Film / Don’t Look Back in Anger 

zelo za

Sprava. Gallagherja – Liam in Noel, Kajn in Abel – po tistem razpadu sistema v Parizu leta 2009 nista več nikoli govorila. Celo niti v istem prostoru nista več mogla biti. Niti na istem planetu. Niti v istem stoletju. Njuni otroci se niso nikoli videli. In ta nikoli je trajal petnajst let. Potem je bend Oasis krenil na turnejo, ki ju je – terapevtsko, kot so rekli – ponovno združila. Kot vidimo v temle imerzivnem dokuju, sta na odre – potem ko se na vajah tedne in tedne sploh nista pogledala – prihajala objeta, z dvignjenima rokama. Liam ni pel, ampak mesijansko stresal jezo, himnično izganjal hudiča. Publika je jokala, ihtela, gorela, navijala, slavila, orgazmirala. Zgodil se je »čudež«. Njuni otroci so se končno spoznali in v trenutku postali najboljši prijatelji. Zdaj sva si precej, precej bližje kot kadarkoli, pravi Liam. Ali Noel. Ne vem. Saj je vseeno. Liam zdaj dokončuje Noelove stavke, Noel pa Liamove. Noel za Liama, ki je še na vajah trdil, da ljudem ni sposoben odpuščati (in da je to njegova »usodna hiba«, ki je ne bo mogel nikoli odpraviti), pravi, da je »čudovit«. Ha! Delightful. Kaj se je zgodilo? Ja, postarala sta se. In ja, postala sta sentimentalna. Predvsem pa – zgrabila ju je nostalgija, toda ne nostalgija po nekdanjih »zlatih časih«, ki jih itak ni bilo (stalno poudarjata, da je bilo vedno le sranje, da sta se le prepirala, da nikoli ni bilo fajn, da od tiste divje, slavne preteklosti ni ostalo kaj dosti lepih spominov), temveč nostalgija po nostalgiji, s čimer sta kakopak zajezdila zeitgeist, saj tudi publiko, ki se je zadnje leto množično, evforično zgrinjala na koncerte benda Oasis, žene prav nostalgija po nostalgiji, potemtakem nostalgija po tem, kar se jim ni nikoli zgodilo. Gallagherja kot uročena gledata nove generacije, ki ju je uročila njuna glasba – generacije, ki benda Oasis v živo niso nikoli videle. A s tem, ko sta Gallagherja, ki sta se končala in razšla, trčila ob generacije, ki so mislile, da ju ne bodo nikoli videle v živo, sta trčila ob omrežene, povezane generacije, ki se jim prijateljstva, zveze, ljubezni in situacije nikoli ne končajo – in ker se nikoli ne končajo, so nesmiselne, brez prave teže ali vrednosti. Vsi lahko za vedno ostanejo prijatelji, a to je brez veljave – vsak ima na tisoče prijateljev in ljubezni in zvez, vsi sledimo drug drugemu (ničesar nočemo zamuditi), vsi smo nenehno v stiku, ki mu je rok trajanja že davno potekel. Smisel, vrednost in težo ima zato čas, v katerem so se prijateljstva, zveze in ljubezni lahko končali, v katerem je torej konec – break-up – še kaj pomenil, to pa je prav tisti »dobri stari čas« (pred tridesetimi leti), v katerem je sijal bend Oasis. Ko gledata to milenijsko in iksovsko publiko, to karizmatično, emocionalno, posinkano množico, ki je posvojila njuno glasbo (razume jo kot svojo glasbo, kot glasbo svoje generacije), gledata publiko, ki preteklost živi tako, kot da je sedanjost. Tam je bila nostalgija še mogoča in tam so se zgodbe še končale. Danes je ravno nasprotno: vsaka zgodba takoj ponovno vstane, saj dobi sequel, rimejk, reboot ali predzgodbo, ki potrdi njeno neskončnost. V tem času je tudi Oasis doživel monumentalno ponovno vstajenje – postal je sam svoj sequel, rimejk, reboot in predzgodba. Publika – ki v vsakem selfiju vidi svojo himnično zapuščino, pač nekaj, kar bo zapustila svojim otrokom in vnukom – je postala naratorka življenj bratov Gallagher, ki sedanjost živita tako, kot da je preteklost – v svojih pesmih sta končno začela uživati. Še več: začela sta jim verjeti. In če hočete: začela sta jim nasedati. Niti sama nista vedela, o čem sta pela. Šele zdaj vesta. Morale so priti nove generacije, ki so dale njunim pesmim drugačen spin in ustvarile kontekst, v katerem jih je mogoče bolje razumeti. Kar je prej ločevalo, zdaj združuje. Oasis ima moč algoritma. Nihče ni več osamljen. (kino)