Film / Fjord

Cristian Mungiu, 2026

Marcel Štefančič jr.
MLADINA, št. 39, 2. 10. 2026

zadržan

Fjord

Tepež otrok prihaja iz nebes. »Nihče ne more vedeti, kaj se dogaja v družini,« slišimo v Fjordu, filmu o »tiraniji«, »nestrpnosti« in »ekstremnosti« liberalnih woke institucij. Dogaja se na Norveškem, v deželi, ki velja za zgled liberalne urejenosti, žrtev norveške liberalnosti pa postane zelo pobožna družina. Ne muslimanska, temveč protestantska.

V šoli, ki leži v nekem progresivnem fjordu, namreč dva učenca povesta, da ju starša – protestantska fundamentalista, zakonca Gheorghiu, Mihai (Sebastian Stan) in Lisbet (Renate Reinsve), on Romun, ona Norvežanka, sicer uglajena, urejena in priljubljena člana te skupnosti – včasih udarita. In ker zakon pravi, da morajo učitelji v primeru suma nasilja v družini takoj ukrepati, učiteljice res takoj ukrepajo – avtomatično. Kot ona sekirica v Tarantinovi epizodi Štirih sob – prst ti gre v trenutku, ko ti ne uspe s tleskom prižgati vžigalnika. Nobene druge priložnosti, nobenega čakanja, nobenih pogajanj, nobenih olajševalnih okoliščin, brez milosti.

Zakonca Gheorghiu takoj prijavijo Službi za zaščito otrok, »neodvisni organizaciji«, obenem pa jima vzamejo otroka ter ju začasno predajo rejniški družini, sprožijo preiskavo in takoj zatem rejniški družini po hitrem postopku predajo še ostale tri otroke, tudi dojenčka. »Kako ga bom pa dojila,« vpraša Lisbet. »Lahko mu pošljemo vaše mleko,« hladno, birokratsko, brez empatije odvrne šolska uradnica.

Mihai se brani, da je za otroka dobro, če ga pri štedilniku udari po roki, da se ne speče, obenem pa opozarja, da sta jih udarila le »lahno«, da je šlo le za vzgojne »klofute po riti«, da ni šlo za prave udarce ali celo brce, da otroci semantično ne ločijo med udarci, da sta bila otroka morda jezna, pa sta si vse skupaj zapomnila »drugače«. »Ne verjamem, da bi otroci rekli kaj takega,« pravi Lisbet, šokirana, ko izve, da jima grozi zapor. Ker sta po riti »klofnila« otroka? Ja. Ker sta po riti »klofnila« otroka.

Liberalcem se je zmešalo, hoče reči film, v katerem vidimo liberalni par, ki na svoje otroke kriči. Na otroke lahko kričiš, kolikor hočeš, le udariti jih ne smeš! Toda film, ki uživa v distopični ambivalentnosti in ki »le zastavlja vprašanja« (kot Joe Rogan), hoče preveč – na čudno prisiljen, izsiljen način. Vprašanje, ali lahko starši udarijo svojega otroka, zrelativizira tako, da ga obloži s problemi verske diskriminacije in liberalne »prebujenosti«. So se učitelji in učiteljice nad protestantskim parom »znesli« zato, ker sta njuna otroka v šoli izkazovala nestrpnost? Lezbični sošolki sta namreč rekla, da bo šla v pekel, oznanila, da obstajata le dva spola, plesati pa nista hotela, ker da »to ne izhaja od Boga« in »zato ni dovoljeno«. Na liberalni strani slišimo tudi, da obstaja diskrepanca med »njihovo kulturo« in »našo zakonodajo«. To retoriko zelo dobro poznamo, toda značilna ni za liberalce, marveč za desnico, ki trdi, da nekateri priseljenci – nebelci, nekristjani, ja, muslimani – »kulturno« ne sodijo k nam, da se ne morejo integrirati, da nočejo sprejeti naših navad in običajev. V Fjordu, ki se zaveda, da je ideologijo – versko tem bolj – nemogoče odpihniti s tečajem menedžiranja jeze, so kakopak protestanti tisti, ki kulturno ne sodijo »k nam«, ki se ne morejo integrirati in ki nočejo sprejeti »naših« navad in običajev. Mihai začne kar sam govoriti o tem, da je tepež otroka »kulturna posebnost« dežele (Romunije), iz katere prihaja, da ni čisto dobro vedel, da so klofute v očeh liberalne Norveške enake telesnemu nasilju, in da so v njegovi deželi klofute še vedno sprejemljive – če otroka vzgojno udariš, bo prej razumel, kaj je zanj dobro in kaj ne, saj »tepež prihaja iz nebes« in je kot tak »v korist otrok«.

Fjord, ki ga je posnel veliki Cristian Mungiu, avtor festivalskih hitov 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva, Daleč za griči, Matura in MRI, skuša »razumeti« vse pozicije, vsa gledišča, vsa stališča, kot da je tepež otrok le mnenje, zato niti ne preseneča, da nas prepričuje, da liberalne institucije, kot je Služba za zaščito otrok, pretiravajo in da so fundamentalistične kot sami fundamentalisti. Kaj hoče reči? Da starši vendarle lahko tepejo otroke? Da jih lahko klofutajo po riti? Da tepež vendarle prihaja iz nebes? Da je otrokom v korist? Da imajo verniki, ki svoje otroke represivno vzgajajo, tudi svoj prav? Bi morali vse otroke versko vzgajati?

Sami se odločite, hoče reči Mungiu. Mar res? Je razlika med represijo in permisivnostjo – disciplino in zlorabo – res zgolj v semantiki? Je »klofuta« res sprejemljivejša, če ji ne rečeš »udarec«? Mihai in Lisbet sta nedolžna, le otroke tepeta, pravi film, ki hoče, da bi z njima – verskima blaznežema – vendarle simpatizirali. Zato ju tudi igrata Sebastian Stan in Renate Reinsve. Hej, otrokom sta prepovedala videoigre, YouTube in telefone! Saj bi se »integrirala«, a kaj, ko tako ljubita Boga, da se »vzgojnemu« pretepanju otrok ne moreta odpovedati.

Fjord bolj razume tiste, ki pretepajo otroke, kot one, ki bi te zaprli, obenem pa vse tako zrelativizira, da so oboji isti – avtoritarci. Da so liberalci takšni avtoritarci, pa ne preseneča, namiguje Mungiu – ker niso nikoli živeli v komunizmu, se ne zavedajo, kako hitro lahko pride do zlorabe oblasti.

(art)

Draga bralka, dragi bralec. Kdor želi danes ohraniti trezno glavo, mora imeti dostop do kakovostnih informacij.
Svet je, žal, nasičen z informacijskim šumom, dobre in premišljene analize, komentarji, recenzije in napovedi pa so v Mladini dostopni zgolj naročnikom. Ta prispevek smo za vas izjemoma odklenili.
Naredite tudi vi kaj zase, postanite naš naročnik in preizkusite Mladinin učinek.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.

Delite članek: