Portret / Anuša Kodelja

Ko se ozre na preteklih nekaj let, ima občutek, da je imela resnično srečo soustvarjati projekte, ki so ji bili dragoceni in izpolnjujoči. Projekte, ki so – po naključju ali ne – povezani z domačim krajem, občutkom pripadnosti, vprašanjem, kaj dom sploh pomeni. Denimo Dodekalogija 1972–1983, omnibus predstav v režiji Tomija Janežiča; o Novi Gorici kot mestu odraščanja, ki je v družinskih zgodbah odprl teme korenin, odhajanja, vračanja, jezika. Ker sama prihaja iz istih krajev – natančneje iz Vrha, majhne vasi nad Branikom –, je bil projekt zanjo zelo oseben. Omogočil ji je, da je ob zgodbah, atmosferi in šarmu tega prostora na svoj domači kraj pogledala iz druge perspektive. »Naenkrat sem v njem zagledala toliko živosti, temperamenta in stvari, ki jih prej mogoče nisem znala videti, tudi bolečine,« pravi Anuša Kodelja (1996). »Projekt mi je pokazal, da je prav ta majhni prostor, iz katerega prihajam, generator mojih vsebin.«