Intervju / »Nadzorne tehnologije so postale glavni izraelski izvozni artikel, s katerim Izrael uničuje demokracije«

Lior Volinz je izraelski raziskovalec iz Tel Aviva. Živi in dela deloma v Ljubljani, deloma v drugih evropskih mestih, ukvarja pa se s tehnikami nadzora. Navdih za to temo je seveda dobil doma, v Izraelu, in v izraelskem ravnanju s Palestinci. V primerjavi z drugimi strokovnjaki s tega področja pa opozarja na širše, globalne politične posledice izraelskih nadzornih praks. Njegova zgodba gre takole: Izrael ima v svetu edinstven položaj. Zgradil je ogromen laboratorij, v katerem živijo Palestinci, na njih pa lahko brez zavor preizkuša najrazličnejše tehnike. Zato je lahko hiter in učinkovit, te varnostne »raziskave in razvoj« pa mu prinašajo ogromne dobičke z vsega sveta, kamor izvaža svoje znanje. A izdelki in prakse, ki jih izvaža, niso nevtralni, to niso pralni stroji ali avtomobili, temveč orodja, ki razkrajajo demokracije.

Prihajate iz Tel Aviva, ukvarjate se s politikami nadzora. Kdaj in zakaj ste v Izraelu zaznali, da je to problem?

Že dalj časa me zanima, kako varnostne in nadzorne tehnologije vplivajo na nas in našo družbo. To sem raziskoval tudi v Izraelu in Palestini. Takrat sem ugotovil, da se v Izraelu s tem vprašanjem niti ne morem ukvarjati.

Cenzura?

Ne formalna cenzura. V Izraelu sem raziskoval varnostne politike, opazoval in proučeval sem politike nadzora, policijske tehnologije. Začel sem pisati doktorsko disertacijo o tem, kako Izrael izvaja varnostne ukrepe v Vzhodnem Jeruzalemu, a sem kaj kmalu ugotovil, da je v bistvu vprašanje širše od tega in da ne morem raziskovati sodobne varnosti, ne da bi raziskoval tudi nadzorne tehnologije. To je bilo sicer povezano tudi s spoznanjem, da sem ob terenskem delu ugotovil, da na življenje Palestincev močno vplivata obseg in vrsta nadzornih tehnologij, ki jih Izrael uporablja.

Kaj ste ugotovili?

Prejšnji teden je na beneškem filmskem festivalu posebno nagrado žirije prejel film dveh izraelskih režiserjev, Juvala Abrahama in Rahel Šor, z naslovom NAZA, ki pomeni v prevodu kolateralna škoda. Film je bil posnet na skrivaj, ponoči na strehah Tel Aviva med vojno v Gazi, in temelji na pogovorih s 24 izraelskimi vojaškimi obveščevalci, ki opisujejo, kako izraelska vojska izbira tarče in izvaja napade na Palestince v Gazi. Film se ukvarja z uporabo sistemov umetne inteligence, ki na podlagi omrežja telefonskih klicev, gibanja in stikov določajo tarče za atentate. Mnogi si še vedno predstavljajo, da največ grozodejstev v Gazi zagrešijo kakšni okrutni izraelski vojaki, morda fanatični, ki se iz takšnih ali drugačnih razlogov na terenu izživljajo nad Palestinci. Ta film pa prikazuje nekaj drugega: prikazuje nov tip vojakov, recimo pilote dronov, ki iz svoje klimatizirane pisarne s pomočjo umetne inteligence na videz sterilno uničujejo tarče v Gazi. Ti operaterji gredo nato zvečer domov v Tel Aviv, kjer si pripravijo večerjo, morda preberejo knjigo ali gredo konec tedna na kak glasbeni festival, kjer celo razobešajo mavrične zastave. Takšni vojaki lahko na dan ubijejo sto, dvesto oseb. Takšne nadzorne tehnologije, ki omogočajo ta novi način vojnih grozodejstev, so me pri raziskavah posebej zanimale in po mojem mnenju je treba ljudi opozoriti nanje.

Izrael nadzorne tehnike uporablja predvsem pri Palestincih. Lahko za začetek opišete, kako so Palestinci nadzorovani?

