Intervju / »Ne zavedamo se, kakšno moč imamo, ko delujemo skupaj«

Aktivistka Nika Kovač, po izobrazbi antropologinja, sicer pa direktorica Inštituta 8. marec in mednarodne organizacije D-Hub, ki povezuje civilnodružbene organizacije z vsega sveta, je decembra napovedala umik iz Slovenije. Vseevropska kampanja My Voice, My Choice (Moj glas, moja odločitev) za varen in dostopen splav naj bi bila njena zadnja na domačih tleh. A se je po sili razmer – Slovenija je po zadnjih državnozborskih volitvah dobila najbolj avtoritarno vlado doslej – spet znašla v središču političnega dogajanja kot motor referendumske kampanje proti zakonu o parlamentarni preiskavi oziroma politični policiji. »Ko nekdo tepta vse, kar ti je drago, je tvoja moralna odgovornost, da vstaneš in se boriš,« je prepričana. »Zaslužimo si svet, v katerem gre lahko vsak na dopust, v katerem upokojenci živijo dostojno življenje in kjer je vrtec brezplačen. Zaslužimo si svet s kolektivno solidarnostjo, ki skrbi, da ima vsak enake možnosti. Vse to so stvari, za katere se moramo pod avtoritarno vlado še bolj boriti.«

V nedeljo bomo odločali na štirih referendumih. Kaj njihov nabor pove o slovenski družbi in kaj o sedanji oblasti?

Zakonodajni referendum je treba najprej ločiti od treh posvetovalnih. Pri prvem so se ljudje na pobudo borcev za človekove pravice iz osemdesetih let samoiniciativno organizirali in šli na ulice mest in vasi, da bi oddali svoj podpis. Zbrali so jih več kot 44 tisoč in razpisali referendum. To govori o Sloveniji, v kateri še vedno obstaja občutek, kaj je prav in kaj narobe, o Sloveniji, v kateri si državljani in državljanke ne želijo politikov, ki bi lahko neomejeno izkoriščali svojo moč. Preostale tri referendume pa je oblast sklicala z namenom razdvajati ljudi in preusmerjati pozornost.

Takšno zlorabo orodij demokracije poznamo tudi iz drugih držav, to je ponekod že ustaljena politična praksa.

Drži, verjetno najbolj znan izvajalec te strategije je bil Viktor Orbán. Gre za tako imenovane referendume »80/20«, pri katerih je strinjanje z razpisanim vprašanjem praviloma 80-odstotno, saj je vprašanje zastavljeno izrazito populistično in enodimenzionalno. Vzemimo za primer referendum o ukinitvi RTV-prispevka. V bistvu gre za nekakšno ponovitev referenduma izpred štirih let. Takrat smo na zakonodajnem referendumu odločali o tem, ali želimo, da je javni medij oziroma način njegovega upravljanja podrejen politiki. Podobno vprašanje je pred volivci zdaj, le da je to skrito za vprašanjem, ali si želimo plačevati položnice za RTV Slovenija.

Vlada Janeza Janše ni šla v posvetovalne referendume, ker bi jo zanimalo mnenje ljudi. Vse ukrepe na področjih, ki jih referendumi zadevajo, je že davno napovedala, v primeru volilne pravice državljanov tretjih držav na lokalnih volitvah pa je bil zakon celo že sprejet in gre zgolj za več sto tisoč evrov vredno propagandno akcijo vladnih strank, plačano iz proračuna. V inštitutu smo se zato odločili, da ne bomo sodelovali v teh igricah avtoritarcev, in smo se prijavili zgolj v zakonodajno referendumsko kampanjo proti politični policiji.

Ustaviva se torej pri spremembi zakona o parlamentarni preiskavi. Kaj ta prinaša in kaj bi morali volivci vedeti, preden se v nedeljo odpravijo na volišče?

