Teden / Kosovci, ven!

»Nekdo, ki pride s Kosova in dela v komunalnem podjetju, dobi minimalno plačo in pripelje še svojo družino, pač ni v nacionalnem vidiku dodana vrednost, če je že lahko dodana vrednost za tisto komunalno podjetje,« je 1. oktobra na rednem letnem Managerskem kongresu v Portorožu premier Janez Janša dejal o pomanjkanju delovne sile.

Na to so se ostro odzvali v Zvezi albanskih društev v Sloveniji, ki ji predseduje Flurina Ametaj. Zapisali so, da premierova izjava »žal znova razkriva zaničevanje in je žaljiva na več ravneh. Razvrednoti komunalno delo, torej vzdrževanje in skrb za okolje, zgolj na korist podjetja in prezre prispevek tega dela skupnosti, za katero podjetje zagotavlja javne storitve. Ravno tako znižuje vrednost vsakega delavca, ki dela za minimalno plačo, in ga označi za ’nacionalno nekoristnega’, ne glede na to, da delavec vestno opravlja svoje delo. Ne nazadnje je tudi žaljiva do delavca kot družinskega človeka, saj nakazuje, da je tako manj vreden kot človek in delavec.« Opozorili so še na zgrešeno razumevanje človeka kot ekonomske kategorije in izrazili pričakovanje, da premier »izjavo umakne ter se opraviči delavcem, ljudem s Kosova in predvsem vsem komunalnim delavcem, katerih delo je razvrednotil«.

A Janša je premišljeno izbral še enega notranjega sovražnika. Čeprav si to intimno verjetno misli o vseh tujih delavcih iz držav nekdanje Jugoslavije, je poimensko izpostavil točno tisto nacionalno skupino (in hkrati posredno tudi vse tuje delavce islamske veroizpovedi), ki gre najbolj v nos Resnici. Njegovo zvesto partnerico pač »obvladujejo« pripadniki v Sloveniji živeče srbske narodne skupnosti.

Manj pa je verjetno premier razmišljal o tem, kaj vse je mogoče razbrati iz njegove omembe družin tujih delavcev. Želel je reči, da strogo ekonomsko gledano omenjeni komunalni delavec ni dodana vrednost na nacionalni ravni, ker ima s seboj družino. Ta naj ekonomsko gledano ne bi veliko prispevala k skupnemu dobru. Če pustimo ob strani že preživeti stereotip o albanskih ženskah, ki so doma in ne delajo, je posebej sporno razumevanje otrok kot ekonomskega bremena za državo.

Strogo ekonomsko gledano so namreč otroci res finančno breme za državo ves čas, ko ne delajo in finančno ne prispevajo, ampak zgolj uporabljajo javne storitve, kot so šolstvo, zdravstvo in sociala. V tem pogledu so vsi otroci, dokler se ne zaposlijo, strošek in z nacionalnega vidika niso dodana vrednost. Strogo ekonomsko gledano so ta strošek celo, dokler z davki ne povrnejo javnih sredstev, ki so jih »potrošili« v času šolanja. To velja enako za tuje in za slovenske otroke. Pravzaprav so slovenski otroci še večje finančno breme, saj jih je več in se v povprečju šolajo dlje kot njihovi neslovenski vrstniki.

Mi pa smo živeli v prepričanju, da so, prav nasprotno, otroci naše največje bogastvo.