Portret / Klara Kuk

Za prodorno igralko mlajše generacije Klaro Kuk (1997) je letošnji konec poletja še posebej vznemirljiv. Pred dobrim mesecem se je mudila na rdeči preprogi 32. Sarajevskega filmskega festivala, kjer je svetovno premiero doživel najnovejši celovečerec Urše Menart Vse, kar je narobe s tabo. V njem igra eno od dveh osrednjih vlog: medicinsko sestro in vplivnico iz majhnega nemškega obmorskega mesteca Aljo, ki prek družbenih omrežij spozna osamljeno in izgubljeno Marušo (Anuša Kodelja). Intimna drama o prijateljstvu, žalovanju ter iskanju bližine in sprejetosti se je v tekmovalnem programu potegovala za srce Sarajeva, film pa je pritegnil tudi pozornost znanega filmskega portala Variety, ki je v kritiki poudaril niansirani upodobitvi in kemijo dveh glavnih igralk.

Ob tem je pravkar odločno zakorakala tudi v novo, pestro gledališko sezono: 10. septembra je na odru Mestnega gledališča ljubljanskega premierno stala v čevljih Salome, naslovne junakinje znamenite tragedije Oscarja Wilda v režiji Miloša Lolića. Ta je, kot vsi tisti dobri dramski teksti, še vedno živa in aktualna: govori o strukturah moči, avtoriteti, nasilju, mizoginiji in političnih manipulacijah. »Skozi proces smo zaznavali paralele med tem, kako je svet, ki je v predstavi nekoliko grotesken in karikiran, pravzaprav zelo podoben svetu, v katerem živimo danes,« pravi Klara Kuk. »Obstaja pa ena precej ironična razlika: ko Herod v drami Saloma nekaj priseže, svojo prisego tudi drži – to pa je nekaj, česar danes še zdaleč ne moremo trditi za vsakega politika.« Z Mestnim gledališčem ljubljanskim je bila tesno povezana že med študijem na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. V njem je dobivala prve pomembne odrske izkušnje, se srečevala z različnimi režiserskimi pristopi ter znanja, ki jih je vsrkavala na akademiji, preizkušala v praksi; pred dvema letoma je postala stalna članica ansambla. Nase pa je med drugim opozorila tudi v vlogi Honey Albeejeve Kdo se boji Virginie Woolf? v režiji Ivice Buljana ter koprodukciji Mini Teatra in Mestnega gledališča Ptuj. Ob tem je odigrala vidnejše vloge še v celovečernih filmih, kot sta Ne pozabi dihati Martina Turka in Vzornik Nejca Gazvode, s tem pa vse bolj spoznavala posebnosti igre pred kamero.

V film se je še posebej zaljubila, ko so snemali Vse, kar je narobe s tabo: zlasti zaradi tankočutnega ustvarjalnega procesa in vloge Alje, ki ji je zelo ljuba zaradi svoje kompleksnosti. Njeno vedenje in dejanja namreč poganjata globoka osamljenost ter želja po bližini in pozornosti. »To se mi zdi nekaj najbolj človeškega,« pravi igralka, »zlasti v tem individualističnem svetu, kjer je zelo lahko postati osamljen. Pomembno vprašanje, ki ga film zastavlja, je torej, kaj vse smo ljudje pripravljeni narediti za to, da bi bili ljubljeni, slišani, opaženi; da bi pripadali. Mislim, da je to nekaj, v čemer se lahko prepozna zelo veliko ljudi.« Izredno dragoceno ji je, ko projekti, pri katerih sodeluje, odpirajo družbeno relevantne teme; ko prevprašujejo svet, v katerem živimo, in do njega zavzamejo stališče. »Mislim, da je današnji svet tako nor, da se mi zdi skoraj nemogoče, da tega ne bi obravnavali z umetnostjo,« pravi. Zato ni čudno, da, ko le ima priložnost, sodeluje pri projektih in kampanjah, ki ozaveščajo proti nasilju in diskriminaciji ter se zavzemajo za enakopravnost spolov. Priznava, da jo jezi, ko ljudje o teh vprašanjih govorijo, kot da smo jih že zdavnaj rešili. »V družbi je še vedno ogromno ustrahovanja, nasilja, diskriminacije, šovinizma in nestrpnosti. In ko se zdi, da drsimo nazaj v tradicionalno, zaprto in sovražno družbo, je še toliko bolj pomembno, da obstajajo shodi, protesti in podobne oblike javnega izražanja, ter da osebe, ki imajo vidnost, moč in platformo, svoj glas tudi uporabijo.« Igralski poklic jo, kot pravi, neizmerno izpolnjuje, pri tem pa tudi iskreno zabava in veseli. Privlači jo njegova dinamika in nepredvidljivost, dejstvo, da noben dan, predstava ali vloga niso povsem enaki. Vsak nov projekt ji odpre okno v drug svet, v katerega lahko za hip vstopi, raziskuje, se uči in usvaja znanja, ki jih sicer morda nikoli ne bi. Igra ji tako omogoča nekaj, česar ji na tak način ne bi mogel noben drug poklic: prostor za radovednost, igrivost in občutek, da – vsaj za nekaj časa – živi več različnih življenj.