Parlamentarna preiskava je postopek, ki poslancem v roke polaga pooblastila pravosodnih organov, tako rekoč moč sodišč in tožilstva. Trenutno nas lahko pred politiki, ki bi radi prestopali meje, zaščiti ustavno sodišče. Janševa desna koalicija nam želi s spremembo zakona varovalko, da se lahko zoper protiustavne ali protizakonite odločitve politikov pritožimo na ustavno sodišče, odvzeti. Glavno vprašanje referenduma je torej, ali si res želimo, da imajo politiki takšno nenadzorovano moč.

Ne zavedamo se, kakšno moč imamo, ko delujemo skupaj. Povezovanje, gradnja infrastrukture upanja in trdo delo so prvi pogoj za to, da se kdaj vseeno zgodi čudež.

Ko dilemo predstavite tako, se zdi odločitev preprosta.

Opažamo, da se ljudje, če se z njimi pogovarjaš in so pripravljeni prisluhniti argumentom, hitro odločijo, da bodo glasovali proti politični policiji. Tudi edino parolo desne koalicije, da hočejo učinkovitejšo preiskavo, je preprosto demantirati, saj je ustavno sodišče odločilo, da pritožba avtomatično ne ustavi preiskave. Z drugimi besedami: pravice do pritožbe ni mogoče zlorabljati za zavlačevanje postopkov. Če koalicija ne bi razpisala dodatnih posvetovalnih referendumov ter zapolnila prostora s šundrom in številnimi aferami, bi bilo precej lažje zmagati.

Javnomnenjska raziskava Mediane, objavljena konec septembra, je pokazala, da je med volivci še veliko, skoraj 30 odstotkov, neopredeljenih. Upam si trditi, da predvsem zato, ker mediji zakonu in njegovi vsebini posvečajo tako malo prostora. S prostovoljci poskušamo narediti vse, kar je v naši moči, da bi ljudi seznanili z dejstvi. Samo minuli konec tedna smo obiskali več kot 50 krajev po vsej Sloveniji. A škodljivi zakon bomo lahko preprečili zgolj, če bo vsak od nas širil glas. Pogosto se ne zavedamo, kakšno moč imamo, ko delujemo skupaj. Če bi vsak od bralk in bralcev tega intervjuja prepričal še pet prijateljev ali sorodnikov, da gredo glasovat proti, bi bili že zelo blizu potrebnih 340 tisoč glasov proti in s tem zmagi. Verjamem, da so povezovanje, gradnja takšne infrastrukture upanja in trdo delo prvi pogoj za to, da se kdaj vseeno zgodi čudež.

Pravite, da mediji zakonu namenjajo premalo prostora. Prejšnji teden ste tudi državno volilno komisijo pozvali, naj bolje obvešča volivce. Kako si razlagate to zatišje pred referendumom?

V vsaki državi, kjer pridejo na oblast avtoritarni politiki, sta prva in največja zaveznika novega režima strah in samocenzura. Nazadnje sem imela možnost nekaj podobnega spremljati v Kolumbiji. Avtoritarci povsod delujejo po istem priročniku: napadajo neodvisne institucije in medije, vsak kritičen glas je za njih problem. Zato se ljudje, da bi zaščitili svoje položaje, raje sami utišajo. Podobno se mediji, predvsem tisti, katerih lastniki računajo na državne posle, neverjetno hitro pokorijo avtoritarni oblasti.

Tudi opozicija se zdi precej zadržana, kot da kampanjo prepušča predvsem civilni družbi.

Pred dvema tednoma smo stranke pozvali, naj se nam pridružijo in naj so aktivnejši na stojnicah, dogodkih, da naj ozaveščajo ljudi o vsebini referenduma proti politični policiji. V veliki meri so se odzvali v Svobodi, Levici in tudi v stranki Pirati. Očitno pa je referendum preveč oddaljen od katerihkoli volitev, da bi stranke vanj vložile vse srce.

Socialni demokrati se vam niso pridružili?

So zraven, a če sem povsem iskrena, imam vtis, da se SD v tem mandatu še ni najbolje znašla v vlogi opozicije.

