Štirikrat proti

Po referendumskem TV soočenju glede pogojevanja pravice do denarne socialne pomoči me je znova preplavila groza. Groza pred metodami, ki jih uvaja vlada za razdiranje socialne solidarnosti kot edinega učinkovitega lepila družbe.

Prav boleče je poslušati stvari, ki jih kot strokovno povzpetniške floskule širijo ljudje, prežeti z veličino svoje, včasih le umišljane, strokovne hierarhije. V dvajsetih letih dela v centru za preventivo in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog se je moja zakladnica strokovnih izkušenj iz leta v leto bogatila. Tako sem poleg prizadevanj za izboljšanje dela centrov pomagala tudi pri strokovni rasti kvalitete dela v centrih za socialno delo in zavodih za zaposlovanje. Kar nekaj napora je bilo potrebnega za ozaveščanje, da v teh strukturah za dodeljevanje socialnih pomoči od naših pacientov ne smejo zahtevati le potrdila, da “so na metadonu”, kot se je dogajalo kmalu po uvedbi zdravljenja v centrih leta 1995. In tako so se s potrdili o zdravljenju lahko mnogi naši pacienti uspešno vključevali v programe poklicnega usposabljanja. Seveda ne brez težav in seveda ne vsi. Razlogi za to obstajajo, tudi če jih od politične moči prežeti subjekti ne morejo dojeti. Toplo mi je pri srcu, ko me tu in tam pokliče kdo od tistih, ki so v zaporu prestali desetletje dolgo kazen ali pa so uspešno preživeli hude okvare zdravja. Nekateri so bili celo oživljani. Eni danes uspešno vodijo svoja podjetja, drugi po desetletjih zaključujejo šole vseh stopenj, tretji se veselijo duhovnega napredka v strukturah Anonimnih Alkoholikov ali Anonimnih Narkomanov kar po vsem svetu. Nekateri so umrli. Žal.

Zato sem tako zelo vesela oddaje Vesne Milek “Kaj ima pri tem ljubezen”. Ko je pred mnogimi leti šla na Dob, je imela intervju tudi z nekom, katerega delček zgodbe življenja, skupaj s pretresljivo risbo, je zabeležen v knjigi “Moji metadonski otroci “. Podnaslov knjige se glasi: “rada vas imam”. Uspehe v strukturah pomoči pozitivno katalizira v prvi vrsti dejavnik spoštovanja in prizadevanja zagovornikov referenduma niso naravnana v to smer. Prav zato se mi je v času moje jeseni “odpulilo”, kot bi temu rekli mladi. Z njimi zdaj hodim na proteste, na stojnice, delim materiale za ozaveščanje družbeno ogroženih, plaho ali resignirano odmaknjenih ljudi, in s temi mladimi “Fajtam dalje”. Fajtam za boljšo družbo, za povezanost in sodelovanje, za vključevanje v ta naš svet, ki je obenem naš edini dom. Čudovit in zato vreden, da ga ohranimo zanamcem.