Uživač na javnem denarju

Toliko zaletavosti in nepremišljenosti, da je težko napisati kaj pametnega.

Vzroki za napovedano šolsko reformo so precej prozorni, pa čeprav temačni. Povod naj bi bili rezultati mednarodne raziskave pismenosti PISA, ukrep pa naj bi bil kar ukinitev devetletke in ponovna uvedba osemletne osnovne šole. Leta 2015 so bili rezultati slovenskih učencev nad povprečjem OECD, vendar so se ti učenci prav tako šolali v devetletni osnovni šoli po istem učnem načrtu. Rezultati naravoslovne pismenosti pri učencih devetih razredov pa ne prikazujejo le njihovega znanja, temveč tudi šolsko atmosfero, odnos med učiteljem in učencem in, kar je še posebej pomembno, odnos do znanosti. Pri naravoslovni pismenosti so merili tudi, kako znanost deluje, katerim informacijam zaupati in kako jih preverjati. Odnos do znanosti se je v družbi v zadnjem desetletju precej spremenil. Vse več je skeptikov, teorij zarote, arogance in presoje po »zdravi pameti«. Morda je to še en odraz skrajnega individualizma in želje po izstopanju z držo: »Jaz vem nekaj več«. Vse to pa se najbrž prenaša tudi v šolo.

Reforma, ki je v devetdesetih letih uvedla devetletno osnovno šolo, je bila globoko premišljena in utemeljena na trdni teoretski osnovi. Zdaj pa novi odločevalci odkrito zavračajo raziskave, razprave in celo sodelovanje s pedagoško stroko. Operirajo s podatki kot so: »Moji otroci …«, »Nekoga poznam …«, »To nam pove zdrava pamet« in podobno. Ne poznam niti enega prepričljivega argumenta, da bi uvedba osemletne osnovne šole izboljšala pismenost učencev. Če smo že pri zdravi pameti: kako naj leto dni manj šolanja učence nauči več?

Otroke naj bi opismenili že v prvem letu šolanja. Doslej je bil to cilj prve triade, pa so rezultati slabi. Namen devetletke je bila prav ta postopnost – mehak prehod od vrtca do »prave šole« –, ki je upoštevala različne razvojne stopnje otrok ob vstopu v obvezno šolanje. Da se je to prvo obdobje preveč pošolalo, naj bi bil vzrok za vse večje število otrok, ki pozneje vstopajo v šolo. Najbrž je razlaga tega pojava bolj zapletena. Eden od možnih vzrokov je tudi odnos staršev do spremljanja napredka svojih otrok. Opisno ocenjevanje je bilo slabo sprejeto, starši so hoteli jasne odgovore, to pa so ocene. Če pa želimo ocene, se spremeni tudi pouk.

Kot se zdaj nakazuje, se bo storilnostna naravnanost šole še stopnjevala. Zakaj bi sicer v Strokovnem svetu za šolsko reformo sodelovale Gospodarska zbornica, Kmetijsko-gozdarska zbornica Slovenije in Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije? Vse te ustanove potrebujejo delovno silo – in to čim prej, dolgotrajno šolanje ni zaželeno. Potrebujemo krovce, inštalaterje in mehanike, ne pa nezaposljivih diplomantov filozofske fakultete. Osemletno osnovno šolo lahko umestijo v obdobje od šestega do štirinajstega leta, srednjo šolo skrajšajo na tri leta in tako bi dobili delovno silo že pri sedemnajstih letih, pripravljeno na to, da jo delodajalci premeščajo od trgovskih polic do tekočih trakov in domov za ostarele. Njihove kompetence naj bi izboljšali še s finančnim opismenjevanjem in učenjem podjetništva. Samo da bodo bolj zaposljivi. Da bo vse gladko potekalo bo poskrbela umetna inteligenca, za ohranitev tradicionalnih vrednot pa dušni pastirji.

Vse to je v nasprotju s humano in demokratično vizijo izobraževanja, v kateri naj bi mladi pridobili čim širšo razgledanost, nato pa se odločali za nadaljnje izobraževanje in opravljanje dela, ki bi jih tudi osebno izpolnjevalo.