Vsak vidik njihovega življenja je pod nadzorom. Palestina je nekakšen laboratorij. Izrael nadzoruje palestinski register prebivalstva, spletna omrežja, mobilne frekvence, nadzira vse klice. A to je zgolj tehnična plat nadzora, kar je pomembneje, pride v naslednjem koraku. Ta nadzor namreč rojeva veliko večji nadzor. Izrael ima na voljo tudi celotno armado informatorjev med Palestinci. Kako? Teh ne dobi samo zaradi plačila, ampak ker jih prisili v kolaboracijo z izkoriščanjem informacij. Nekaj vedo o njih, na primer, da imajo ljubico, da so geji, da so storili kakšno kaznivo dejanje, in potem to izkoristijo v smislu: sodeloval boš z nami ali pa greš v zapor, ali bomo to povedali tvoji ženi in tvojim bližnjim. Leta 2014 je 43 izraelskih vojakov v javnem pismu opisalo, da so zbirali podatke o spolni usmerjenosti, nezvestobi, finančnih težavah in boleznih, da bi ljudi lahko izsiljevali, med vojno v Gazi pa je to dobilo nove razsežnosti. Podatki, zbrani z nadzorom, so postali surovina za sisteme umetne inteligence, ki predlagajo tarče za napade. Nadzor, ki ga izvaja Izrael v Palestini, je tehnika, ki se nenadzorovano množi, ne samo znotraj Palestine, ampak tudi zunaj Izraela. Nadzorne tehnologije so postale glavni izraelski izvozni artikel, dejansko artikel, s katerim Izrael uničuje demokracije.

Zame ni najspornejša izraelska tehnologija nadzorovanja v ozkem pomenu besede, ampak izraelsko znanje o vplivanju na volitve.

Narediva prvi korak: Ali Izrael te nadzorne mehanizme prenaša s Palestine tudi na Izrael? Znane so Netanjahujeve ideje, da bi nadzoroval protestnike v Tel Avivu.

Prakse nadzora, ki jih Izrael uporablja v Palestini, se seveda širijo dalje. Francoski teoretik družbe nadzora Michel Faucault je že pred desetletji opisal, kako se kolonialne prakse prenesejo v metropole. Recimo način, kako so Francozi ravnali z Alžirci, se je prej ali slej preselil v Francijo. Podobno lahko danes vidimo pri Izraelu, kjer pa »metropola« ni Tel Aviv. Če razumemo Izrael kot politični projekt, ki ga omogočajo ZDA in Evropa, se v Evropo kot učinek bumeranga vrača izraelsko ravnanje s Palestinci. Predvsem v Evropo. Izrael v Evropo seveda izvaža nadzorne tehnologije, a še pomembneje je, da to niso le tehnologije, ampak tudi, poimenujmo jih tako, točno določeno varnostno znanje, prakse ali ekspertiza.

Mi v Evropi, ali mi v Sloveniji, za zdaj poznamo izraelsko orožje, poznamo operacijo Black Cube ali pa program Pegasus, ki okuži mobilne telefone. Kaj poleg tega Izrael še izvaža?

Eno je orožje, to so lahko brezpilo -tniki in drugo, to je lahko zaščita pred balistični raketami, ki jo je Izrael razvil tudi s pomočjo ZDA in jo sedaj izvažajo po vsem svetu. Nemčija je denimo kupila sistem Arrow 3. Evropska agencija za meje Frontex pa za nadzor Sredozemlja uporablja izraelske brezpilotnike Heron in Hermes, iste modele, ki letijo nad Gazo. A če pogledate, od kod prihajajo protiteroristična znanja, boste ugotovili, da je to spet Izrael. Izrael ne prodaja le naprav, ampak celoten paket: usposabljanja policistov, doktrine, programsko opremo za analizo podatkov, forenzična orodja za vdiranje v telefone, kot je Cellebrite. Zna se zgoditi, da boste v Evropi priča nadzornim ali represivnim ukrepom, ki so bili pred leti testirani na Palestincih. Dober primer je »Skunk«, izjemno smrdljiva tekočina, ki jo izraelska vojska in policija z vodnimi topovi pršita po palestinskih protestnikih. Sam sem to

videl v Belgiji, kjer je policija to kemikalijo nabavila za nadzor nad demonstracijami. Teh primerov je veliko. Ob tem me pa zelo zanima, koliko so v ta grozodejstva, ki jih Izrael izvaja, vpletene velike tehnološke korporacije.

Kje vidite povezavo med izvozom družbe nadzora in korporacijami?