Vrniva se k priročniku avtoritarnih voditeljev. Medtem ko se pogovarjava o nedeljskem referendumu, je za vogalom že zakonodajni referendum o »interventnem zakonu za razvoj Slovenije«, Janša pa je napovedal še en posvetovalni referendum, tokrat o krčenju javne uprave. Kaj oblast pridobi s tem, da ljudi ohranja v nenehni kampanji? Računa tudi na njihovo utrujenost?

Občutek imam, da je stvar precej bolj preprosta: avtoritarni voditelji so odlični v delanju kampanj, a naravnost bedni in amaterski, ko pride do vodenja držav in vizij dolgoročnega razvoja družbe. Po vsem svetu jim je uspelo zgraditi neverjetno povezano infrastrukturo za izvajanje kampanj. Nayib Bukele, avtoritarni predsednik El Salvadorja, ima na primer vojsko več sto vplivnežev, računalniško igrico s svojo podobo in ekipo, ki vsak dan bere komentarje pod njegovimi objavami na družbenih omrežjih. Indijski premier Narendra Modi ljudem deli vreče riža, ki jih krasi njegov obraz. Zasnovati znajo kampanje, ki ustvarjajo občutek učinkovitosti in tega, da prinašajo rešitve. To praviloma delajo s kazanjem s prstom na sovražnika, naj bo notranji ali zunanji. Ko pogledamo, kako dejansko vladajo in kakšni so učinki njihove vladavine, pa ugotovimo, da gre za izrazito nesposobne ljudi. Njihove odločitve nas vse potiskajo v bedo.

Pomislite na Orbána. Po 16 letih njegovega vladanja so imeli Madžari drugo najnižjo kupno moč v EU in najvišjo stopnjo umrljivosti zaradi raka. Ali pa na Donalda Trumpa. Največji dosežek njegovega drugega mandata so nižji davki za bogate, cene zaradi njegovih carinskih in vojaških vojn pa rastejo. Obljubil je konec vojn in ameriškega menjavanja tujih režimov, a skupaj z Benjaminom Netanjahujem začel vojno z Iranom, ki kaže nesposobnost strateškega razmišljanja in ignoranco za posledice, ki jih čutijo ljudje. Dvig cen goriv, ki ga je vojna povzročila, je v stisko spravil milijone ljudi po vsem svetu in celo nekatere njegove avtoritarne prijatelje.

Avtoritarni voditelji so odlični v delanju kampanj, a naravnost bedni in amaterski, ko pride do vodenja držav in vizij dolgoročnega razvoja družbe.

Za Janšo sicer pogosto slišimo, da je vrhunski strateg.

Avtoritarci so predvsem dobri v ustvarjanju lažnih zgodb o tem, kaj se dogaja v družbi. Ponavljajo jih tako dolgo, dokler ne postanejo resnica. Janša je še kar povprečen predstavnik tega fenomena. V svoji prvi vladi se je »izkazal« s popolnoma napačno makroekonomsko politiko, zaradi katere je finančna kriza Slovenijo udarila veliko huje, v drugi nas je skoraj spravil v varčevalni režim »trojke«, v tretji pa se je neuspešno soočil s pandemijo bolezni covid-19. V četrti bo, kot kaže, še slabše, saj se v vladi vsega lotevajo še z manj premisleka in še bolj brutalno. Načrt, da bi praktično čez noč za 10 odstotkov zmanjšali število zaposlenih v javnem sektorju, je popolnoma odtujen od realnosti ter se ne zaveda pomena in vrednosti dela, ki ga ti ljudje, med njimi učiteljice, medicinske sestre, negovalke in delavci na upravnih enotah, vsak dan opravljajo. Ironično pri tem je, da s 50 tisoč uslužbenci javnega sektorja obračunava in jih na delo v zasebni sektor pošilja nekdo, ki v življenju ni delal skoraj ničesar drugega, kot da je bil politik.

A vendar takšni politiki delujejo, kot bi bili iz teflona: nič se jih ne prime. Afera Black Cube Janši ni škodila, vseeno je postal premier, danes pa se zdi že skoraj pozabljena.

