poudarki se nadaljujejo tudi v notranjosti, denimo pri posteljah z železnim ogrodjem.

Ko smo si na dan odprtja zavetišča ogledali prostore, smo se najprej sprehodili po z opekami tlakovanem dvorišču, ki bo namenjeno različnim prireditvam in druženju. Pred zavetiščem je na voljo tudi kolesarnica. Potem smo vstopili v stavbo in si v pritličju ogledali razdeljevalnico hrane, skupno jedilnico, ki je že tisti dan pokala po šivih, tam je tudi manjša kuhinja. Vsakodnevnega obiska bodo prav tako gotovo deležni dnevni center pa higienska soba in prostori za svetovanje. Na voljo so še skupne sobe, v katerih lahko brezplačno prenočijo po štirje posamezniki, ki nujno potrebujejo prenočišče. Skupno je zanje na voljo 32 postelj, vsakemu posamezniku pa pripada tudi omarica za osebne predmete.

Kot pravi Hana Košan iz društva Kralji ulice, so trenutne zmogljivosti v tem delu zavetišča izpolnjene tako, da vsem uporabnikom zagotavljajo dostojno bivanje. Pri večjih obremenitvah, recimo pozimi, pa je mogoče prostore dodatno zapolniti in omogočiti do 64 prenočišč. Vendar se bodo temu poskušali izogibati, saj se kakovost bivanja s tem občutno zmanjša. Prostori so na voljo 24 ur na dan, vsak dan v tednu, s čimer so se odzvali na eno najpogostejših kritik zavetišč za brezdomne – v številnih namreč uporabniki lahko le prenočijo, čez dan pa so še vedno prepuščeni ulici.

A to niso vse namestitvene zmogljivosti zavetišča. V zgornjih treh nadstropjih stavbe je še 32 samostojnih sob, ki so namenjene srednjeročnemu bivanju. Vsaka od teh sob, ki so plačljive, vendar je cena bistveno nižja od tiste na najemnem trgu, ima lastno kopalnico, v vsakem nadstropju pa sta na voljo po dve skupni kuhinji. Tukaj bodo začasni dom za poldrugo leto dobili tisti, pravi Hana Košan, ki potrebujejo intenzivno pomoč – z individualnimi programi jim bodo skušali zagotoviti trajnejše bivanje in po potrebi jim bodo pomagali še naprej.

Center ni zamišljen tako, da v njem stanovalci poženejo korenine, ima prehodno funkcijo. Kot je ob odprtju zavetišča povedal stanovalec ene od samostojnih sob, ki je pred tem bival v starem zavetišču in v zavetišču na začasni lokaciji, so številni posamezniki v teh namestitvah ostajali predolgo – zato je sam zadovoljen, da so vodenje programa prevzeli Kralji ulice. Društvo namreč želi stanovalcem ponuditi začasno varno namestitev, da lahko v tem času z njimi izvaja individualizirane programe. Končni cilj pa je seveda izhod iz brezdomstva. Načelo, na katerem delo utemeljujejo v društvu Kralji ulice, je tako imenovani housing first (najprej dom). Ta način je ravno nasproten rešitvi, ki je bila dolgo uveljavljena za reševanje težave brezdomstva – posamezniki naj bi najprej uredili druge življenjske situacije, recimo našli zaposlitev ali se ozdravili odvisnosti. Zamisel se je izkazala za izjemno neučinkovito. Zato je Bivanjska Poljanska še toliko pomembnejša pridobitev, ne le za Ljubljano, temveč za vso državo.

Res pa je, da zmogljivosti, četudi je v novem zavetišču 18 mest več kakor v prejšnjem, še zmeraj ostajajo nezadostne. Raziskava o obsegu brezdomstva v Ljubljani iz leta 2025, v katero je bilo vključenih več kot 400 oseb, jasno kaže, da izhodov iz brezdomstva (še) ni. Kar polovica oseb, ki so bile vključene v raziskavo, je brezdomnih že pet let ali več. Raziskava, sicer del evropskega projekta merjenja brezdomstva, to deli po oblikah – od najskrajnejše, ki jo definira spanje na ulici, do bivanja v nekonvencionalnih bivališčih, kot so zapuščene stavbe. Pokazala je, da v Ljubljani v najbolj tvegani situaciji, torej na ulici, živi kar od 80 do 90 ljudi.

Predstava, da zaradi novega zavetišča v Ljubljani nihče več ne bo spal na ulici, je zmotna. Razlogi, da človek pristane na ulici ali v nekonvencionalnih bivalnih razmerah, so seveda mnogoteri, a bi jih bilo ob ustrezni stanovanjski politiki manj. Ta je, kot pravi tudi Hana Košan, ključna sistemska rešitev, h kateri bi morali težiti, če želimo brezdomstvo dokončno odpraviti.

Novi center za brezdomne je pomemben korak na tej poti. Kovinska mreža okoli njega je nekatere sprva sicer presenetila, koga je spomnila na zapor, na oviro med deprivilegirano skupino ljudi in širšo skupnostjo. Pravzaprav pa objekt s svojo vpadljivostjo, ker ni neopazen in pritegne pogled radovednih mimoidočih, obe skupini povezuje bolj, kakor se zdi, in ljudi z roba družbe vsaj simbolno spet umešča v širšo skupnost.