Spomnite se, kako so mnogi ob koncu prejšnjega stoletja govorili, da bodo države zaradi neoliberalizma, privatizacije in podobnega vse šibkejše. A v zadnjem desetletju opažamo prav nasprotno: države postajajo močnejše in imajo v družbi vse večjo vlogo. Ampak ko danes rečemo država, ne mislimo le na državo. In to je zelo pomembno: z državo mislimo tudi mrežo javnih in zasebnih akterjev, ki so vpleteni v izvajanje njene oblasti. Brez zasebnih akterjev ne gre več. Prej sva omenila Pegasus, lahko bi omenili Palantir in različna zasebna podjetja. Vlade danes od zasebnih podjetij kupujejo podatke in informacije, ki jih same ne bi smele zbirati brez sodne odredbe ali za katere nimajo pristojnosti. Dober primer je vaša afera z nasprotniki gradnje drugega bloka jedrske elektrarne v Krškem. Iz dokumentov, ki jih je analiziral izraelski časnik Haaretz, izhaja, da naj bi izraelsko obveščevalno podjetje Cyberglobes pomagalo zbirati informacije o aktivistih, ki so v Sloveniji nasprotovali projektu JEK 2. To podjetje je s svojo programsko opremo pomagalo režimom od Ruande do Indonezije prepoznavati in označevati državljane po političnih stališčih. In poglejte, kaj je odgovorila slovenska policija: da pregled in analiza javno dostopnih podatkov nista kaznivo dejanje. Formalno imajo morda prav. A prav v tem je problem. Zasebno podjetje lahko zakonito naredi nekaj, česar država sama ne bi smela: kartografira lahko civilno družbo in mrežo njenih stikov, rezultat pa potem nekdo kupi. V primeru JEK 2 verjetno prav država.

Če razumemo Izrael kot politični projekt, ki ga omogočajo zDA in Evropa, se v Evropo kot učinek bumeranga vrača izraelsko ravnanje s Palestinci. Predvsem v Evropo.

Poznate še kak tak primer?

Zanimiv je Microsoft, ki je izraelski vojski ponujal storitve v oblaku. Izraelska vojaška obveščevalna enota je v Microsoftovem oblaku Azure hranila in z njegovimi orodji umetne inteligence obdelovala ogromne količine podatkov o Palestincih, predvsem posnetke telefonskih pogovorov. Govorimo o okoli 8000 terabajtih. Podatki so bili shranjeni v Microsoftovem podatkovnem centru na Nizozemskem, torej v Evropi. Ključno je naslednje: pred tem je enota na lastnih strežnikih lahko hranila le klice nekaj deset tisoč ljudi, ki jih je vojska označila za osumljence. Z Microsoftovim oblakom pa so lahko začeli shranjevati klice vseh na Zahodnem bregu in v Gazi. To je bistvena sprememba: ne iščeš več le militantov, ampak imaš dosje o celotnem prebivalstvu. Podatki so bili namenjeni pripravi letalskih napadov v Gazi, na Zahodnem bregu, pa tudi za iskanje zelo osebnih informacij. Če imaš hudo bolezen in potrebuješ dostop do zdravil, te Izrael s tem lahko izsiljuje, da začneš zbirati in posredovati dodatne informacije o drugih.

Ko sva govorila o izraelskih zasebnih obveščevalnih podjetjih, ste omenili NSO, ki izdeluje Pegasus, Cyberglobes in Black Cube. Zakaj menite, da to niso zares zasebna podjetja? Zakaj o njih govorite kot o podaljških države?

Vsa ta podjetja so tesno povezana z izraelsko državo. Že zato, ker jih vodijo ljudje iz vojske in obveščevalnih služb – to velja skoraj brez izjeme. Med njihovimi vidnimi obrazi so znane vojaške osebnosti. V svetovalnem odboru Black Cuba sedi Giora Ajland, nekdanji general in vodja izraelskega sveta za nacionalno varnost, ki je postal znan po pozivih, naj Izrael sever Gaze izstrada, in po zapisu, da bodo epidemije na jugu Gaze približale zmago. Pegasus ne more v tujino brez dovoljenja izraelskega obrambnega ministrstva. Država natančno odloča, katera vlada ga sme kupiti. Izvoz takih orodij je postal del izraelske zunanje politike: dovoljenja so dobile tudi države, s katerimi je Izrael gradil nova zavezništva. A hočem povedati še nekaj. Te izraelske tehnologije se v Evropi predstavljajo kot vrhunske, kot nekaj izjemnega. Pa niso. Lahko smo precej prepričani, da imajo Američani nekaj podobnega Pegasusu, da imajo podobne tehnologije Rusi, pa tudi Iran in Severna Koreja. Izjemno pri Izraelu ni znanje, ampak to, da je postal središče svetovnega trga s takimi orodji. Druge velike sile svoja orodja praviloma hranijo zase, Izrael pa jih z državnim blagoslovom prodaja vsakemu, ki je v nekem trenutku politično priročen.