Vseeno mislim, da ljudje nimajo tako kratkega spomina. To, da je Janša danes predsednik vlade, ni posledica tega, kako so ljudje glasovali na volitvah, ampak prelomljenih obljub, ki so jih politiki dali volivcem. Anže Logar in Zoran Stevanović sta volivcem obljubila, da Janše ne bosta nikoli podprla za premiera. Stevanović je svojo zavezo overil celo pri notarju. Po drugi strani je zagotovo tudi nekaj na tem, kar ste izpostavili. Pomembna značilnost avtoritarnih voditeljev je, da gredo čez vse kot tank. Deluje, kot da jih nič ne more iztiriti, nobeno razkritje ali še tako sramotno dejanje. Večina ljudi bi se pogreznila v zemljo ob takšni blamaži, kot si jo je pred kratkim v državnem zboru privoščil Janša, ko je kazal fotografijo iz Gaze in trdil, da gre za Sudan. Ker jim za te stvari ni mar, pogosto vzbujajo občutek nekakšne nedotakljivosti. A ta je lažen. Izid aprilskih volitev na Madžarskem je jasno pokazal, da vsaka avtoritarna oblast enkrat pade.

To je morda res spodbudna misel, a težava tankov je, da za seboj pustijo opustošenje. Eden največjih zasukov, ki si jih je privoščila Janševa vlada, je sprememba odnosa do Palestine in Izraela. Kako razumete ta obrat? Gre tudi za vračanje političnih uslug?

Netanjahujeva podpora Janši je neverjetno poceni investicija, s katero je na svojo stran pridobil državo EU, ki mu bo zvesto sledila in zavirala morebitne ukrepe unije proti genocidu in etničnemu čiščenju. Ob tem težko rečem kaj več kot to, da me je preprosto sram. Sram me je vlade, ki podpira genocid, in voditelja, ki z delegacijo ostane v dvorani Združenih narodov, da ploska vojnemu zločincu. Ponosna pa sem, da se več kot 70 odstotkov ljudi v Sloveniji s tem ne strinja in da smo se že večkrat jasno postavili za mir. A rada bi se za trenutek vrnila k vašemu prejšnjemu vprašanju. Ne morem mimo dejstva, da je za Janšev ponovni prihod na oblast v veliki meri seveda kriva nekdanja vladna koalicija, ki danes sedi v opoziciji.

Po marčnih volitvah bi si morali v nekdanji koaliciji najbrž res zastaviti tudi kakšno neprijetno vprašanje ...

Več njih. Ne razumite me narobe, pod prejšnjo vlado se je naredilo marsikaj dobrega, a z večino, ki jo je imel Robert Golob v državnem zboru, bi bilo mogoče narediti bistveno več. Z vsakim ukrepom, ki izboljša življenje ljudi, in kančkom več premišljenosti je mogoče zapirati prostor avtoritarnemu populizmu. Prepogosto pa se mu namesto tega na stežaj odpira vrata.

Vzemiva za primer ZDA. Trump je obljubljal mir, nižje cene hrane in boljše življenje. Američani so ga volili, ker so mu verjeli in ker so bili hkrati tako zelo razočarani nad demokratskim establišmentom. Trump svojih obljub seveda ni izpolnil in je stvari kvečjemu poslabšal. Pred volitvami Kamala Harris kot takratna predsedniška kandidatka in Demokratska stranka nista bili zmožni niti minimalne refleksije svoje neučinkovitosti in napak. Ko so Kamalo Harris med predsedniško kampanjo vprašali, kaj bi naredila drugače kot Joe Biden, je v eni izjavi povedala vse, ko je dejala: »Nič mi ne pade na pamet.« Demokrati že leta stavijo na to, da bo zmago zagotovil močan predsedniški kandidat, ne gradijo pa gibanja in infrastrukture po državi. Ljudi iz administracije Baracka Obame sem vedno spraševala, kaj je bila največja napaka v njihovi karieri, in večina je odgovorila, da so gradili Obamov lik in delo, namesto da bi dolgoročno krepili organizacijsko strukturo Demokratske stranke okrog vizije boljše družbe, v kateri lahko vsak živi dostojno življenje.

