Plošča / Bonobo: Distance in Static

+ +

Bonobova ultramelodična elektronika, ki se vselej sprehaja med organskim in sintetičnim, je na prelomu tisočletja resda zvenela sveže, a njegov značilni zvok se je postaral slabše kot kozarec svežega mleka na soncu. Po svoje zato, ker je postal šablona za trume posnemovalcev, ki polnijo generične »chill-out« playliste na pretočnih platformah, in hkrati tudi zato, ker je avtor v tem postanem zvoku trmasto zasidran že več kot četrt stoletja. Vmes je iz downtempo uspavank resda presedlal na hitrejše, plesne ritme, a srž njegovih kompozicij že kakšnih 15 let, vse od plošče The North Borders naprej, ostaja nespremenjena: to so pedantno zloščene, teksturno večplastne epopeje, ki so melanholične, a sočasno polne upanja – in vselej nekoliko osladne. Takšna je tudi njegova osma plošča, s katero naj bi se poslavljal. Skrajni čas.