Celo Savdski Arabiji.

Da. Izrael to tehnologijo prodaja celo državam, s katerimi nima niti diplomatskih odnosov. Savdska Arabija je s Pegasusom nadzorovala novinarje. Avtoritarni režimi za Izrael sploh niso ovira, avtoritarni režimi so prijatelji Izraela. Države, kot je Mjanmar, so dobivale izraelsko orožje in orodja za vdiranje v telefone, žal pa tudi države, kot je Španija, ki je kupila Pegasus in ga uporabljala za notranji nadzor: proti katalonskim politikom, aktivistom in odvetnikom. V tem smislu je Izrael vpleten v proces, v katerem demokracije drsijo v avtoritarizem, in ga drugim državam omogoča.

Je Izrael avtoritarna država?

Odvisno, o katerem Izraelu govorimo. Za Jude je Izrael neliberalna demokracija. Za Palestince na zasedenih ozemljih pa je avtoritaren, nasilen režim, ki odloča o njihovem življenju, ne da bi imeli kakršenkoli vpliv nanj. Tudi palestinski državljani Izraela, ki sicer volijo, so z zakonom o judovski nacionalni državi iz leta 2018 postali državljani drugega reda. In Izrael je tudi država, ki izvaja apartheid.

Katero od izraelskih podjetij ali tehnologij, ki jih Izrael izvaža, se vam zdi najspornejše?

Zame ni najspornejša izraelska tehnologija nadzorovanja v ozkem pomenu besede, ampak izraelsko znanje o vplivanju na volitve. Torej ne vohunski programi, ampak to, kako se podatki, zbrani z nadzorom, uporabijo za vplivanje na volitve in druge demokratične procese. Gre za zmožnost, da iz ogromnih količin podatkov ugotoviš, kako javnost premakniti v želeno smer. To je zame najbolj problematično. In to ni le Black Cube, gre za različna podjetja in strokovnjake. Leta 2023 so novinarji razkrili izraelsko skupino »Team Jorge«, ki se je hvalila, da je vplivala na več kot trideset predsedniških volitev po svetu, večinoma uspešno. Evropska unija ima javno kampanjo proti vmešavanju v volitve. V Romuniji so zaradi tega razveljavili prvi krog predsedniških volitev, ker je proces po oceni romunskih obveščevalcev kontaminirala tuja, verjetno ruska kampanja na TikToku, vredna nekaj sto tisoč evrov. A vse to ne velja za veliko obsežnejše primere izraelskega vmešavanja. Izrael je na tem področju ena najbolj dejavnih držav. Izraelske vojaške tehnologije pa so problematične še iz enega razloga. In sicer zato, ker lahko tehnologijo hitro razvijejo kot prototip in jo preizkusijo na Palestincih: nekdo dobi idejo, na hitro jo preizkusijo; in če deluje, je takoj na trgu. A takšen odnos do varnosti škoduje tudi Izraelu samemu, ker onemogoča razpravo o prihodnosti in iskanje rešitev. Vse postane tehnično vprašanje. Namesto da bi se vprašali, kaj naj s to državo naredimo zdaj, kakšno prihodnost hočemo, se vse skrči samo na tehniko. Upam, da se tukaj, v Evropi, ne bo zgodilo isto.

Vlade danes od zasebnih podjetij kupujejo podatke in informacije, ki jih same ne bi smele zbirati brez sodne odredbe ali za katere nimajo pristojnosti. Dober primer je vaša afera z nasprotniki gradnje drugega bloka jedrske elektrarne v Krškem.

Kaj priporočate: kako se lahko upremo vse širšemu nadzoru?

