Uvodnik / Grega Repovž: Čas za alarm

V ozadju političnih dogodkov – tudi razkritja obstoja kocke zlata pri nekdanjem šefu Darsa in sedanjem obrambnem ministru Valentinu Hajdinjaku – je državni zbor razmeroma mirno sprejemal rebalans proračuna za tekoče leto. In to čeprav so v njem predvidene strukturne spremembe, zaradi katerih bi morali danes povsod goreti rdeči alarmi. A še zanimivejši pri vsem skupaj je nenavadni molk organizacij, ki so znane po tem, da se oglasijo nemudoma.

O čem torej govorimo? O proračunu državnega javnega zavoda za zdravstveno zavarovanje. Namenoma uporabljamo besedo javni zavod, saj ta upravlja sredstva zavarovancev, država oziroma vlada pa k temu dodaja del sredstev, s katerimi skrbi, da je poslovanje zavoda uravnoteženo. Tako je bilo v proračunu, ki ga je pripravila prejšnja vlada, predvideno, da bo zavod za to leto dobil 520 milijonov evrov iz državnega proračuna, pri čemer je ob tem treba povedati, da tudi prejšnja vlada še ni izvedla tako imenovanih proračunskih prerazporeditev med porabniki, da bi zagotovila celoten znesek, ampak bi morala 100 milijonov evrov prerazporediti v tekočem letu. A to ni nekaj neobičajnega: vsak mesec vlade – vse vlade, tudi sedanja – prerazporejajo sredstva med različnimi uporabniki ves čas, saj sta poraba in s tem proračun dinamična. A novo ministrstvo za finance pod vodstvom Andreja Širclja ni razporedilo teh sredstev, ampak jih je preprosto črtalo iz proračuna. Zavod za zdravstveno zavarovanje bo tako v tem letu dobil 100 milijonov evrov manj od predvidenega, ob čemer je bilo vladi že ves čas jasno tudi, da ima zavod že predviden primanjkljaj v višini ne tako nizkih 85 milijonov evrov. Morda zveni zapleteno in dolgočasno, a je pomembno: zavod je že v sprejetem finančnem načrtu predvidel zamik plačila dela decembrskih akontacij izvajalcem zdravstvenih storitev v januar prihodnjega leta, in sicer v višini 85 milijonov evrov. A odločitev vlade pomeni, da se je znesek manjkajočih sredstev že zdaj povzpel na 185 milijonov evrov. Dejansko to pomeni, da zavod ne bo mogel zagotoviti likvidnosti zdravstvenih zavodov, torej bolnišnic in zdravstvenih domov, in da bodo ti posledično nelikvidni. Seveda je res, da lahko vlada tudi takrat ukrepa – a to pomeni, da načrtno ustvarja krizo v celotnem zdravstvenem sistemu, ki bo udarila najkasneje februarja prihodnje leto. Vedo, kaj se bo zgodilo in da bo nastal problem.

Zakaj bi kdo to počel?

Verjetni razlogi so trije. Prvi je najbolj banalen, a ne neverjeten. S tem želi vlada usmeriti javno pozornost na zavod za zdravstveno zavarovanje in ga prisiliti v zamenjavo vodstva in tako prevzeti še to institucijo, ki jo sicer delno obvladujejo različne interesne skupine zavarovancev. A glede na vse zamenjave, ki jih je ta vlada že izpeljala, se zdi to nekam dolgotrajen postopek: vodstvo lahko zamenja z mačeto in bliskom, tako kot je to naredila že v drugih javnih institucijah. Zakaj bi tukaj ustvarjala neko navidezno krizo zgolj zato, da bi izpeljala, kar počne povsod?

Drugi razlog je lahko znotrajkoalicijski. Premier Janez Janša in minister za finance s temi potezami disciplinirata ministra za zdravje Tadeja Ostrca, drugega človeka Demokratov, saj bo morebitna destabilizacija zdravstvenega sistema brez dvoma načela že tako zamajano javno podobo Demokratov. Gre zgolj za kazanje mišic Ostrcu in Logarju? Bi se kdo igral z zdravstvenim sistemom in njegovo stabilnostjo zgolj zato? Janša bi se.

Tretji razlog za ravnanje vlade, ki pa je žal tudi najverjetnejši, pa je načrtno ustvarjanje kriznih razmer v zdravstvu, da bi lahko v imenu reševanja teh razmer izvedli tisto, o čemer ves čas govorijo: privatizacijo zdravstva in zdravstvenega zavarovanja. Ne gre namreč pozabiti, da so vsaj tri stranke koalicije (SDS, NSi in seveda Demokrati) zelo povezane z lobiji, ki so in želijo spet dobiti v upravljanje denar zavarovancev (govorimo o v prejšnjem mandatu ukinjenem dopolnilnem zavarovanju), in z lobiji, ki želijo izvesti privatizacijo zdravstvene dejavnosti. Velikih sprememb v zdravstvu namreč ni mogoče izpeljati na hitro, razen … razen če razmere niso izredne, tako izredne, da je ogrožen sistem kot tak, s tem pa tudi zdravje državljanov. Mar obstaja boljši argument za prevratniško reformo kot pa življenja ljudi? In prav za to gre: s tako velikim primanjkljajem zdravstvene blagajne, kot ga načrtno in na očeh vseh ustvarja vladna koalicija, je namreč veliki pol v zdravstvu ne samo neizogiben, ampak ga je mogoče napovedati skoraj do meseca natančno. Potrebujejo to krizo. Ne smemo tudi pozabiti, da je proračunsko krizo z lažnivimi opisi, da denarja ni, da so na vseh ministrstvih enormni primanjkljaji, ta vlada poskušala prikazati že v prvem mesecu svojega delovanja, a se je na srečo pri tem zgolj osmešila – ker je bilo tako očitno, da želi zgolj ustvariti razmere, ki bi ji omogočale hitropotezne reze in vratolomne poteze.

A kot smo opozorili že v uvodu: da je najverjetnejša tretja možnost, nam daje vedeti še nekaj drugih znakov. Namreč molk. Molk zdravniškega sindikata in zdravniške zbornice. Obe organizaciji sta dejansko v rokah prav tistih lobističnih skupin, ki smo jih omenjali na začetku. Če molčijo, je to znak, da vedo, kaj se pripravlja – in da so verjetno pri tem načrtu tudi sodelovali.

Zlata kocka, ki se je valjala po stanovanju današnjega obrambnega ministra, je v primerjavi s tem popolnoma irelevanten dogodek. Je pa indikativen, mar ne? Za denar gre. Le da je tokrat to denar zavarovancev.