Uvodnik / Grega Repovž: V čustveni pasti

Mednarodne raziskave že desetletja kažejo, da je delež ljudi, ki politiko res intenzivno spremljajo, v vseh družbah razmeroma nizek. European Social Survey, na primer, sicer v zadnjih letih kaže, da se intenzivnost spremljanja politike v evropskih državah vse bolj razlikuje, a dolgoletno povprečje hkrati nakazuje, da je ljudi, ki se v politiko poglabljajo vsak dan, le med deset in dvanajst odstotkov. Zakaj to navajamo? Zagotovo ne zato, da bi kazali na ljudi – v resnici si želimo družbo, kjer bi lahko ljudi zaposlovale druge stvari kot pa početje in odkloni politikov, družbo, kjer bi bili lahko popolnoma mirni, ker politika skrbi za skupni interes in blaginjo.

Dejstvo je, da prav to, da velik del ljudi politike ne spremlja zelo aktivno – za kar je seveda kriva tudi politika sama, tudi tista, ki sicer spoštuje vsaj osnovne demokratične norme –, hkrati pomeni, da so ljudje, ker politike ne spremljajo res aktivno, dovzetnejši za populistične predloge in razlage. Ampak spet ne gre za očitek – to je namreč treba obravnavati kot naravno ranljivost volilnega telesa, predvsem pa kot ranljivost, ki je ne gre zlorabljati. Ranljivost, ki se je mora politika ves čas zavedati in spoštovati. Ne samo da danes politika te ranljivosti ne spoštuje, v velikem delu spektra nima več zadržkov, da ne bi prav ranljivosti še posebno natančno zlorabljala. Res je sicer, da jo je bilo včasih mnogo težje zlorabljati kot danes. In temeljni razlog je bila druga svetovna vojna, ki je dolga desetletja visela nad planetom kot opomin, kako se politika zlorabljenih in od zunaj ustvarjenih čustev konča. Zato je bila vsaka zloraba čustev v politiki avtomatično že sama po sebi alarm – da nekdo igra nedovoljeno igro.

Danes pa se le malokomu še prižge alarm, ko začne nekdo igrati na čustva in jezo – in redko kdo še pomisli, kako se to lahko konča. In to ne velja le v Sloveniji. Svet si je neprimerno bolj podoben, kot smo si pripravljeni priznati, zaradi istega političnega okvira pa so tudi problemi ljudi zelo podobni, zato je tudi metode politične manipulacije mogoče tako zlahka prenašati iz države v državo. Ko to združimo z družbenimi omrežji, umetno inteligenco, šibkimi mediji, memizacijo vsega, zlorabo novinarskega načina sporočanja v nenovinarskih izdelkih – dobimo eksplozivno mešanico, ki danes kreira svet.

Slovenija bo to nedeljo prvič po nastopu vlade Janeza Janše odšla na »volitve«: odločali naj bi o štirih referendumskih vprašanjih, od katerih je tri populistična vprašanja, ki v ljudeh sprožijo zelo mešana čustva, kot past volilnemu telesu nastavila vlada. Gre za zelo premišljena vprašanja, ki sprožajo zelo mešane občutke, predvsem pa močna čustva, vse skupaj pa je podloženo z meseci intenzivne vladne propagande in še volilne kampanje. Kaj želimo reči? Da bo v nedeljo zelo verjetno slavila vladna stran – in to ne le na treh posvetovalnih referendumih, pri podstavljenih pasteh oblasti, katerih namen je vplivati prav na zakonodajni referendum, ampak zelo verjetno tudi pri samem osrednjem referendumu, ki ga je z zbiranjem podpisov oklicala civilna družba. Že danes lahko zapišemo, da to ne kaže, da ima politika Janeza Janše takšno podporo, ampak predvsem da zloraba čustev deluje.

Zakaj je to tako pomembno? Ker se ni mogoče delati, da se to ne dogaja – in kot nam kažejo izkušnje Madžarske in Srbije, lahko tudi deluje zelo dolgo. Politika zlorabe čustev je danes naš vsakdan. Ali kot o današnjih oblasteh pravi N’toko v tokratni kolumni: »V zameno za nepopolni in izmikajoči se univerzalizem nam ponuja šus maščevalne naslade, užitek ob trpljenju drugega. Namesto zahtevne in težko vzdržljive solidarnosti nam podarja kratkotrajno uteho, da smo na strani tistih, ki kaznujejo, ne pa tistih, ki so kaznovani. Ne smemo se čuditi, da je veliko ljudi sprejelo ponudbo in poskušajo iz razpadanja družbe potegniti nekakšno čustveno zadoščenje.« Seveda to ne pomeni, da lahko zgolj skomignemo z rameni in čakamo na usodo. Britanski zgodovinar Timothy Garton Ash je na primer zelo jasen: »Danes se liberalci v najširšem smislu – vsi v sredini, na levici, pa tudi liberalni konservativci – ne moremo več osredotočati izključno na razum. Nemška politika na primer trpi predvsem zaradi neizogibne tehnokratske, formalne govorice, zapletenih kompromisov, sprejetih za zaprtimi vrati, in dolgotrajnih postopkov.« Ne le nemška.

A kot ne gre kazati na ljudi zato, ker se ne zmorejo več kot toliko ukvarjati s politiko in je spremljati, jih ne gre grajati, ker nasedajo na čustvene pasti desnice. Nika Kovač ima namreč prav, ko pravi, da je na to treba iskati predvsem pravi odziv in odgovor, s katerim se je tem politikom mogoče postaviti po robu. In dejstvo tudi je, vedno znova podlago za prihod politike zlorabe čustev naredijo liberalne in sredinske stranke. In točno ta problem ima tudi Slovenija, znova in znova, od LDS naprej. Janša se je namreč vedno znova na oblast povzpel, ker so sredinske stranke s svojo nenačelnostjo in predvsem z neizpolnjenimi obljubami zavozile, ob tem pa računale, da bo grožnja prihoda Janše na oblast dovolj, da bodo obstale v sedlu. Ali kot pravi Nika Kovač v tokratnem intervjuju: »Ne morem mimo dejstva, da je za Janšev ponovni prihod na oblast v veliki meri seveda kriva nekdanja vladna koalicija, ki danes sedi v opoziciji. Ne razumite me narobe, pod prejšnjo vlado se je naredilo marsikaj dobrega, a z večino, ki jo je imel Robert Golob v državnem zboru, bi bilo mogoče narediti bistveno več. Z vsakim ukrepom, ki izboljša življenje ljudi, in kančkom več premišljenosti je mogoče zapirati prostor avtoritarnemu populizmu. Prepogosto pa se mu namesto tega na stežaj odpira vrata.«

In tega v nekaj mesecih ni mogoče popraviti, predvsem pa tega ne more narediti civilna družba sama.