Film / Kurir: Tekma s časom

za

Boj za jetra. Zadnja leta lahko ob akcijskih komedijah le zavijate z očmi, toda ob robustnem, kompaktnem, nezbrušenem Kurirju, ki je živ in napet tudi v trenutkih brez akcije in komedije, vam bodo oči zasijale. Alan Ritchson, alias Hank Malone, zdaj kurir v avstralskem Brisbanu, no, »prenašalec« povsem legalnih reči (kot so redke ptice ali zadeti politiki, ki obtičijo na orgijah), nekoč specialec (enkrat specialec, vedno specialec!), ima ravno dovolj problemov (hči mu je umrla, zapil se je, ločil, življenje mu razpada, uči se francosko ipd.), da mu lahko zaupajo prevoz darovanih jeter, ki naj bi rešila življenje deklici. Ker pa ima deklica zelo, zelo redek tip krvi, so jetra pravi zaklad (»vsaj milijon«), zato se za Hankom in Benom Bishopom (Owen Wilson), brbljavim, nerodnim, živčnim spremljevalcem kontejnerja z jetri, zaprašijo agresivni, brutalni mafijci, ki njun beg – pod taktirko režiserja Scotta Waugha, nekdanjega kaskaderja – prelevijo v pikantno koreografiran ringelšil, toda Hank poseduje, kot bi rekel oče Ugrabljene, »poseben set veščin«, tako da jih daje iz kože, možganov, srca in jeter. Boj za jetra, ki bodo deklici rešila življenje, vzame številna življenja, kar je paradoks, a tudi metakomentar samega žanra, akcijske komedije, filmov komične destrukcije in zabavnega umiranja – Zaldívar (Rodrigo Santoro), ojdipski poveljnik teh mafijcev (sin šefice podzemlja, mamilarske Lady Macbeth, ki jo igra legendarna mehiška pevka Cecilia Toussaint), Hanka in Bena celo kvazisamaritansko pozove, naj mu prepustita jetra, ker bodo itak v vsakem primeru nekomu rešila življenje. Kot da bi se zavedal, da so akcijske komedije zadnje, ki bi lahko moralizirale, saj ubijanje, nasilje in smrt vedno spreminjajo v comic relief. (kino)