Pa vendar v ZDA prihaja do premikov. Takšen primer je newyorški župan Zohran Mamdani, med imeni za predsedniško kandidatko demokratov se pojavlja Alexandria Ocasio-Cortez, v ospredje stranke pa pred vmesnimi volitvami novembra stopa vse več obrazov iz vrst demokratičnih socialistov. Kaj ti politiki razumejo, česar njihovi predhodniki niso?

Razumejo, da so za uspeh pomembne konkretne politike, ki ljudem prinašajo konkretne rezultate. Predvsem pa trdo delo in stik z ljudmi. Polovica Mamdanijevega uspeha je bila v tem, da je nenehno delal. Na ulicah New Yorka je bil v obleki podnevi in ponoči. Pa še nekaj je. Moram priznati, da nikoli nisem bila bolj zdolgočasena kot na nekaterih levičarskih dogodkih. To so pogosto dogodki, na katerih se tradicionalno veliko govori v prazno, brez veselja in upanja. Z distance spominjajo na srečanja zavarovalničarjev. Zdi se mi, da je prav Mamdani prvi po Obami pokazal, da je lahko kampanja polna veselja, upanja in smeha.

Podobno načelo imamo tudi v inštitutu. Tudi zdaj, ko vodimo kampanjo proti politični policiji, sem ekipi že na začetku rekla: imeti se moramo lepo. Ljudje si želijo upanja, veselja nad življenjem in dobre volje. Po Evropi in svetu pa opažam, da politiki centra in leve sredine raje računajo na to, da so, če malo pretiravam, sami poslani od boga in da bodo volivci že nekako opazili njihovo čudovitost. Ta zaverovanost v to, da bo že nekako šlo, da bodo ljudje raje podprli politike statusa quo, ker je izbira na desnici tako slaba, zato se ne potrudiš in ne narediš vsega, kar bi lahko, da bi bilo življenje ljudi boljše – to nas pelje naravnost v prepad.

Dostopna stanovanja, javno zdravstvo, obvladljivi življenjski stroški – nova generacija ameriških demokratov v ospredje postavlja temeljna vprašanja socialne države. Zakaj se poskuša vztrajanje pri tako osnovnih vprašanjih pogosto prikazati kot nekaj radikalnega?

Da je to radikalno, nas poskušajo prepričati avtoritarni voditelji. Zakaj? Ker je to v interesu kapitalskih elit, s katerimi so venomer v spregi. Edina resnično univerzalna lastnost avtoritarcev je, da v prvih mesecih mandata sprejmejo davčne odpustke za najbogatejše. Podobno želi storiti Janša z »interventnim zakonom za razvoj Slovenije«, ki bi omejil socialne prispevke za tiste s plačo nad 7500 evrov bruto in zraven seveda sprejel tudi nekaj ukrepov za privatizacijo javnega zdravstva. Pod krinko razvoja nas koalicija vodi v razkroj socialne države.

Morda manj znano dejstvo je, da ob delu v Inštitutu 8. marec vodite tudi mednarodno organizacijo D-Hub, ki povezuje aktiviste in civilnodružbene organizacije z vsega sveta.

Drži, pri D-Hub vodim mednarodno ekipo ljudi iz Argentine, Brazilije, Italije, Indije, Kanade, ZDA in Nikaragve. Ukvarjamo se z analizo delovanja demokratičnih sistemov, proučevanjem praks spodbujanja demokracije in analizo protidemokratičnih projektov po vsem svetu ter znanje prenašamo med organizacijami. Privilegij je, da lahko svoje znanje prenašam na druge in se od njih učim tudi sama.

Kaj vam dajejo te izkušnje in kaj se lahko iz njih naučimo v Sloveniji?

