Film / Digger

za

Idiokracija. Michael Cimino je leta 1980 – svež po Lovcu na jelene, globalnem komercialnem in kritiškem megahitu, ki mu je prinesel oskarja, slavo in avtoriteto – posnel Nebeška vrata, robustni, epski vestern, ki je temeljil na resnični zgodbi o vojni med bogatimi zemljeposestniki in revnimi proletarskimi priseljenci. Prvi so hoteli »divjino« – ja, divji zahod, naravne vire, vodo, gozdove, divjad ipd. – privatizirati, drugi pa so se tja, v to »divjino«, naseljevali. Nebeška vrata so povsem demitizirala ameriški sen – nič junaškega ni bilo v »osvajanju« divjega zahoda. Šlo je le za masivno privatizacijo, za enega izmed največjih ropov v zgodovini, za gospodarski kriminal non plus ultra. Nebeška vrata so bila antikapitalistični film. No, antikapitalistični film s kapitalističnim proračunom – Cimino je pokuril 44 milijonov dolarjev. To je bil dotlej najdražji film v zgodovini, a je finančno povsem propadel, ameriški kritiki pa so ga brezobzirno in neusmiljeno razsuli. In v tem so tako objestno pretiravali, da se je zdelo, da sploh niso recenzirali filma (ki danes velja za kultno klasiko!), ampak proračun. Antikapitalistična tematika in kapitalistični proračun se naj bi izključevala. Cimino je veljal za kriminalca: kako si je drznil zapraviti toliko denarja?! Kot da filmi niso povsem odvisni od denarja. Kot da film ni kapitalistični produkt. In kot da filmi praktično vedno ne stanejo pravo bogastvo.