Film / Skriti ljudje

zadržan +

Brata Blues. Amnezični islandski orjak Sig (Ólafur Darri Ólafsson) in frfravi slovenski mali človek Guti (Blaž Šef) se zbudita objeta in z lisicami priklenjena drug na drugega. Gizdalinski šmugler (Anže Zevnik) ju vpraša: »Kdo sta pa vidva? Brata Blues?« Absolutno. A da Guti, tipični slovenski utopist, fantazist, improvizator, konjičkar, predkapitalist in entuziast, ki hoče odpluti v svobodo in ki gradi svoj splav (ja, svoj otok), in Sig, Bud Spencer z milino Johna Candyja, vlečeta na brata Blues, vam kapne že, ko zagledate nacije, ki so ju pretepli. Ti slovenski naciji, vsi v črnem, so karikature, navadni »pizdontarji«, kreteni, zahojenci – kot tisti zahojeni, kretenski »naciji iz Ilinoisa« v Landisovih Bratih Blues. Skriti ljudje, ki so tako hiperaktivni, da se spotaknejo ob homofobijo, šovinizem, ksenofobijo, fašizacijo, domoljubne slogane (»I feel Slovakia«), nedeljsko župco, traktorje, obsedenost z »osebnimi projekti«, ideologijo sam-svoj-mojster, tipične slovenske produkte (recimo »tipični slovenski pogreb«), neizmerne trgovske površine (kjer je robe za vsaj dve Sloveniji, kot da pri nas – pod radarjem – živijo »skriti ljudje«), draginjo, kapitalizem ipd., izgledajo kot Jebiga skozi oči Bratov Blues, kot neoliberalno kapitalistična devetdeseta skozi oči predkapitalističnih osemdesetih, ko so Slovenci sami neumorno in neusmiljeno gradili barke, okej, »splave«.