Med najbolj navdihujočimi se mi trenutno zdi ameriško gibanje No Kings (Brez kraljev). Pred nekaj meseci sem tudi predavala njihovim članom. Veliko pa sem se prav tako naučila iz pogovorov z ljudmi na položajih moči. Moja dobra prijateljica Katie Telford, ki je bila vodja kabineta nekdanjega kanadskega premiera Justina Trudeauja, mi vedno znova razlaga, kako pomembno je bilo, da so poslušali civilno družbo in zavestno ustvarjali prostor, v katerem je bila lahko slišana. Ljudje, ki delajo na terenu, namreč vidijo marsikaj, česar tisti na vodilnih položajih ne. Najbolj pa se me je v zadnjem letu dotaknilo srečanje z mehiško predsednico Claudio Sheinbaum na mehiškem veleposlaništvu v Španiji. Bilo nas je 15 povabljenih, a se je tik pred srečanjem odločila, da bo pogovor namenila mehiškim delavcem, ki živijo v Španiji in so čakali pred ambasado. Povabila jih je na dvorišče ambasade, mi smo sedeli v zadnjih vrstah, natakarji, hišniki in kuharji, ki so se nadejali, da bi jo vsaj za trenutek videli ob prihodu na ambasado, pa v prvih. Z njo so se pogovarjali o svoji domovini, o življenju tam in v Španiji. Česa tako lepega še nisem videla. Voditeljica, ki prepotuje pol sveta in si vzame čas za svoje ljudi, da se z njimi iskreno pogovarja – takšnih voditeljev si želim.

Kje je danes vaša vseevropska pobuda My Voice, My Choice (Moj glas, moja odločitev)? Evropska komisija je februarja potrdila, da lahko članice EU za dostop do varnega splava uporabijo sredstva iz evropskega socialnega sklada. Je katera že naredila naslednji korak in sprejela potrebne ukrepe?

Trenutno še ne. Z napovedjo predčasnih volitev v Španiji se je s seznama držav, v katerih smo našli sogovornike, žal, vsaj začasno, umaknila še ta. Nadaljujemo prizadevanja, da bi nacionalne vlade prepričali, naj ne čakajo na naslednji sedemletni evropski proračun, temveč naj že zdaj spremenijo svoje programe evropskega socialnega sklada in začnejo uporabljati izborjeni mehanizem. Res upam, da nam bo čim prej uspelo, saj organizacije na terenu to pomoč težko pričakujejo.

Omenili ste že pomen upanja. Pri tem v inštitutu stavite na skupnost, ki vam jo je v letih uspelo graditi tudi z ljudmi, ki morda ne uporabljajo vedno vašega jezika in s katerimi se ne strinjate vedno v vsem. To je zagotovo nekaj nenavadnega v vse bolj razdeljeni družbi. Kaj je vaša skrivnost?

Upala bi si trditi, da gre v bistvu za to, da smo iskreni in ne skrivamo svojih stališč. Hkrati do nikogar nismo vzvišeni. Pred kratkim je poslanec SDS in predsednik njenega podmladka Luka Simonič grozovito napadel naši podpornici Hano Ševič in Ano Sučević - Suki, ki ju ljudje poznajo iz resničnostnega šova Sanjski moški, češ da bi morali volivci že zato na referendum, da nam ne bi »takšni osebi« krojili usode. Mar tega človeka res ni sram, da je ob poslanski plači vzvišen do dveh državljank, mladih punc, ki sta samo izrazili svoje mnenje? Zakaj? Ker nosita večerne obleke in salonarje in sta blond? To se mi zdi naravnost patetično.

Takšni napadi lahko doletijo vsakogar, ki se javno izpostavi. Z umetno inteligenco in algoritmi družbenih omrežij dobivajo še nove razsežnosti. Kako se nanje odzivate z novo pobudo inštituta Love Only (Samo ljubezen)?

