Knjiga / Ivan Cankar: Nina, Novo življenje, Milan in Milena, Marta

+ + + + +

Med štirimi v zbirki Romani III, tretji izdaji Cankarjevih romanov, izstopa Marta – roman, ki ga ni objavil. Napisal ga je leta 1906, in ker ni izšel, literarna zgodovina meni, da je nedokončan. Leta 1912 je sicer drugo poglavje v štirih nadaljevanjih podlistka ponudil bralcem na naslovnici Slovenskega naroda. Ker je veliko dal na odziv publike, je bil to razlog, da ga je ohranil v predalu?

O njem je imel ekscelentno mnenje psihiater Košiček (2001): Marta je najmočnejši ženski lik tudi zaradi androginosti: je zdravorazumarsko aktivna in samozavestna. A reč ni tako preprosta. Dekle, ki iz Blatnega dola odide za deklo v mesto, bo vseskozi tarča moške poltenosti. Toda to naivno in preprosto bitje se moškim vedno izmakne: kdaj z uničujočim pogledom, drugič z gesto, spet drugič z molkom, predvsem pa z nonšalantnim dialogom, v katerem zastavlja vprašanja, ki priložnostnemu posiljevalcu v podobi gospodarja spodmaknejo tla pod nogami. V njej ni strahu, ki bi podžigal njihovo vnemo, obenem pa se dialoško opre na edino vednost, ki jo ima – na nauk Svetega pisma. In iz sveta kajžarjev prestopi med časnikarje, pisarje, uradnike, umetnike; eden njih je bil nekoč tako očaran nad damo s klobučkom, ki jo je srečal mimogrede, da si jo je ohranil tako, da jo je upodobil v kipu.

Edini, ki ga vzljubi, je poet, z njim se tudi poroči; jasno pri Cankarju ni mesta za happy end in tako namesto romantične svatbe doživi moško bakhanalijo. A je ne zlomi, tegobe premaguje s poprejšnjim žarom v očeh, ne da se ujeti niti na soprogove nejevolje in frustracije.

Kot da je pisatelj presodil, da s takšnim ženskim likom ne bo osvojil bralnega občinstva, ki ga je imel za svojega boga.