Ne vem. Vem pa, da problem teh novih tehnologij ni v tem, da bo kdo odkril, kaj smo storili narobe. To sploh ni vprašanje. Problem je v tem, da so na voljo celotne baze osebnih podatkov, ki jih lahko korporacije in države uporabijo za uresničevanje svojih ciljev, za upravljanje ljudi. Ko na primer ženske uporabljajo aplikacijo za spremljanje menstrualnega cikla, se ta podatek poveže z vsemi drugimi in uporabi za najrazličnejše namene. Podjetje, ki ima takšno aplikacijo, te podatke proda, uporabnica pa nato dobiva ciljane oglase. In ne gre le za oglase: v ZDA, kjer je ponekod splav prepovedan, bi lahko isti podatki postali dokaz na sodišču. Ko podjetja o nas vedo več, kot vemo sami, na neki način izgubimo svobodo. V Sloveniji pravkar raziskujem nadzor nad prejemniki socialnih pomoči, ker me zanima vpliv nadzornih tehnologij na najbolj marginalizirane skupine v družbi. Slovenskih prejemnikov socialnih pomoči seveda ne moremo primerjati s Palestinci. A v obeh primerih lahko ugotovimo, da je problem v slepem zanašanju na tehnologijo, rešitev pa je v vrnitvi človeškega dejavnika.

Naslednji mesec so v Izraelu volitve. Če zmaga konkurenčni Gadi Ajzenkot in ne Benjamin Netanjahu, se bo pri odnosu do Palestine kaj spremenilo?

Ajzenkot v anketah trenutno res vodi, a je nekdanji načelnik generalštaba izraelske vojske in ima do Palestincev zelo podobne poglede in politiko kot Netanjahu. Izraelsko družbo sestavljajo različne elite. Obstaja ločnica med verskim in sekularnim delom družbe, ki se trenutno ne moreta zediniti glede naborništva ortodoksnih Judov v vojsko. Mnoge Izraelce ločujejo tudi vprašanja, kako Netanjahu spoštuje sodišča, kakšna naj bo vloga generalne državne tožilke in kakšen naj bo izobraževalni sistem. Glede odnosa do Palestincev pa velikih razlik ni. Evropejci si predstavljajo, da v Izraelu potekajo velike razprave o Palestini, a to ne drži. V izraelski družbi o teh vprašanjih že dolgo ne razpravljajo več. Še več. Hkrati so številni ljudje v Izraelu zelo lepo služili od te vojne in od nasilnega ravnanja s Palestinci.

Ta mesec je odjeknila novica, da naj bi Netanjahu deset dni pred 7. oktobrom od predsednika Združenih arabskih emiratov prejel opozorilo, da bo Hamas napadel. Je mogoče, da je Netanjahu napad dopustil, da bi ohranil oblast?

Zdi se mi logično, da je Netanjahu takšno opozorilo dobil, in prav tako logično, da ga je prezrl. A ne zato, ker bi si zaradi oblasti želel takšnega pokola. Njegova ignoranca je lahko posledica splošne predstave, ki vlada v Izraelu, in sicer da Palestinci sploh ne obstajajo. Vsaj do tistega 7. oktobra je bilo splošno prepričanje, da Palestinci ne obstajajo in da se z njimi ni več treba ukvarjati, ker jih tako rekoč ni. Ne kot političnih akterjev, ne kot militantov, niti kot ljudi.

Je vaša družina čutila posledice holokavsta?

Ja, babica je v holokavstu izgubila vso družino.

Večina Izraelcev ima izkušnjo holokavsta. Zato bi morala biti izraelska družba občutljiva za kršitve človekovih pravic, ne pa, kot pravite, postajati glavna izvoznica avtoritarizma.

Res je. Po drugi svetovni vojni in holokavstu so se narodi združili in razvili mednarodno pravo: določili so pravila vojskovanja in opredelili genocid, da bi ga v prihodnosti preprečili. Zdaj pa vidimo, kako si Izrael, z njim ZDA in tudi vaša, Janševa vlada prizadevajo te pridobitve sistematično poteptati. To se mi zdi največja škoda. Ko bomo nekoč razmišljali o naši največji judovski dediščini, to ne bo država Izrael, ampak mednarodna ureditev, ki je nastala po holokavstu in zaradi njega. In zastavlja se vprašanje, kako se lahko država, ki se sama opredeljuje kot judovska, zdaj bori proti točno tem pridobitvam. To se mi zdi sramotno.

Kako razumete obrat slovenske politike?

Očitno je, da Slovenci podpirajo svobodno Palestino, mednarodno pravo in človekove pravice. O tem ni dvoma, to kaže vsaka anketa. Nova Janševa vlada pa se je postavila na stran Izraela, in ne le na stran države ali vlade, ampak celo na stran najbolj radikalnih in nasilnih akterjev v Izraelu. Zdi se mi, da bo to Slovenijo zelo drago stalo. Evropski partnerji bodo takšno usmeritev brez dvoma kaznovali, kot so kaznovali Madžarsko. In upravičeno, kajti podpora genocidu in vojnim zločinom ni legitimno politično stališče, ampak kaznivo dejanje. Ne vemo, kaj so Janši obljubili v zameno za podporo izraelskim grozodejstvom. Verjamem pa, da bo javnosti zelo hitro povsem jasno, da njegova politika ni v interesu Slovenije. Slovenija diplomacije ne more nadomestiti s takšnimi zavezništvi: premajhna je in preveč odvisna od večstranskega sveta in mednarodnega prava.