Nekatere raziskave kažejo, da je skoraj 40 odstotkov takšnih napadov na družbenih omrežjih umetno ustvarjenih. To so roboti, ki jih plačujejo, da širijo sovraštvo in izkrivljeno podobo resničnosti. S tem poskušajo utišati kritične glasove in ljudi potisniti v socialno izolacijo, torej v umik. Tu nastopi naša pobuda. Ljudem na družbenih omrežjih, ki se znajdejo pod ognjem zaradi tega, ker se postavijo za bolj pravičen in solidaren svet, priskočimo na pomoč s sporočili podpore. S tem jim pokažemo, da niso sami, kar je v trenutkih, ko doživljajo stisko, izjemnega pomena. Ne želimo si, da bi našo prihodnost gradili roboti, algoritmi in digitalne korporacije. Ob tem že za naslednje leto načrtujemo novo veliko kampanjo.

Ironično je, da s 50 tisoč uslužbenci javnega sektorja obračunava in jih na delo pošilja nekdo, ki v življenju ni delal skoraj ničesar drugega, kot da je bil politik.

Lahko razkrijete kaj več?

Lahko rečem samo, da Elon Musk ne bo vesel. (Nasmeh)

V družbi, ki nas spodbuja k tekmovanju in nezaupanju, je lahko že to, da komu stojiš ob strani, politično dejanje.

Zagotovo.

Ima torej tudi prijateljstvo revolucionarni potencial?

Mislim, da je prijateljstvo temelj vsake revolucije. V zadnjih mesecih sem večkrat doživela, da so bili ljudje, ki so se postavili ob nas in zavzeli stališče, napadeni. Ob tem sem imela občutek, da se jim moram ves čas opravičevati. Potem pa sem se zavedela nečesa pomembnega. Vsak, ki se ob nas postavi za konec genocida, ohranitev socialne države in javnega zdravstva, se postavi za vrednote boljše prihodnosti. Če bomo nekoč imeli vnuke in nas bodo vprašali, kaj smo počeli med genocidom, bomo lahko ponosno rekli, da smo se postavili na pravo stran in se borili proti njemu. V inštitutu 8. marec smo se odločili, da bomo takšne ljudi slavili, zato smo jim začeli podeljevati diplome »tarča politične policije«. Iz tega smo naredili praznovanje. Ko na nas zlijejo kup dreka, je pomembno, da si tako kot Hana in Suki obujemo salonarje, oblečemo večerno obleko, se sprehodimo po rdeči preprogi in rečemo: »Ja, za to se borimo in ponosni smo na to!«

Avtoritarci pogosto vzbujajo občutek nedotakljivosti. A ta je lažen. Izid volitev na Madžarskem je jasno pokazal, da vsaka avtoritarna oblast enkrat pade.

Decembra ste dejali, da bo My Voice, My Choice vaša zadnja kampanja v Sloveniji ...

... in dodala, da se bom umaknila, če ne bomo imeli avtoritarne vlade.

S kančkom cinizma bi lahko rekli, da vam torej ni bilo prizaneseno. Zakaj vseeno vztrajate?

Ker se mi zdi, da je Slovenija najlepša država na svetu in ker imam rada prijazne in solidarne ljudi, ki tukaj živijo. In ko nekdo tepta vse, kar ti je drago, je tvoja moralna odgovornost, da vstaneš in se boriš. Zaslužimo si več. Več kot neoliberalne in avtoritarne politike. Zaslužimo si svet, v katerem gre lahko vsak na dopust, v katerem upokojenci živijo dostojno življenje in kjer je vrtec brezplačen. Zaslužimo si svet s kolektivno solidarnostjo, ki skrbi, da ima vsak enake možnosti. Vse to so stvari, za katere se moramo pod avtoritarno vlado še bolj boriti. Če se v nedeljo ljudje ne bodo odpravili na volišča in bomo referendum izgubili, bo zagotovo žalostno. A bitka za pravičnejši svet se bije na dolgi rok. Z vsem, kar trenutno delamo, gradimo skupnost, ki se bo v prihodnje vedno znova postavila za to, kar je prav. Prepričana sem, da je v tem, čeprav je po eni strani to malček žalostno, tudi nekaj upanja: da je to šele začetek.