Plošča / Tyga/$TARFACE: $TARFACE

+

Javna skrivnost je, da klasike osemdesetih let zvenijo tako megalomansko, ker so k njihovemu nastanku pripomogle astronomske količine kokaina. Zloglasni novi projekt ameriškega raperja Tyge je bil zato že od začetka obsojen na propad. Orodja za ustvarjanje glasbe z umetno inteligenco kokaina namreč niso zmožna konzumirati. Prav ta so mu, kljub začetnemu zanikanju v intervjujih, delno pomagala do nakaze $TARFACE. Njegov poskus preobrazbe iz rap zabavljača v nekakšnega neo Michaela Jacksona ni padel na plodna tla. Koncept je ne nazadnje res smešen: Tyga kot $TARFACE (posvetilo Scarfaceu, predelavi Brazgotinca izpod prstov Briana De Palme), ne mafijec, temveč pop zvezdnik v fiktivni različici Miamija, kjer namesto hitov te ere poslušamo njegove boleče plehke poklone tej eri. Če bi ploščo zapakiral kot konceptualno umetniško delo, ki banalizira pop ustvarjalnost, bi morda vsaj pristal na Beneškem glasbenem bienalu. Ali na turneji z Laibachom.

V sili razmer pa je pod plazom kritik postal križar v kulturni vojni. Nekateri glasbeniki malodane tekmujejo, kateri bo bolj patetičen pri širjenju evangelija umetne inteligence. Timbaland in will.i.am spadata v to avantgardo, a tudi Tyga zase misli, da je disident, ki drzno pluje proti toku. Če odmislimo moralno-etične zadržke pri rabi omenjenih tehnologij, postane težava preprostejša – glasba zveni objektivno slabo: enodimenzionalno, brez globine, širine in dinamike. Dokler umetna inteligenca ne bo prinesla dodane vrednosti (sinteze novih, še neslišanih slogov in zvokov), nobena mentalna gimnastika ne bo pripomogla k temu, da bi kritiki spremenili mnenje. Album $TARFACE je učbeniški primer slop popa (pop pomij, generiranih z umetno inteligenco). Navdihnila naj bi ga bila glasba omenjenega kralja popa, Princea in Ricka Jamesa, a v tej brozgi stilističnih tropov diska in synthpopa iz osemdesetih let ni niti sledi vizionarstva omenjenih legend. Ali je glas res njegov ali umetno generiran, niti ni pomembno, saj v misli prikliče podobo nesamozavestnega izvajalca priredb na srednješolski bitki bendov. $TARFACE nam pomaga pri spoprijemanju z resničnostjo – ne v klasičnem smislu zagotavljanja hedonističnega odklopa, temveč kot napoved bližnje prihodnosti, kjer bo tovrstne glasbe neizogibno vse več, saj je ustvarjanje z umetno inteligenco hitro, priročno in poceni. Objestno iskanje bližnjic v ustvarjalnem procesu nas bo nekega dne pokopalo. Posledice teh trendov se že kažejo v vse bolj sploščeni (pop)kulturni krajini, kjer so avtorski presežki še redkejši od koherentnih stavkov Donalda Trumpa. V zadnjem desetletju smo bili obsojeni na večno recikliranje že preverjenih žanrov, zamisli, motivov, likov in zgodb, v prihodnosti bomo obsojeni na večno vračanje istega, toda v še slabši, strojno ustvarjeni različici.