Prejšnji teden smo v Mladini pisali o tem, da je bil na odprtju izraelskega veleposlaništva Srulik Ajnhorn, izraelski komunikacijski strateg in dolgoletni Netanjahujev svetovalec. Kaj mislite o tem?

O tem, da je Izrael odprl novo veleposlaništvo v Sloveniji, v izraelskih novicah ni bilo mogoče prebrati skoraj ničesar, so pa mnogi časniki pisali o tem, da je bil na otvoritvi Ajnhorn. V Izraelu je to zelo sporna osebnost. Bil je Netanjahujev volilni svetovalec, osumljen pa je v aferi Katargate – Netanjahujev urad naj bi za plačilo promoviral Katar. Že več let živi v Srbiji, izraelska policija pa ga od januarja letos obravnava kot ubežnika, zoper katerega je izdan nalog za prijetje. Med Netanjahujevimi nasprotniki v Izraelu velja za eno ključnih figur afere, ki jo nekateri označujejo kot državno izdajo. Ne vemo, ali ima kakšno vlogo tudi v Sloveniji, vemo pa, da je imel pomembno vlogo pri tem, da je Srbija prodajala strelivo Izraelu med vojno v Gazi.

Nova Janševa vlada se je postavila na stran Izraela, in ne le na stran države ali vlade, ampak celo na stran najbolj radikalnih in nasilnih akterjev v Izraelu.

Če bodo ta intervju prebrali na novem izraelskem veleposlaništvu ali v novi slovenski vladi, nas bodo morda obtožili antisemitizma.

Žal je obtožba antisemitizma postala orodje, ki ga Izrael zdaj uporablja, da bi preprečil razpravo o zločinih, ki jih izvaja v Gazi, na Zahodnem bregu in širše. Ampak takšne obtožbe so napačne in namenjene samo temu, da odvračajo pozornost od teh zločinov in preprečujejo ukrepanje zoper Izrael. Samo zato, ker se Izrael opredeljuje kot judovska država, to ne pomeni, da je kritika Izraela antisemitizem. Kritika ravnanja države je legitimna. Upoštevati pa moramo še nekaj: izraelska in tudi Janševa vlada počneta nekaj nevarnega: enačita Jude in Izrael. To je problematično, je igra z ognjem. Ker potem lahko kdo reče, da so Judje po svetu odgovorni za politiko, ki jo izvaja Izrael. Nekako je antisemitizem res prisoten, a z druge strani: z vzponom politikov, kot so Janša, Netanjahu in Orbán, ki se opirajo na politike z antisemitskimi prvinami. Dovolj je spomniti na kampanje proti Sorosu: Janša obtožuje levico, češ da so antisemiti, sam pa se ne more vzdržati tega, da ne bi reproduciral antisemitskih obtožb zoper Georgea Sorosa. Ko je šel Janša lani na konferenco o boju proti antisemitizmu v Jeruzalem, so bili tam zastopani večinoma predstavniki skrajne desnice. Številne judovske organizacije so jo v celoti bojkotirale. Od vidnejših tujih politikov so bili tam Janša, Dodik, za katerim je bila razpisana tiralica, in vodja skrajno desnega francoskega Nacionalnega zbora Jordan Bardella. Problem pa je tudi v tem, da nimamo zanesljivih meritev o tem, ali dejanski antisemitizem v družbi narašča. Zadnja raziskava EU, ki je pokazala veliko rast antisemitizma, denimo ni temeljila na kakšni anketi, izvedeni med evropskimi Judi, ampak so bila vir raziskave poročila judovskih skupnosti, ki podpirajo Izrael, in oni so seveda poročali, da antisemitizem narašča. A to ni objektivna meritev, temveč metodološko precej šibko merjenje zaznav. Mislim, da potrebujemo dejanske ukrepe proti vsem vrstam rasizma, z antisemitizmom vred. Sočasno pa se moramo tudi odločno postaviti po robu vsem, ki se opirajo na lažne obtožbe antisemitizma, zato da bi lahko še naprej počenjali grozodejstva. To ni del judovske tradicije.